Jedro

Tožnik izpodbija odločitev sodišča druge stopnje glede odločitve o stroških postopka.

Revizija zoper sklep o stroških postopka ni dovoljena. Zato je Vrhovno sodišče predlog za dopustitev revizije zavrglo.

Izrek

I.Plačilni nalog za plačilo sodne takse II DoR 175/2026 z dne 4. 5. 2026 se razveljavi.

II.Predlog se zavrže.

Obrazložitev

K I. točki izreka:

1.Vrhovno sodišče je v skladu s 34. členom Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) poslalo tožniku kot taksnemu zavezancu plačilni nalog za plačilo sodne takse za predlog za dopustitev revizije v znesku 948 EUR. Tožnik je pravočasno podal predlog za oprostitev plačila sodne takse, ki ga je Vrhovno sodišče skladno s prvim odstavkom 12. člena ZST-1 odstopilo v odločanje sodišču prve stopnje. Sodišče prve stopnje je s sklepom P 663/2023-II z dne 23. 7. 2026 tožnika oprostilo plačila sodne takse za postopek o predlogu za dopustitev revizije. Ker ob tem na podlagi prvega odstavka 14.a člena ZST-1 ni hkrati tudi razveljavilo že izdanega plačilnega naloga, je to skladno z navedeno določbo storilo Vrhovno sodišče.

K II. točki izreka:

2.Sodišče prve stopnji je s sklepom z dne 12. 2. 2025 tožbo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe (ki zoper toženki ne teče več) zaradi izgube pravnega interesa zavrglo in odločilo, da bo o stroških postopka odločilo s posebnim sklepom. S sklepom z dne 22. 5. 2025 je odločilo, da mora tožnik drugi toženki povrniti pravdne stroške v znesku 3.511,70 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3.Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zoper sklep z dne 22. 5. 2025 zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Odločilo je še, da tožnik in druga toženka sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

4.Zoper sklep sodišča druge stopnje je tožnik vložil predlog za dopustitev revizije, v katerem zastavlja vprašanji, (1) ali je Višje sodišče v Ljubljani v konkretnem primeru, ko je upnik v izvršilnem postopku nasprotoval ugovoru tretjega, zaradi česar je moral tretji vložiti tožbo na ugotovitev nedopustnosti izvršbe, nato pa je upnik sam umaknil predlog za izvršbo in s tem povzročil ustavitev izvršilnega postopka ter posledično izgubo pravnega interesa tretjega za vodenje pravde, zaradi česar je nato tretji umaknil tožbo, ravnalo pravilo, ko je odločilo, da ni mogoče uporabiti določbe prvega odstavka 158. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP); in (2) ali je Višje sodišče v Ljubljani v konkretnem primeru, ko je tožnik zaradi izpolnitve zahtevka (toženki sta v izvršilnem postopku umaknili predlog za izvršbo) umaknila tožbo, toženki pa sta umiku tožbe nasprotovali zgolj zato, ker je tožnik zahteval povrnitev stroškov, ravnalo pravilo, ko je odločilo, da stroški postopka, ki so nastali po umiku tožbe, niso nastali po krivdi toženk.

5.Predlog ni dovoljen.

6.Tožnik izpodbija odločitev sodišča druge stopnje glede odločitve o stroških postopka. Sklep o stroških postopka (ne glede na to, ali je vsebovan v "enotni" odločbi (sodbi in sklepu), s katero se postopek konča, ali je izdan kot samostojen sklep) ni sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča. Odločitev o povrnitvi stroškov je namreč zgolj akcesorne narave in je odvisna od odločitve o sporu ter v zvezi s tem od uspeha posamezne stranke v njem.

7.Ker torej revizija zoper sklep o stroških postopka ni dovoljena (prvi odstavek 384. člena ZPP), je sodišče ob smiselni uporabi 377. člena ZPP predlog za dopustitev revizije kot nedovoljen zavrglo¹.

8.Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------

1Primerjaj sklepe VS RS II DoR 178/2025, II DoR 380/2024 in II DoR 67/2024.