Jedro

Sodišče ni povsem prosto pri odločitvi, ali bo določeni dokaz izvedlo ali ne. Izvedbo dokaza lahko namreč zavrne, če dokaz ne služi za dokazovanje pravnorelevantnih dejstev za odločitev o tožbenem zahtevku ali če izvedba ni potrebna, ker je določeno dejstvo že brez tega dokaza potrjeno. Če neutemeljeno zavrne dokazni predlog pa stori absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo kot neutemeljenega zavrnilo tožbeni zahtevek, da so tožene stranke nerazdelno dolžne plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 6.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila ter tožnici tudi povrniti pravdne stroške, ker tožeči stranki naj ne bi uspelo dokazati, da vtoževana škoda izvira iz nedopustnega ravnanja prvega toženca. Tožeči stranki je naložilo v povrnitev toženim strankam pravdne stroške v znesku 1.603,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Zoper sodbo se je v roku pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka, ker je zavrnilo dokazni predlog tožnice z zaslišanjem priče E. H., posledica njegovega nezaslišanja pa je tudi napačna oziroma nepopolna ugotovitev dejanskega stanja. Čeprav ta priča ni bila očividec škodnega dogodka, je sodišče popolnoma prezrlo trditveno podlago tožeče stranke, da je priča T. M. priči E. H. neposredno po škodnem dogodku povedala, da je videla prvega toženca nastavljati oviro, v katero se je zaletela tožnica. Z izpovedbo priče E. H. bi se sodišče lahko prepričalo o verodostojnosti priče T. M.. Ko sodišče v razlogih izpodbijane sodbe navede, da ni moglo ugotoviti, kje točno naj bi prišlo do škodnega dogodka in kdo je vrv ali žico oziroma njun del našel in jo izročil policistom, ter ali je šlo za plastično vrv ali jekleno žico, kljub obsežni obrazložitvi v zvezi s tem ne navede, kakšno pravno posledico navezuje na te ugotovitve. Po prepričanju pritožbe so te ugotovitve tudi irelevantne za odločitev o tožbenem zahtevku in je edino bistveno vprašanje, ali je bil prvi toženec tisti, ki je napeljal oviro, zaradi katere se je poškodovala tožnica. Pri tem sodišče napačno zaključi, da naj ne bi bil prvi toženec tisti, ki je napeljal oviro. Nekritično je namreč sledilo izpovedbi tožencev in uradnim zaznamkom PP Cerknica o izjavah prvega toženca in tretje toženke, da naj bi bil tistega dne prvi toženec doma in se učil. Oba navedena imata namreč interes na zavrnitev tožbenega zahtevka. Nadalje sodišče nekritično verjame priči T. M., ko izpove, da naj ne bi videla prvega toženca napeljati vrvi čez cesto in da tega tudi ni povedala E. H.. To ni resnica, kar se da sklepati že iz dejstva, da sta si T. M., zlasti pa njena mati M. B. M. zelo energično prizadevali, da T.a ne bi bila zaslišana na naroku za glavno obravnavo v naslovni zadevi. Tožnica domneva, da se priča T. M. ne želi vpletati v to zadevo, tudi zato, ker je v času škodnega dogodka vozila motor ne kolesa, kot je neresnično izpovedala na naroku. Zaradi vožnje motorja bi namreč lahko pričino mater doletela sankcija, ker otrok ne sme voziti motorja. Navedbe tožnice in njenega očeta niso kontradiktorne, kot jim očita sodišče, katero pa ne navede, v čem naj bi bila ta kontradiktornost. Če pa se izpovedbe priče T. M. in na drugi strani tožnice ter njenega očeta razlikujejo, bi moralo sodišče zaslišati še pričo E. H., z izpovedbo katerega bi se preverila resničnost izpovedbe T. M.. Tudi vsebina uradnega zaznamka PP Cerknica z dne 8. 3. 2009 je napačna, ker je E. H. dal izjavo, da mu je priča T. M. povedala, da je videla prvega toženca napeljati oviro čez cesto, zaradi katere je tožnica padla in se poškodovala. Podrejeno tožeča stranka izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Stranki se namreč prizna po Zakonu o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) ena nagrada za narok, ne glede na število dejansko opravljenih narokov. Napačno je toženi stranki priznano tudi povečanje nagrade za narok zaradi zastopanja treh strank, saj ZOdvT ne določa povečanja nagrade za narok zaradi zastopanja več strank, ampak le povečanje nagrade za postopek ali nagrade za posel. Tožene stranke v odgovoru na pritožbo zavračajo pritožbene navedbe, potrjujejo pravilnost ugotovitev in odločitve sodišča prve stopnje, zlasti pravilnost dokazne ocene, katero še dodatno utemeljujejo, in predlagajo zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče skladno določbi 2. odstavka 213. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), po kateri o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče, ni vezano na dokazni predlog stranke v smislu, da bi moralo izvesti vse dokaze, ki jih stranka predlaga. Vendar pa sodišče pri odločitvi, ali bo določeni dokaz izvedlo ali ne, ni povsem prosto. Izvedbo dokaza namreč lahko zavrne, če dokaz ne služi za dokazovanje pravnorelevantnih dejstev za odločitev o tožbenem zahtevku ali če izvedba ni potrebna, ker je določeno dejstvo že brez tega dokaza potrjeno. V kolikor pa zavrne dokazni predlog, čeprav bi predlagani dokaz lahko pripomogel oziroma služil za razjasnitev določenega pravnorelevantnega dejstva, krši določbo 2. odstavka 213. člena ZPP in zaradi take kršitve procesnega pravila odreče stranki, ki je zavrnjeni dokaz predlagala, obravnavanje pred sodiščem, kar je absolutna bistvena kršitev določb postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Prav to kršitev določb postopka pritožba smiselno očita sodišču prve stopnje, ko je to zavrnilo izvedbo dokaza po priči E. H.. Pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu sledi, pri čemer soglaša tudi z njenimi utemeljitvami za to kršitev. E. H. nedvomno res ni bil neposredna priča škodnega dogodka. Mu je pa po zatrjevanju tožeče stranke neposredno po škodnem dogodku očividka - priča T. M. povedala, da je oviro čez cesto napel prvi toženec, in ko je ta zatem šel do hiše prvega toženca, je slednji ob njegovem prihodu odšel v hišo. V kolikor bi ta priča ta zatrjevana dejstva potrdila, bi bilo njeno izpovedbo vsekakor upoštevati pri ocenjevanju verodostojnosti izpovedbe priče T. M., ki ta v tožbi zatrjevana dejstva zanika, in prvega toženca ter tretje toženke v izpovedbi, da se je prvi toženec v kritičnem času v hiši učil za šolo. Kaj je T.M. po dogodku E.H. povedala in vprašanje, ali se je prvi toženec takrat res učil, sicer nista neposredna dokaza o pravnorelevantnem dejstvu za odločitev o tožbenem zahtevku, sta pa nedvomno posredna, ker tudi vplivata na ugotovitev, ali slediti tožbenemu očitku o protipravnem ravnanju prvega toženca.

Pritožbeno sodišče je v posledici zgoraj pojasnjene absolutne bistvene kršitve določb postopka moralo pritožbi tožeče stranke ugoditi, z njo izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker te kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti (1. odstavek 354. člena ZPP). V ponovljenem sojenju naj ima sodišče prve stopnje v vidu zgoraj podane pripombe pritožbenega sodišča in pritožbeni postopek razširi v nakazani smeri. Obenem naj ne spregleda niti ostalih relevantnih pritožbenih pripomb, zlasti, da pojasni, kakšen je pomen dejstva, da ni ugotovljen točen kraj škodnega dogodka (po prepričanju pritožbenega sodišča bi se ob aktivnejšem pristopu k izvedbi dokazov ta lahko ugotovil), vrste napete ovire čez cesto, kdo jo je našel in kdaj je bila izročena policistom, oziroma, da če to niso za postopek relevantna dejstva, naj se z njimi sodišče ne ubada. Natančneje bi bilo potrebno opredeliti tudi kontradiktornost med dokazi, za katere se ta ugotovi. Nenazadnje pritožbeno sodišče sprejema pritožbene pripombe glede stroškov postopka.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP in je ta pridržana za končno odločbo, da bo sodišče prve stopnje lahko o njih odločilo glede na končni uspeh strank v pravdi.