Jedro

Tožnik je zapustil državo leta 1999. Takrat je bil njegov strah pred preganjanjem objektivno utemeljen. Ocena stanja na podlagi aktualnih poročil pa je podlaga za zaključek, da ni več nevarnosti, da bi bil preganjan zaradi rase, vere, narodnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali političnega prepričanja. Tožnik v tožbi ne izpodbija zaključkov glede stanja v izvorni državi, ne zatrjuje preganjanja po EKVČP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje azila v Republiki Sloveniji, hkrati pa je odločila, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo v roku sedem dni od pravnomočno končanega azilnega postopka. V svoji obrazložitvi tožena stranka navaja, da je tožnik 26. 8. 2001 podal prošnjo za priznanje azila in v njej navedel, da je imel težave s sistemom v SFRJ, ker je nasprotoval režimu Slobodana Miloševića. Zaradi tega so mu začeli v službi nagajati in mu tudi dali odpoved. Dezertiral je pred vpoklicem v JLA oziroma pred boji v bivših republikah, grozili so mu z umori sorodnikov in leta 1999 je odšel na Madžarsko, kjer je zaprosil za azil. Nato je tožnik napisal še dve lastnoročni izjavi v katerih navaja, da ni hotel sodelovati v vojni proti Republiki Sloveniji, stalno je bežal pred oblastjo in raznimi ekstremisti. Njegovo življenje je bilo v nevarnosti, tudi na delovnem mestu se ni počutil varnega, saj so mu govorili, da ga bodo ubili ali pa nekoga iz njegove družine. Večkrat je zato menjal prebivališče, da ga ne bi našli in zaradi tega se ne more vrniti v matično državo. Tožena stranka nadalje navaja, da je tožnik na zaslišanju povedal, da je po narodnosti Madžar, po veroizpovedi katolik in je rojen v kraju A, kjer so po nacionalnosti živeli Madžari (85 %). Tožnik je še navedel, da se s politiko Slobodana Miloševića ni strinjal, svoje mnenje je izražal tudi na zborih delavcev, vodstvo podjetja njegovega mišljenja ni sprejemalo, prav tako ne ekstremisti. Povedal je za dogodek, ki se je zgodil v letu 1990, v katerem bi lahko izgubil življenje, ko je popravljal električni stroj. Po tem dogodku je bil tožnik izpostavljen ustnim in fizičnim grožnjam, grozili so mu pripadniki Šešljeve stranke in njegova družba, rekli so mu, da je "smrdljiv Cigan" in če hoče biti Madžar naj odide na Madžarsko, drugače ga bodo ubili. Zaradi vseh teh groženj in političnega prepričanja ter da ga ne bi vpoklicali v vojsko, je zapustil državo in v letu 1994 na Madžarskem bival na podlagi vizuma, ki ga je podaljševal. V matično državo se je vrnil, ker je bil oče bolan, leta 1995 pa je oče umrl, nato je odšel ilegalno na Madžarsko, kjer je 10. 5. 1999 zaprosil za azil. V begunskem centru je delovala neka skrajno desničarska madžarska stranka in ker se ni strinjal z njihovim delovanjem in sumljivimi dejanji, je prišlo do konfliktov. Tožnik je tudi navedel, da ni bil član nobene politične stranke, bil pa je simpatizer stranke Demokratična skupnost Vojvodinskih Madžarov. V primeru vrnitve v matično državo se boji fizičnega napada, lahko bi bil tudi ubit s strani pripadnikov Šešljeve radikalne stranke. V zvezi z tožnikovo izjavo o grožnjah Šešljeve stranke je tožena stranka preučila poročilo UK Home Office: Srbija in Črna gora - oktober 2002 ter internetno poročilo: Vojislav Šešelj. Tožena stranka na podlagi gradiva, ki ga je preučila, ugotavlja, da so tožnikove izjave glede odhoda iz matične države v letu 1999, ko je bil Šešlje vodja stranke, verjetne ter da je bil tožnikov strah pred preganjanjem v preteklosti objektivno utemeljen. Vendar je potrebno upoštevati situacijo v Srbiji in Črni gori sedaj in je tožena stranka preverila situacijo v tožnikovi matični državi v času odločanja ter možnega preganjanja tožnika zaradi rase, vere, narodnostne pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju, ki je povzročilo odhod tožnika iz države. Tožena stranka na podlagi vpogledanih poročil ugotavlja, da za tožnika ni več nevarnosti v matični državi, ker se bo vodji Srbske radikalne stranke sodilo za zločinska dejanja. Tožena stranka je preučila tudi poročilo Accord: Položaj Madžarov v Vojvodini - marec 2003 in ugotovila, da so v kraju, iz katerega prihaja tožnik, v večini pripadniki madžarske narodnosti in vrnitev tožnika v domači kraj zanj ne bi predstavljalo nikakršne nevarnosti. V zvezi s položajem madžarske manjšine v Srbiji in Črni gori je tožena stranka preučila poročilo Home Office, Oddelek za informacije o državah: Človekove pravice - določene skupine: Madžari in Hrvati v Vojvodini, oktober 2002 in poročilo Accord: Situacija Madžarov v Vojvodini, maj 2003. Na podlagi informacij, ki jih je tožena stranka preučila, ugotavlja, da Srbija in Črna gora spoštujeta pravice narodnostnih manjšin in tudi ugotavlja, da če bi imela srbska oblast kakršnekoli pomisleke proti madžarski manjšini, ji prav gotovo ne bi dovolili ustanavljati političnih strank, kakor tudi ne širjenja večje pristojnosti na področju privatizacije, zdravstva, socialne varnosti, uporabe jezika, kmetijstva in turizma. Tožnik je tudi izjavil, da ni bil član nobene politične stranke, bil je simpatizer Demokratične skupnosti Vojvodinskih Madžarov, vendar ni bil nikoli sprejet v to stranko in ne ve zakaj. Tožena stranka zato ugotavlja, da ni mogoče govoriti pri tožniku o preganjanju zaradi političnega prepričanja. Tožena stranka je nadalje preučila tudi poročilo Accord: Situacija Madžarov v Vojvodini: madžarske politične stranke v Vojvodini. Tožena stranka meni, da ni razloga, da se tožnik ne bi smel vrniti nazaj v izvorno državo, glede na to, da je že prej večkrat zapuščal matično državo in se tudi vračal, vrnitev v domači kraj pa tudi ne predstavljala nikakršne nevarnosti. Tožena stranka tudi navaja, da če bi bil tožnik v svoji matični državi resnično preganjan zaradi rase, vere, narodnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali zaradi svojega političnega prepričanja, bi mu že na Madžarskem priznali status begunca. Tožena stranka nadalje povzema tudi opredelitev avtorja James C. Hathaway v knjigi: Zakon o statusu begunca, da je preganjanje trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic zaradi pomanjkanja zaščite države. Obstajati pa mora nenehno trpinčenje oziroma mučenje, s katerim so državne oblasti seznanjene. Utemeljen strah pred preganjanjem pa obstaja, ko nekdo upravičeno pričakuje, da bo v primeru, da ostane v državi, to imelo zanj resne posledice, ki jih vlada ni sposobna ali jih pa ne bo preprečila, vključujoč ali posebno sovražna dejanja ali kopičenje sovražnih okoliščin kot so diskriminacija ter ozračje negotovosti in strahu. Tožena stranka nato ugotavlja, da je vloga tožnika neutemeljena in meni, da tožnik v matični državi ne bi bil preganjanj zaradi rase, vere, narodnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali zaradi njegovega političnega prepričanja. Tožena stranka je mnenja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev določenih v 2. odstavku 1. člena Zakona o azilu, prav tako pa ne izpolnjuje pogojev za priznanje azila iz humanitarnih razlogov, ker niso podane okoliščine, ki bi predstavljale zadosten razlog, da se tožnika ne vrne v njegovo matično državo. Na podlagi 2. alinee 1. odstavka 34. člena Zakona o azilu pa je tožena stranka določila rok, v katerem mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo.

Tožnik v tožbi navaja, da obrazložitev izpodbijane odločbe tožene stranke ni točna, je poenostavljena in veliko dejstev je izpuščenih. Ni bila upoštevana tožnikova pravica do tajnosti, ker je zaslišanje potekalo v zelo neprimernem prostoru, na hodniku se je slišalo brez težav vse o čemer so govorili. Nadalje navaja, da pet let trajajo neke vrste kršitev njegovih človekovih pravic in na Madžarskem ni mogel zaključiti postopka, ker mu niso dovolili, da pride do vrhovnega sodišča. Nato pa je tožnik še navedel, da je v Jugoslaviji odklonil sodelovanje v vojni proti ostalim državam bivše Jugoslavije, zaradi tega je bil preganjan od oblasti in različnih paravojaških skupin. Njegovo življenje je bilo v nevarnosti in se v službi ni počutil varno. Zaradi groženj, da bodo pomorili družino so ga imeli za izdajalca, menjaval je naslove, da ga ne bi našli. V Jugoslavijo se ne sme vrniti, ker so njegovi rokopisi pristali v nevarnih rokah. Tožnik poudarja, da je vedno odkrito govoril o svojem mišljenju, o politiki Miloševića, to pa ni bilo všeč njegovim pristašem, ki so mu velikokrat grozili, postalo je že prenevarno, zato je prosil za pomoč oblast, ki pa je zagrozila, da ga bodo zaprli, ker je proti srbski politiki.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja le, da vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v tem upravnem sporu.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o azilu (Uradni list RS, št. 61/99, 124/00 in 67/01, v nadaljevanju: ZAzil) določa v 2. odstavku 1. člena, da Republika Slovenija daje azil tujcem, ki zaprosijo za zaščito iz razlogov določenih v Konvenciji o statusu beguncev in Protokolu o statusu beguncev (v nadaljevanju: Ženevska konvencija), na podlagi 3. odstavka 1. člena ZAzil pa daje azil iz humanitarnih razlogov tudi tujcem, ki zaprosijo za zaščito, če bi vrnitev teh oseb v njihov izvorno državo lahko ogrozila njihovo varnost in fizično integriteto v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjene s Protokoli št. 3, 5 in 8 ter dopolnjene s Protokolom št. 2 ter njenih Protokolov št. 1, 4, 6, 7, 9, 10 in 11 v okoliščinah, ki jih Ženevska konvencija ne določa. Iz upravnega spisa in navedb v tožbi izhaja, da je tožnik kot razlog za zapustitev matične države navedel, da je nasprotoval režimu Slobodana Miloševića in politiki Srbske socialistične partije in zaradi njegovih političnih prepričanj in narodne pripadnosti.

Tožena stranka je na podlagi zaslišanja tožnika in poročil, ki jih je pridobila, zaključila, da so tožnikove izjave glede odhoda iz matične države v letu 1999 verjetne ter da je bil takrat tožnikov strah pred preganjanjem objektivno utemeljen. Vendar upoštevaje poročila, ki jih je preučila, pa tožena stranka zaključuje, da za tožnika ni več nevarnosti, da bi bil preganjan v matični državi zaradi rase, vere, narodnostne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju. Tožena stranka izčrpno navaja poročila, ki jih je preučila v zvezi s položajem v tožnikovi matični državi, podatke o Vojislavu Šešelju, ki je odpotoval v Haag na Mednarodno sodišče za vojne zločine. Tožena stranka je preverila tudi položaj Madžarov v Vojvodini, ker je tožnik po narodnosti Madžar, preučila pa je tudi madžarske politične stranke v Vojvodini glede nato, da je tožnik navedel, da je simpatizer politične stranke Demokratične skupnosti Vojvodinskih Madžarov, v katero pa ni bil nikoli sprejet. Tožena stranka na podlagi izpovedbe tožnika ugotavlja, da ni mogoče pri tožniku govoriti o preganjanju zaradi političnega prepričanja, vse svoje zaključke pa je tožena stranka naredila na podlagi preučitve najnovejših poročil vladnih in nevladnih organizacij. Tožnik v tožbi z ničemer ne izpodbija ocene stanja sedaj na območju ZRJ oziroma Srbije in Črne gore oziroma krajev, kjer se je tožnik nahajal, preden je zapustil matično državo. Tožnik v tožbi tudi ne oporeka poročilom, ki jih je tožena stranka preučila in tudi ne podatkom, ki jih je tožena stranka pridobila in na podlagi tega naredila oceno stanja v matični državi tožnika.

Iz upravnega spisa izhaja, da je bil tožnik v postopku pisno in ustno seznanjen z določbami ZAzil, ki urejajo postopek za priznanje azila in pozvan, da podrobno in celovito pojasni razloge za zapustitev matične države. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno preučila tiste okoliščine, ki jih je tožnik navedel oziroma bi lahko izhajale iz njegove izpovedbe. Tožnik je bil tudi pravilno opozorjen na vsa določila ZAzil in tudi izrecno na določilo 3. odstavka 29. člena ZAzil, da mora sam tožnik navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem in vsa dejstva in okoliščin, ki nasprotujejo njegovi prisilni odstranitvi iz Republike Slovenije. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ocenila vse relevantne okoliščine. Sodišče nima pomislekov glede ocene stanja v Srbiji in Črni gori, ki jo je naredila tožena stranka, ker je preučila in uporabila aktualna poročila in podatke. Vsega tega pa tožnik v tožbi ne izpodbija oziroma ne navaja ničesar drugega kar bi lahko vplivalo oziroma omajalo oceno stanja, ki jo je naredila tožena stranka.

Tožnik v tožbi očita, da je zaslišanje potekalo v neprimernih prostorih, vendar pri tem ne navaja kakšne morebitne posledice oziroma vpliv je to imelo na njega oziroma na postopek, zato tega ugovora sodišče ni moglo upoštevati. Prav tako ni moglo upoštevati tožnikovih navedb v zvezi z azilnim postopkom na Madžarskem, ker je ta postopek potekal pred pristojnimi organi druge suverene države.

Tožnik v tožbi z ničemer ne oporeka in ne navaja konkretnih nasprotnih trditev oziroma dokazov v zvezi z zaključkom tožene stranke, da ne bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo preganjanj zaradi rase, vere, narodnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali zaradi njegovega političnega prepričanja. Ob dejstvu, da v Haagu sodijo Miloševiću in Šešlju, je po presoji sodišča tožnikova trditev, da bi bilo njegovo življenje v primeru vrnitve v Srbijo in Črno goro v nevarnosti, nekonkretizirano in neargumentirano in zgolj pavšalno. Prav tako je po presoji sodišča pravilno stališče tožene stranke, da niso podani pri tožniku pogoji za priznanje azila iz humanitarnih razlogov. Tožnik pri tem v tožbi ne izpodbija zaključkov tožene stranke glede objektivnih okoliščin v izvorni državi, pri tem pa tudi ne navaja nobenih subjektivnih okoliščin oziroma dejstev, ki bi kakorkoli lahko omajali ugotovitev in zaključek tožene stranke, da tožnik v matični državi ne bi bil preganjanj zaradi rase, vere, narodnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali zaradi njegovega političnega prepričanja. Tožnik tudi ne navaja nobenih konkretnih subjektivnih okoliščin, ki bi jih objektivno konkretiziral v tožbi in s tem izpodbijal zaključek tožene stranke, da niso podane okoliščine, da se tožnik ne bi mogel vrniti v matično državo. Tožnik tudi v tožbi ne zatrjuje preganjanja v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, po presoji sodišča pa je tožena stranka ugotovila vse za odločitev v tem primeru pomembne okoliščine.

Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ocenila vse okoliščine za priznanje azila po Ženevski konvenciji, prav tako pa ocenila subjektivne in objektivne okoliščine za priznanje azila iz humanitarnih razlogov in tudi pravilno zaključila, da razlogi za priznanje azila po 2. in 3. odstavku 1. člena ZAzil ne obstajajo. Sodišče je tožbo zato zavrnilo na podlagi 2. odstavka 39. člena ZAzil v zvezi s 1. odstavkom 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00).