Jedro

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem prevladujoče sodne prakse, da je stranka upravičena do povračila stroškov izvensodnega zahtevka, če je ta obrazložen in se nanaša na postopek za določitev odškodnine ali priznanje drugega zahtevka pri zavarovalnicah.

Izrek

I.Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da se znesek 3.480,70 EUR zviša za 485,74 EUR.

II.V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 92,26 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1.Tožnica zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo v skupni višini 57.766,00 EUR, ki jo je utrpela pri padcu na delovnem mestu dne 18. 4. 2017. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku in tožnici prisodilo odškodnino v znesku 34.544,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. tč. izreka). Višji tožbeni zahtevek za znesek 14.981,16 EUR je zavrnilo (II. tč. izreka). Toženki je naložilo povračilo stroškov postopka tožnici, in sicer v znesku 3.480,70 EUR (III. tč. izreka).

2.Toženka v pritožbi zoper ugodilni del sodbe uveljavlja vse razloge, navedene v 1. odst. 338. čl. ZPP.

Izpodbija odločitev o višini odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Meni, da odškodnina po navedenih postavkah ni ustrezno objektivizirana, da je pretirana in neskladna s primerljivo sodno prakso. Po njeni oceni znaša primerna in pravična odškodnina po obeh navedenih postavkah 18.000,00 EUR. Predlaga spremembo sodbe, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3.Tožnica v pritožbi zoper odločitev o stroških postopka prav tako uveljavlja vse pritožbene razloge. Navaja, da ji sodišče neutemeljeno ni priznalo nagrade za odškodninski zahtevek, ki ga je pred pravdo poslala toženki. Sodišče je tudi napačno presodilo, da druga in tretja pripravljalna vloga ne predstavljata obrazložene vloge, temveč zgolj obrazložen dopis. Če druga in tretja pripravljalna vloga res predstavljata zgolj obrazložena dopisa, pa bi moralo sodišče kot drugo pripravljalno vlogo upoštevati njeno četrto pripravljalno vlogo in jo zato višje ovrednotiti. Predlaga spremembo odločitve o stroških in priglaša pritožbene stroške.

4.Pravdni stranki nista odgovorili na pritožbo nasprotne stranke.

5.Pritožba toženke ni utemeljena, pritožba tožnice pa je delno utemeljena.

O odškodnini za nepremoženjsko škodo

6.Neutemeljeni so pritožbeni očitki o zmotnem upoštevanju meril za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, določenih v 179. in 182. čl. OZ.

Temeljni načeli za odmero te odškodnine sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. V skladu s prvim načelom naj denarno zadoščenje glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin in strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednotno sorazmerje. Drugo načelo, ki odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic (14. in 22. čl. URS), vzpostavlja sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera.

7.Med pravdnima strankama ni sporno, da je tožnica utrpela večdelni nestabilni zlom spodnjega dela leve koželjnice s premikom, ki je segal v zapestni sklep in ki je po Fischerju huda telesna poškodba IV. stopnje. Poleg tega je utrpela udarnino sklepa med zapestjem in palčevo dlančnico, ki je po Fischerju zelo lahka telesna poškodba I. stopnje. Po nezgodi so se pri tožnici dodatno pojavili simptomi rizartroze, utesnitev medianega živca v zapestnem kanalu obeh rok (sindrom karpalnega kanala) in bolečine v levi rami.

8.Ugotovitve o poteku zdravljenja, z njim povezanimi neprijetnostmi ter trajanje in intenzivnost bolečin so natančno podane v izpodbijani sodbi in za pritožnico niso sporne. Strnjeno povzeto je tožnica po poškodbi trpela zelo hude telesne bolečine 4 dni, srednje hude z občasnimi hudimi 10 tednov, trajne blage z občasnimi srednje hudimi in občasnimi hudimi 9 mesecev, občasne lahke in srednje intenzivne 15 mesecev. Po zaključku zdravljenja je zaradi obojestranskega utesnitvenega sindroma zapestja dodatno trpela bolečine po operaciji, in sicer srednje hude 8 dni in blage naslednje 3 tedne. Tožnica je bila zaradi zloma koželjnice hospitalizirana 2 dni. Operirana je bila enkrat v splošni anesteziji. Večkrat so ji prevezali rano, odstranili šive. Prejemala je analgetike v obliki transfuzije, intravenskih injekcij in tablet. Longeto za zapestje je nosila 1 mesec. Od novembra 2017 dalje uporablja opornico. Imela je 34 seans fizioterapij, 17 RTG slikanj, 1 CT preiskavo zapestja, 8 kontrolnih pregledov pri specialistu, 45 pregledov pri osebnem zdravniku. Leva roka je bila praktično neuporabna približno 1 leto. V času hudih bolečin je bila omejena pri sprehodih. Bolečine so vplivale na kakovost spanca. Zaradi nastanka obojestranskega sindroma zapestnega prehoda je imela dodatno 2 pregleda pri kirurgu, 5 pregledov pri osebnem zdravniku, operirana je bila enkrat v lokalni anesteziji, imela je več prevez. Slabe 3 mesece je uporabljala opornico za desno zapestje. Zdravljenje zloma je trajalo do 6. 5. 2019 in je bilo zaradi zapletov daljše od običajnega.

Zdravljenje obojestranskega sindroma utesnjenosti zapestnega kanala pa je trajalo od 2. 10. 2020 do zaključenega zdravljenja po operaciji 31. 12. 2020. Dosojena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem znaša 20.000,00 EUR, kar predstavlja 14 povprečnih neto plač ob izdaji izpodbijane sodbe.

9.Primer rahlo odstopa od večine drugih primerov zloma koželjnice,

ker je prišlo do zgoraj povzetih zapletov in dodatnih okvar, posledično pa do nekoliko daljšega trajanja telesnih bolečin in daljšega zdravljenja. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, da je obravnavani primer ovrednotilo v primerjavi s hujšimi in lažjimi primeri, v katerih je oškodovanec kot osrednjo poškodbo utrpel zlom koželjnice.

10.Mogoča je primerjava z zadevami VSRS II Ips 50/2000, II Ips 366/2000 in II Ips 524/2000, v katerih je bila za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem določena odškodnina v višini 11, 12 in 14 povprečnih neto plač. Oškodovanec v zadevi II Ips 524/2000 je bil sicer hospitaliziran kar 16 dni, telesne bolečine in preostale nevšečnosti med zdravljenjem pa je trpel krajši čas. Oškodovanka v zadevi II Ips 366/2000 je trpela zelo primerljive telesne bolečine, zdravljenje pa je bilo krajše, prav tako so bile manj obsežne nevšečnosti med zdravljenjem. Manj obsežne oziroma manj intenzivne so bile tudi telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v zadevi II Ips 50/2000, z izjemo hospitalizacije, ki je trajala 5 dni. Utemeljena je tudi primerjava z zadevo II Ips 741/2005, v kateri je bila za zelo primerljive telesne bolečine in nevšečnosti ob sicer 13-dnevni hospitalizaciji določena odškodnina v višini 13,6 povprečnih plač. Za primerljive telesne bolečine in nevšečnosti, ob krajšem, 14-mesečnem zdravljenju, je šlo tudi v zadevi VSL II Cp 1876/2020, v kateri je bila določena odškodnina v višini 15 povprečnih plač.

11.Pritožbeno sklicevanje na zadeve VSRS II Ips 721/2008, VSL II Cp 16/2000 in VSL II Cp 2638/2011 v zvezi z obravnavano postavko nepremoženjske škode ni utemeljeno, ker je šlo v teh primerih za krajše trajanje oziroma manjšo intenziteto telesnih bolečin ter krajše zdravljenje. Utemeljeno pa se pritožba sklicuje na zadevo VSL II Cp 1750/2022,

v kateri je bila določena odškodnina v višini 15,3 plač, čeprav je bil obseg telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem večji. Šlo je za bistveno daljšo hospitalizacijo oškodovanca (27 dni) in dlje časa trajajoče hude telesne bolečine (te so bile približno 27 dni zelo hude in hude, nato 21 tednov srednje intenzivne in nazadnje 29 tednov blage).

12.Primerjava z navedenimi podobnimi zadevami, v katerih je oškodovanec prav tako utrpel zlom koželjnice, pokaže, da je v obravnavanem primeru ugotovljeni obseg škode ustrezno ovrednoten. Kljub raznolikemu obsegu škode se je odškodnina gibala v razponu med 11 in 15 povprečnimi neto plačami. V konkretnem primeru priznana odškodnina v višini 14 povprečnih neto plač ne odstopa od podobnih primerov v sodni praksi. Nekoliko višjo odškodnino glede na podobne primere utemeljujejo dlje časa trajajoče telesne bolečine, daljše zdravljenje ter dejstvo, da je bila tožničina leva roka praktično neuporabna kar približno eno leto.

13.Podobno pokaže tudi pritožbeni preizkus odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, prisojene v višini 23.000,00 EUR (16 povprečnih mesečnih neto plač). Ni sporno, da je tožnica utrpela trajno omejeno gibljivost levega zapestja za 1/3, omejeno obračanje podlakti za 15 % in zmanjšano moč prijema za 80 %. Oslabljena je pozicija tožničinega levega palca, dela leve dlani blizu zapestja ne čuti. Občasno ima mravljinčenje 2. do 4. prsta obeh rok. Ne more opravljati fizičnih del z levico (njeno dominantno roko) oziroma levico uporablja le kot asistenco in večino del izvaja s povečanimi napori. Ne more opravljati del, ki zahtevajo čvrst ali pincetni prijem s palcem in ostalimi prsti levice. Za težja fizična dela s souporabo levice ni sposobna. Tudi v bodoče bo trpela občasne blage do srednje hude bolečine pri uporabi palca in prijemanju z levico, ki jih bo lajšala z analgetiki. Tudi dela z desno roko opravlja s povečanimi napori in je pri delu zaradi slabšega občutka v njej bolj nerodna, zelo finih del pa z desno roko ne more opravljati. Za delo v proizvodnji, ki ga je opravljala pred nesrečo, ni več sposobna. Delo sobarice, ki ga opravlja sedaj, pa opravlja s povečanimi napori, veliko prilagoditvami in v omejenem obsegu. Ne zmore športnih in rekreativnih aktivnosti, ki zahtevajo čvrst prijem ali uporabo levice (vključno s kolesarjenjem in igrami z žogo). Močno je ovirana pri gospodinjskih opravilih in pri upravljanju avtomobila. Ob zaključku zdravljenja je bila tožnica stara 53 let.

14.Zadeve, na katere se opirata sodba in pritožba, tudi glede te postavke določajo okvir, v katerega je treba umestiti tožničin primer. Ponovno je mogoča primerjava z zadevami VSRS II Ips 50/2000, II Ips 366/2000 in II Ips 524/2000, v katerih je bila za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti določena odškodnina v višini 15, 16 in 14 povprečnih neto plač. Vendar pa v omenjenih primerih ni mogoče natančno razbrati, v kakšni meri oziroma odstotku je bila pri oškodovancih omejena gibljivost, obračanje oziroma moč prijema. Enako velja za zadeve VSRS II Ips 721/2008, VSL II Cp 16/2000 in VSL II Cp 2638/2011, na katere se sklicuje pritožba.

15.Utemeljena je primerjava z zadevo II Ips 741/2005, v kateri je bila določena odškodnina v višini 21,7 povprečnih plač, pri čemer je bila oškodovančeva moč prijema nekoliko manj oslabljena, obdržal je zaposlitev, star pa je bil 33 let. Mogoča je tudi primerjava z zadevo II Ips 316/2000, v kateri je bila za nekoliko hujše posledice v obliki popolne nemožnosti odklona roke in srednje zavrtega obračanja roke pri komaj 19 let starem oškodovancu določena odškodnina v višini 22,7 plač. Zadevo je mogoče primerjati tudi z II Ips 437/2000, kjer je bila določena odškodnina v višini 18,8 plač, pri čemer je 33 let stara oškodovanka sicer obdržala svoje dotedanje delo, za katerega pa je bila manj sposobna. Ponovno je mogoča tudi primerjava z zadevo VSL II Cp 1876/2020, v kateri je bila določena odškodnina v višini 14 plač, pri čemer je šlo ponovno za mlajšega, 34 let starega oškodovanca, ki enako kot tožnica ni mogel več opravljati dotedanjega dela, poleg tega mu je bila priznana III. kategorija invalidnosti.

16.Ponovno se pritožba utemeljeno sklicuje na zadevo VSL II Cp 1750/2022, v kateri so bile trajne posledice pri oškodovancu hujše. Gibljivost v komolcu je bila zmanjšana za polovico, podlaket ni bila več gibljiva, oškodovanec pa ni bil več zmožen opravljati pridobitnega dela. Odškodnina je bila v tej zadevi določena višje, in sicer v višini 19,2 povprečnih plač.

17.Primerjava z navedenimi podobnimi zadevami ponovno pokaže, da so bile trajne posledice, ki jih je utrpela tožnica, ustrezno ovrednotene. Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti se je v podobnih primerih gibala med 14 in 17 povprečnimi plačami, v primeru mlajših oškodovancev pa je segala do 22 povprečnih plač. V konkretnem primeru priznana odškodnina v višini 16 povprečnih plač ne odstopa od podobnih primerov v sodni praksi. Nekoliko višjo odškodnino sicer utemeljuje dejstvo, da ima tožničina leva (dominantna) roka zmanjšano moč prijema kar za 80 %, da ni več sposobna za težja fizična dela s souporabo levice, da tudi dela z desno roko opravlja s povečanimi napori, da ni več sposobna za delo, ki ga je opravljala pred nesrečo, in da tudi delo sobarice, ki ga opravlja sedaj, opravlja s povečanimi napori, mnogimi prilagoditvami in v omejenem obsegu.

O stroških postopka

18.Neutemeljene so pritožbene navedbe o premalo priznanih stroških za tožničine pripravljalne vloge. Tožnica v drugi, zelo kratki pripravljalni vlogi zgolj povzema navedbe toženke in ponavlja svoje navedbe iz tožbe in prve pripravljalne vloge. V prav tako kratki tretji pripravljalni vlogi ponavlja svoje navedbe o še vedno trajajočih zdravstvenih težavah. Dodatno navaja, da je bila 20. 4. 2022 uvrščena na čakalni seznam za prvi fiziatrični pregled v SB A., ter prilaga dokazilo o tem. Vlog s takšno vsebino ni mogoče šteti za obrazložene vloge med postopkom po tar. št. 20 OT. Sodišče prve stopnje je zato za obe vlogi pravilno priznalo le stroške za obrazložen dopis po tar. št. 43/3 OT. Pravilno je priznalo tudi stroške za četrto pripravljalno vlogo. Drži sicer, da bi bilo to vlogo mogoče upoštevati kot drugo pripravljalno vlogo, vendar je tožnica zanjo izrecno priglasila stroške v višini 450 točk po tar. št. 20/3 OT. Sodišče prve stopnje ji je zato pravilno priznalo stroške v priglašeni višini.

19.Tožnica pa utemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje, da se ne prizna nagrada za odškodninski zahtevek po tar. št. 42/1 OT, ki ga je pred pravdo poslala toženki. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem prevladujoče sodne prakse, da je stranka upravičena do povračila stroškov izvensodnega zahtevka, če je ta obrazložen in se nanaša na postopek za določitev odškodnine ali priznanje drugega zahtevka pri zavarovalnicah.¹⁰ Ne glede na dejstvo, da je vsebina zahtevka praktično enaka vsebini tožbe, je zato tožnici potrebno priznati tudi stroške za odškodninski zahtevek po tar. št. 42/1 OT v višini 900 točk. Navedbe oškodovancev v tovrstnih zahtevkih so namreč po naravi stvari zelo podobne oziroma praktično enake navedbam, ki jih oškodovanci v primeru neuspeha z izvensodnim zahtevkom podajo v temu sledečem sodnem postopku.

20.Tožnici je zato potrebno priznati 900 točk več za odvetniške storitve oziroma skupaj 6.775 točk, kar z materialnimi stroški v višini 2 % oz. 77,75 točk (3. odst. 11. čl. OT) znaša 6.852,75 točk. Navedeno ob vrednosti točke 0,6 EUR in 22 % DDV znaša 5.016,21 EUR. Navedeni stroški tožnice skupaj s priznanimi stroški izvedenca (718,65 EUR) znašajo 5.734,86 EUR. Upoštevaje uspeh tožnice v deležu 73 % in toženke v deležu 27 % je toženka dolžna povrniti tožnici 4.186,45 EUR stroškov, tožnica pa toženki 220,01 EUR (od skupno priznanih 815,10 EUR). Po medsebojnem pobotu je toženka dolžna povrniti tožnici stroške v višini 3.966,44 EUR. Glede na z izpodbijano sodbo dosojene stroške v višini 3.480,70 EUR je dolžna toženka tožnici povrniti dodatnih 485,74 EUR stroškov, in sicer v roku ter v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot je navedlo sodišče prve stopnje.

Sklepno

21.Po navedenem in po ugotovitvi, da niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve materialnega in procesnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče toženkino pritožbo zavrnilo, tožničini pritožbi pa delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da se znesek prisojenih stroškov postopka zviša za 485,74 EUR (358. čl. ZPP). V ostalem delu je obe pritožbi zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (353. čl. ZPP).

Pritožbeni stroški

22.Toženka s pritožbo ni uspela, tožničin pritožbeni uspeh pa je 42 %¹¹ , kar pomeni, da ji mora toženka na podlagi 2. odst. 154. čl. ZPP v zvezi z 165. čl. ZPP iz naslova pritožbenih stroškov povrniti 92,26 EUR (42 % od zneska 219,66 EUR, ki zajema 250 točk oz. 150,00 EUR za pritožbo po tar. št. 22/1 OT, povečano za 2 % materialne stroške po 3. odst. 11. čl. OT, 22 % DDV in sodno takso za pritožbeni postopek v višini 33,00 EUR), in sicer v roku 15 dni od vročitve te sodbe (1. in 2. odst. 313. čl. ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).

-------------------------------

1Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami.

2Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami in dopolnitvami.

3Ustava Republike Slovenije, Ur. l. RS, št. 33/91-I s spremembami in dopolnitvami.

4Običajno traja 4-6 mesecev oz. se stanje stabilizira v enem letu.

5Ta je v oktobru 2023 znašala 1.428,46 EUR.

6Berger Škrk, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV založba, Ljubljana, 2010: npr. primeri V/23, V/37, V/39, V/55 , V/61, V/82, V/90, V91, V/98, V/101, V/118, V/145, V/148 in V/170.

7Sodišče je upoštevalo odločbe VSRS II Ips 741/2005, II Ips 316/2000, II Ips 366/2000, II Ips 524/2000, II Ips 437/2000, II Ips 50/2000 in odločbo VSL II Cp 1876/2020.

8Zadeva sicer ni bila preizkušena pred vrhovnim sodiščem kot sodiščem, v čigar domeni je skrb za enotno sodno prakso.

9Tudi ta zadeva ni bila preizkušena pred VSRS.

10Prim. VSL Sklep III Cp 256/2025 z dne 19. 2. 2025.

11Vrednost s pritožbo izpodbijanega dela odločitve o stroških je 1.160,37 EUR (kolikor bi bila toženka dolžna dodatno povrniti tožnici v primeru utemeljenosti pritožbe v celoti), tožnica pa je uspela s 485,74 EUR.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 179, 182 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 14, 22

Odvetniška tarifa (2015) - tarifna številka 20, 20/3, 42, 42/1, 43, 43/3 Odvetniška tarifa (2015) - člen 11, 11/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.