Jedro

Kaznivo dejanje zlorabe izvršbe po prvem odstavku 216. člena KZ-1 stori, kdor v izvršbi protipravno izterja več, kot je kdo dolžan plačati, ali si prilasti zmotno preplačilo dolga. Opis dejanja je obdolženki očital prvo izvršitveno obliko, torej da je v izvršbi zavestno izterjala več, kot je bil dolžnik (sedaj oškodovanec) dolžan plačati. Ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju, da je obdolženka kot upnica v izvršilnem postopku zoper oškodovanca oziroma dolžnika vložila izvršilni predlog zaradi izterjave preživnine in mu priložila izvršilni naslov – poravnavo Okrožnega sodišča v Celju z dne 6. 5. 2008, opr. št. N 202/2008, pri tem pa vedela, da je z istim oškodovancem 31. 8. 2011 sklenila novo sodno poravnavo, opr. št. N 472/2011, ki jo je zamolčala ter v kateri je bil povsem spremenjen dogovor med staršema o dodelitvi mld. Ž. S. v vzgojo in varstvo, spremenjen preživninski zavezanec in preživninska obveznost, s čimer je bila dejansko prejšnja sodna poravnava z dne 6. 5. 2008 razveljavljena, ji ni mogoče slediti v pritožbenih navedbah, da naj bi šlo zgolj za civilni postopek med upnikom in dolžnikom.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženko se oprosti plačila sodne takse za pritožbo.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijano sodbo je bila obdolžena A. R. spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja zlorabe izvršbe po prvem odstavku 216. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena ji je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo treh mesecev zapora ter preizkusno dobo enega leta in šestih mesecev. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) jo je sodišče prve stopnje oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka in plačila sodne takse, razen krivdno povzročenih stroškov v znesku 58,30 EUR. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je obdolžena dolžna povrniti oškodovancu Nejcu Stropniku premoženjskopravni zahtevek v znesku 2.885,10 EUR.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je obdolženka pravočasno pritožila. Uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da jo oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po presoji izpodbijane sodbe v smislu pritožbenih navedb, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in v celoti ugotovilo vsa odločilna dejstva, na podlagi njih napravilo utemeljene dokazne zaključke in jih uspešno obrazložilo. Prav tako niso podane pritožbeno zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona, ki jih pritožnica v pritožbi niti ni konkretizirala.

6. Kot je pravilno izpostavilo že prvostopenjsko sodišče pod točko 12 obrazložitve izpodbijane sodbe, kaznivo dejanje zlorabe izvršbe po prvem odstavku 216. člena KZ-1 stori, kdor v izvršbi protipravno izterja več, kot je kdo dolžan plačati, ali si prilasti zmotno preplačilo dolga. Opis dejanja je obdolženki očital prvo izvršitveno obliko, torej da je v izvršbi zavestno izterjala več, kot je bil dolžnik (sedaj oškodovanec) dolžan plačati. Ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju, da je obdolženka kot upnica v izvršilnem postopku zoper oškodovanca oziroma dolžnika vložila izvršilni predlog zaradi izterjave preživnine in mu priložila izvršilni naslov – poravnavo Okrožnega sodišča v Celju z dne 6. 5. 2008, opr. št. N 202/2008, pri tem pa vedela, da je z istim oškodovancem 31. 8. 2011 sklenila novo sodno poravnavo, opr. št. N 472/2011, ki jo je zamolčala ter v kateri je bil povsem spremenjen dogovor med staršema o dodelitvi mld. Ž. S. v vzgojo in varstvo, spremenjen preživninski zavezanec in preživninska obveznost, s čimer je bila dejansko prejšnja sodna poravnava z dne 6. 5. 2008 razveljavljena, ji ni mogoče slediti v pritožbenih navedbah, da naj bi šlo zgolj za civilni postopek med upnikom in dolžnikom. Neutemeljeno je tudi njeno sklicevanje na sklep Višjega sodišča v Celju z dne 26. 5. 2016, opr. št. I Ip 185/2016. V tem sklepu, s katerim je sicer res bilo ugodeno pritožbi dolžnice (sedaj obdolženke) in je bil sklep prvostopenjskega sodišča v 1. točki izreka spremenjen tako, da se predlog za nasprotno izvršbo v celoti zavrne, je sodišče druge stopnje ugotovilo le, da iz predloga za nasprotno izvršbo vloženega 12. 10. 2015 izhaja, da je vložen zoper A. R., ki pa v izvršilnem postopku, opr. št. I 237/2015, ni nastopala kot upnica, ampak zgolj kot zakonita zastopnica mld. upnika. Kot zakonita zastopnica pa ne more biti subjekt obveznosti po nasprotni izvršbi. Šlo je torej le za vprašanje stvarne legitimacije.

7. Trditev, da je oškodovanec N. S. jasno povedal, da za mld. Ž. S. ni plačeval preživnine, ne more ovreči pravilne in tehtne argumentacije prvega sodišča. Sodna poravnava, ki sta jo sklenila obdolženka in oškodovanec 31. 8. 2011 ima učinek pravnomočne in izvršljive sodne odločbe. V njej se je med drugim ugotovilo in zapisalo, da ″so do sklenitve te sodne poravnave zapadli preživninski obroki poravnani″. S tem dejstvom pa je bila kot realizirana potrjena zaveza N. S. iz sodne poravnave z dne 6. 5. 2008, da bo za mld. Ž. S. plačeval mesečno preživnino v znesku 80,00 EUR. Od trenutka nove sodne poravnave dalje oškodovani N. S. na račun zapadlih preživnin ni ničesar več dolgoval in tega se je obdolženka zavedala, glede na to, da je bila z vsebino nove sodne poravnave seznanjena, saj je bila strankam prebrana in sta z njo soglašali ter jo podpisali (list. št. 19). Takšen zapis sodne poravnave pa je tudi logičen, glede na okoliščino, ki jo je še posebej izpostavilo prvo sodišče pod točko 11 obrazložitve, da sta obdolženka in oškodovanec z mld. Ž. S. v času od prve sodne poravnave leta 2008 pa do podpisa nove v letu 2011 živela v skupnem gospodinjstvu ter skupno prispevala za preživljanje družine. Prav tako pa sodišče prve stopnje ni spregledalo, da je obdolženka v zagovoru sama navajala, da je delno spoštovala zavezo iz nove sodne poravnave, ter v letih 2013 in 2014 plačevala preživnino. To dejstvo pa ovrže njen zagovor, češ da je novo sodno poravnavo sklenila pod prisilo. Prvo sodišče pa je pravilno ugotovilo, da bi v primeru sklenitve sodne poravnave mimo volje obdolženke, slednja lahko to izpodbijala z ustreznim pravnim sredstvom, česar pa ni storila.

8. Pritožnica je v zmoti, da prvo sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni jasno opredelilo njenega naklepa oziroma krivde. Pod točko 13 obrazložitve se je prvo sodišče tudi do tega vprašanja opredelilo z neomajnimi razlogi. Ugotovilo je, da je obdolženka ravnala s krivdno obliko direktnega naklepa, saj je podala izvršilni predlog na podlagi neveljavnega izvršilnega naslova, pri tem pa zamolčala obstoj novega – sodne poravnave z dne 31. 8. 2011, v kateri pa je bilo soglasno ugotovljeno, da so preživninski obroki, zapadli do te sodne poravnave, poravnani. Posledica takšnega ravnanja obdolženke pa je bila, da so bila oškodovancu neupravičeno zarubljena denarna sredstva in je bil oškodovan za znesek 2.885,10 EUR. Prepovedana posledica kaznivega dejanja je nastala, ko je obdolženka od oškodovanca protipravno izterjala nekaj, česar ni bil dolžan plačati, kar pomeni, da je pritožbene navedbe, češ da se ni okoristila, da ni ravnala s pridobitnim namenom ter da je bilo njeno ravnanje dopustno, ne morejo ekskulpirati.

9. Pritožbeno sodišče je odločbo o kazenski sankciji preizkusilo v skladu z določbo 386. člena ZKP, ki predpisuje, da pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zoper ta del sodbe. Pri tem je sodišče druge stopnje ugotovilo, da ni prav nobenega razloga za njeno spremembo v korist obdolženke. Sodišče prve stopnje ji je za obravnavano kaznivo dejanje izreklo po vrsti in višini povsem ustrezno kazensko sankcijo, to je tako, ki ustreza teži kaznivega dejanja, stopnji obdolženkine krivde, okoliščinam, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno ter tudi osebnosti obdolženke. V določeni kazni treh mesecev zapora, z preizkusno dobo enega leta in pol, so se dovolj odrazile ugotovljene olajševalne okoliščine (dosedanja neobsojenost in skrb za preživljanje štirih otrok) in zato bo tudi po prepričanju pritožbenega sodišča izrečena kazenska sankcija zadostila vsem smotrom kazenskopravnega varstva.

10. Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je obdolženkino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

11. Obdolženka je brez premoženja in brez zaposlitve. Zato jo je tudi pritožbeno sodišče oprostilo plačila sodne takse, saj je ocenilo, da bi bilo s plačilom le-te ogroženo vzdrževanje nje in njene družine.