Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ob upoštevanju določbe drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III in določbe 84. člena ZMZ-1 mora biti za sprejem odločitve, da se prosilca pridrži na način, da se mu omeji gibanje na Center za tujce, ugotovljeno, da obstaja znatna nevarnost, da bo prosilec pobegnil, da je ukrep pridržanja sorazmeren ter da ni mogoče učinkovito uporabiti drugih, manj prisilnih ukrepov in da je ukrep za izvedbo predaje odgovorni državi članici nujen.
Za standard znatne nevarnosti pobega in s tem za tožnikovo pridržanje, ne more zadoščati ugotovitev, da je bil tožnik predhodno že obravnavan v drugi državi članici EU in da tam ni zaprosil za mednarodno zaščito. Že glede na samo ureditev po Uredbi Dublin III je razumljivo, da se je tožnik pred prihodom v državo članico nahajal v drugi državi članici, saj se ravno zato postopek predaje po Uredbi Dublin III tudi prične. Osebe pa se samo zato, ker v zvezi z njo poteka postopek po Uredbi Dublin III, ne sme pridržati.
Na tožnikovo begosumnost tudi ne kaže tožnikovo nezakonito prehajanje mej, niti ne dejstvo, da v Sloveniji nima možnosti bivanja. Sodišče je že večkrat opozorilo, da je tak način prehajanja mej za begunce tipičen in neizogiben, saj meje legalno niti ne bi mogli prestopiti. Poleg tega sodišče še pripominja, da je po prvi alineji drugega odstavka 68. člena ZTuj-2 nedovoljen vstop v državo zgolj milejša oblika okoliščin, ki lahko kaže na begosumnost, ki lahko le pogojno, skupaj z drugimi okoliščinami, vodi do sklepanja o begosumnosti, posebej še o znatni begosumnosti.
Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-85/2019/6 (1312-19) z dne 31. 1. 2019 odpravi.
1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka pod 1. točko izreka odločila, da se tožnika pridrži za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce Postojna do predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013 (Uredba Dublin III) in pod 2. točko izreka odločila, da se tožnika pridrži od ustne naznanitve pridržanja in sicer od 29. 1. 2019 od 11.50 ure dalje do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica.
2. V obrazložitvi navaja, da je tožnik dne 29. 1. 2019 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (RS). Pred tem je tožnika dne 23. 1. 2019 obravnavala Policijska postaja Kočevje. Iz policijske depeše izhaja, da je tožnik dne 22. 1. 2019 okoli 22.00 ure vstopil v Republiko Slovenijo iz Republike Hrvaške. Po vstopu v Slovenijo je hodil do jutranjih ur, dokler ga niso našli policisti. Iz Alžirije je odšel pred približno pred štirimi meseci in je Alžirijo zapustil iz ekonomskih razlogov ter zaradi težav z družino. Kot ciljno državo je navedel Francijo.
3. Ob podaji prošnje je povedal, da na poti do Slovenije ni nikjer zaprosil za mednarodno zaščito in da osebnih dokumentov ni imel pri sebi ter da potem, ko je zapuščal Alžirijo, ni imel ciljne države.
4. Po preverjanju baze EURODAC je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik dne 27. 11. 2018 s strani policije obravnavan na Hrvaškem.
5. Glede na navedeno in skladno z Uredbo Dublin III, po kateri mora prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica EU in sicer tista, ki je za obravnavo odgovorna, je tožena stranka posredovala prošnjo za ponovni sprejem tožnika Hrvaški, ki mora odgovoriti v dveh tednih od prejema zahtevka. Tožniku je bilo treba skladno z Uredbo Dublin III (drugi odstavek 28. člena) in sodno prakso Vrhovnega sodišča izreči ukrep pridržanja zaradi omogočanja postopka predaje odgovorni državi članici. Po določbah 10. člena Recepcijske direktive se ukrep pridržanja kot odvzema prostosti izvaja v posebnih ustanovah za pridržanje; kadar pa se le-tega ne more zagotoviti, pa se lahko izvaja tudi v zaporu.
6. Pri presoji tožnikove begosumnosti tožena stranka ugotavlja, da je bil tožnik obravnavan s strani policije na Hrvaškem, iz česar izhaja, da bi lahko že tam zaprosil za mednarodno zaščito, pa tega ni storil. Meni, da je v Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito zgolj zato, ker ga je prijela slovenska policija. Potrebno je namreč upoštevati, da se od vsakega prosilca pričakuje, da zaprosi za zaščito v zanj prvi varni državi, tožnik pa ni zaprosil za mednarodno zaščito niti v Grčiji, niti kasneje na Hrvaškem. Navedeno pa ustreza relevantni okoliščini nesodelovanja v postopku iz pete alineje prvega odstavka 68. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2). Poleg tega so s tem, da je tožnik nezakonito prehajal državne meje in da v RS nima možnosti bivanja, izpolnjene tudi okoliščine iz prve in tretje alineje drugega odstavka 68. člena ZTuj-2. Namen mednarodne zaščite je nudenje zaščite ljudem, ki so v svoji državi ogroženi in ne ilegalno sprehajanje po državah. Po mnenju tožene stranke je za tožnika Slovenija zgolj tranzitna država, saj je želel nadaljevati pot v Francijo in je v RS zaprosil za zaščito zgolj iz razloga, ker je bil prijet s strani slovenske policije in ker je potreboval zdravniško pomoč. Po prepričanju tožene stranke, bi namreč tožnik tako kot predhodne države, tudi Slovenijo zapustil in s tem onemogočil predajo pristojni državi članici EU.
7. Navedene okoliščine po presoji tožene stranke kažejo na utemeljen sum, da bi tožnik v primeru, če mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil azilni dom in tako onemogočil zaključek postopka predaje pristojni državi članici. Za nadaljevanje postopka je tako nujno potrebno tožniku omejiti gibanje in s tem zagotoviti, da bo ostal na območju RS, dokler ne bo opravljena njegova predaja odgovorni državi članici. Milejši ukrep, to je pridržanje na območje Azilnega doma, namreč po presoji tožene stranke ni primeren in učinkovit, saj večina pridržanih oseb zaradi nezadostnih varnostnih ukrepov, ki jih tudi opredeljuje, Azilni dom samovoljno zapusti, še preden je odločeno o njihovi prošnji. Sklicuje se tudi na sodno prakso Vrhovnega sodišča (sodba I Up 26/16).
8. Tožnik se s takšno odločitvijo tožene stranke ne strinja in zoper sklep tožene stranke vlaga tožbo. Sklep izpodbija iz vseh tožbenih razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Navaja, da razlogi, da je begosumen, v izreku izpodbijanega sklepa niso navedeni. V prvi točki izpodbijanega sklepa je toženka kot razlog za njegovo pridržanje navedla namen predaje odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III, kar pa ni razlog za odreditev pridržanja. V zvezi z dejstvom, da je bil predhodno obravnavan na Hrvaškem, navaja, da na Hrvaškem ni zaprosil za mednarodno zaščito, ker je tam policija z njim ravnala na grd in surov način in tudi ni imel možnosti, da bi se izjavil, saj ni imel tolmača za arabski jezik. Po mnenju tožnika ga zaradi tega, ker država ni sposobna izvajati manj prisilnega ukrepa v Azilnem domu, ne bi smeli pridržati v Centru za tujce. Je v slabem zdravstvenem stanju in njegova pot v drugo državo sploh ni mogoča. Bivanje v Centru za tujce pa pomeni poseg v tožnikovo osebno svobodo. V Centru za tujce se počuti utesnjen in pod stresom, ker je njegova usoda negotova. Po njegovem mnenju tožena stranka ni upoštevala niti evropske, niti slovenske sodne prakse in ni sama pridobila informacij javnega značaja, skladno z 22. členom ZMZ-1. Sodišču predlaga, da sklep tožene stranke z dne 31. 1. 2019 odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.
9. Tožena stranka je sodišču posredovala upravni spis, odgovora na tožbo pa ni podala.
10. Tožba je utemeljena.
11. Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je sklep tožene stranke o pridržanju tožnika za namen predaje odgovorni državi članici EU po Uredbi Dublin III. Da v zvezi s tožnikom poteka postopek predaje, je razvidno iz predloženega upravnega spisa in v zadevi tudi ni sporno. Sporen pa je obstoj pogojev, ki so za pridržanje oseb, v zvezi s katerimi poteka postopek predaje, predpisani v drugem odstavku 28. člena Uredbe Dublin III.
12. Tožena stranka se je pri svoji odločitvi oprla na določbe drugega in tretjega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III v povezavi s 5. alinejo prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1).
13. Drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III določa, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih sredstev. Prvi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III pa določa, da države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek predaje odgovorni državi članici.
14. Skladno s prvim odstavkom 84. člena ZMZ-1 v primeru, če po določbah tega zakona ni mogoče zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma iz zakonsko določenih razlogov, med drugim tudi v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III (peta alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1). V drugem odstavku 84. člena ZMZ-1 pa je določeno, da se v primeru, če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na center za tujce.
15. V primeru pridržanja v Centru za tujce gre za ukrep, ki po svojih značilnostih ustreza ukrepu odvzema prostosti v smislu 28. člena Uredbe Dublin III kot je to izpostavilo Vrhovno sodišče v sodbi in sklepu I Up 26/16. V tej sodbi je Vrhovno sodišče sprejelo stališče, da je tožena stranka v postopku predaje osebe odgovorni državi članici upravičena izreči (tudi) ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo. Vendar pa po presoji sodišča v obravnavanem primeru pogoji za izrek tovrstnega ukrepa, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, niso izpolnjeni.
16. Ob upoštevanju določbe drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III in določbe 84. člena ZMZ-1 mora biti za sprejem odločitve, da se prosilca pridrži na način, da se mu omeji gibanje na Center za tujce, ugotovljeno, da obstaja znatna nevarnost, da bo prosilec pobegnil, da je ukrep pridržanja sorazmeren ter da ni mogoče učinkovito uporabiti drugih, manj prisilnih ukrepov in da je ukrep za izvedbo predaje odgovorni državi članici nujen.
17. Po (n) točki 2. člena Uredbe Dublin III nevarnost pobega pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnila, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom. Slovenski zakonodajalec teh objektivnih kriterijev begosumnosti z zakonom-ZMZ (še) ni posebej uredil, vendar sta tako Upravno kot tudi Vrhovno sodišče RS že zavzela stališče, da ustrezno uporabo Uredbe Dublin III omogoča opredelitev pojma „nevarnost pobega“, vsebovana v 68. členu Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2).1 Vrhovno sodišče je s tem v zvezi v zadevah I Up 15/2015 z dne 24. 2. 2016 in I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016 navedlo, da ni mogoče uporabiti vseh kriterijev iz 68. člena ZTuj-2, pač pa le tiste, ki so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji Uredbe Dublin III, to pa so najmanj kriteriji po 3., 4. in 5. alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. ZMZ-1 poleg tega določa, da nevarnost pobega pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila (31. točka 2. člena).
18. V konkretnem primeru je bilo o tožnikovem pridržanju odločeno v okviru postopka za predajo odgovorni državi članici EU, to je Hrvaški. Tožena stranka je svojo oceno o tožnikovi begosumnosti oprla na okoliščine, da je bil tožnik predhodno obravnavan na Hrvaškem, kjer ni zaprosil za mednarodno zaščito, čeprav bi lahko, da je Slovenija zanj zgolj tranzitna država, saj je povedal, da je bila njegova ciljna država Francija in da je za zaščito v Sloveniji zaprosil šele potem, ko je bil prijet s strani policije. Glede na navedene okoliščine je ocenila, da je tožnik izpolnil kriterij nesodelovanja v postopku iz pete alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. S tem, ko je nezakonito prehajal meje držav članic EU, v Sloveniji pa tudi nima možnosti bivanja, pa sta izpolnjeni tudi okoliščini iz prve in tretje alineje drugega odstavka istega člena ZTuj-2. 19. Po presoji sodišča za standard znatne nevarnosti pobega in s tem za tožnikovo pridržanje, ne more zadoščati ugotovitev, da je bil tožnik predhodno že obravnavan v drugi državi članici EU in da tam ni zaprosil za mednarodno zaščito. Že glede na samo ureditev po Uredbi Dublin III je razumljivo, da se je tožnik pred prihodom v državo članico nahajal v drugi državi članici, saj se ravno zato postopek predaje po Uredbi Dublin III tudi prične. Osebe pa se samo zato, ker v zvezi z njo poteka postopek po Uredbi Dublin III, ne sme pridržati.
20. Ker mora, kot je navedeno zgoraj, po Uredbi Dublin III, obstajati znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, po presoji sodišča dejstvo, da je bil tožnik s strani policije predhodno obravnavan na Hrvaškem in da tam ni zaprosil za mednarodno zaščito, samo po sebi ne izkazuje tožnikove begosumnosti. Tožnik je namreč v zvezi s tem na obravnavi povedal enako kot že prej v postopku, da je policija na Hrvaškem z njim slabo ravnala in da si zato na Hrvaško ne želi. Prisilno bi ga vrnili v BiH, od koder je prišel na Hrvaško. Na osebnem razgovoru je povedal tudi, da na Hrvaškem ni bilo prevajalcev.
21. Tožnik je na obravnavi tudi pojasnil, da njegova ciljna država ni bila Francija (kot izhaja iz policijske depeše) in da je na policiji v zvezi s ciljno državo prišlo do nesporazuma, zato, ker je povedal, da ima v Franciji sorodnike. Enako je glede ciljne države povedal tudi že ob podaji prošnje. Tožnik torej svojih izjav glede obravnave s strani policistov na Hrvaškem in glede ciljne države ni spreminjal, zato jih sodišče ocenjuje kot prepričljive in zato po oceni sodišča navedene okoliščine ne kažejo na tožnikovo nesodelovanje v postopku. Zato sodišče ne sprejema naziranja tožene stranke, da navedene okoliščine izkazujejo razlog za begosumnost v smislu 68. člena ZTuj-2. 22. Tožena stranka se je v obrazložitvi svojega sklepa sklicevala tudi na to, da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito v Sloveniji zgolj zato, ker ga je prijela policija. Tožnik je v zvezi s tem prepričljivo povedal, da sta s prijateljem, s katerim sta skupaj prečkala hrvaško-slovensko mejo, sama nameravala na policijo. Ker je sam obnemogel (iz spisovnih podatkov je razvidno, da je utrpel ozebline), je čakal v gozdu, prijatelj pa je šel naprej. Vrnil se je skupaj s policisti. Le-ti so ga najprej odpeljali v zdravstveni center, da so ga oskrbeli, nato pa je bil vrnjen na policijsko postajo, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito. Sodišče se zato ne strinja z dokazno oceno tožene stranke, da je tožnik za mednarodno zaščito v Sloveniji zaprosil samo zato, ker ga je našla policija in da je bila Slovenija zanj zgolj tranzitna država. Vse navedene okoliščine torej po oceni sodišča ne zadostujejo za ugotovitev tožnikove znatne begosumnosti. Tožnik pa je na obravnavi tudi povedal, da bo počakal na konec postopka v Sloveniji in tudi zato ni mogoče šteti, da je podana objektivna okoliščina nesodelovanja v postopku (po peti alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. 23. Na tožnikovo begosumnost pa po presoji sodišča tudi ne kaže tožnikovo nezakonito prehajanje mej, niti ne dejstvo, da v Sloveniji nima možnosti bivanja. Sodišče je že večkrat opozorilo, da je tak način prehajanja mej za begunce tipičen in neizogiben, saj meje legalno niti ne bi mogli prestopiti. Poleg tega sodišče še pripominja, da je po prvi alineji drugega odstavka 68. člena ZTuj-2 nedovoljen vstop v državo zgolj milejša oblika okoliščin, ki lahko kaže na begosumnost, ki lahko le pogojno, skupaj z drugimi okoliščinami, vodi do sklepanja o begosumnosti, posebej še o znatni begosumnosti. Drugih razlogov, iz katerih bi bilo treba tožnika pridržati, npr. dvoma v njegovo identiteto ali varnostnih pridržkov, tožena stranka ne navaja, zaradi česar tudi tožnikovo pridržanje na podlagi drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III v povezavi s 84. členom ZMZ-1 ni mogoče. 24. Iz navedenih razlogov izhaja, da tožena stranka v izpodbijanem sklepu ni navedla dejstev oziroma okoliščin, ki bi izkazovale katerega od objektivnih kriterijev za ugotavljanje begosumnosti in s tem utemeljevale razloge za odločitev, da se tožnika pridrži na območje Centra za tujce v skladu z drugim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III v zvezi s peto alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 oziroma po kriterijih iz 68. člena ZTuj-2. To pomeni, da je tožena stranka glede na dejansko stanje, kot ga je navedla v obrazložitvi izpodbijanega sklepa in ki se v bistvenem ne razlikuje od tožbenih navedb, niti ne od tožnikovih navedb na zaslišanju, kot tudi ne od podatkov v upravnem spisu, napačno uporabila določbe materialnega prava.
25. Sodišče je zato na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo. Ker niti iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, niti ne iz upravnega spisa, ne izhajajo nobene druge okoliščine, ki bi lahko pomenile zakonito podlago za izrek ukrepa omejitve gibanja po drugem odstavku 28. člena Dublin III v povezavi z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1, zadeve ni vračalo toženi stranki v ponovni postopek. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, se do ostalih tožbenih navedb, ki niso relevantne za odločitev, ni posebej opredeljevalo.
1 ZTuj-2 v prvem odstavku 68. člena določa, da so okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega tujca, kateremu je bila izdana odločba o vrnitvi, zlasti: tujčevo predhodno nezakonito prebivanje v Republiki Sloveniji (1. alineja), vstop tujca v državo kljub prepovedi vstopa (2. alineja), tujčeva pravnomočna obsodba za kazniva dejanja (3. alineja), posedovanje tuje, ponarejene ali drugače spremenjene potne in druge listine (4. alineja), navajanje lažnih podatkov oziroma nesodelovanje v postopku (5. alineja), tujčevo ravnanje, ki kaže na to, da Republike Slovenije v roku za prostovoljno vrnitev, ne bo zapustil (6. alineja). V drugem odstavku 68. člena ZTuj-2 pa je določeno, da so milejše oblike okoliščin, ki kažejo na nevarnost pobega tujca zlasti: nedovoljen vstop tujca v Republiko Slovenijo (1. alineja), prekoračitev zakonitega prebivanja tujca v državi za manj kot 30 dni (2. alineja), nima možnosti bivanja v Republiki Sloveniji (3. alineja) in druge milejše okoliščine na podlagi individualne obravnave (4. alineja).