Jedro

Tožnik je izzval toženčevo ravnanje z izrazito agresivnim obnašanjem med opravljanjem nalog varnostnika. Upoštevaje visoko stopnjo neskrbnosti njegov prispevek znaša 40 %.

Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova nepremoženjske škode (pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in strah) pravilno prisodilo odškodnino v višini 8.500,00 EUR oziroma 6,5 neto plač v času sojenja. Upoštevaje višji tožnikov prispevek je toženec dolžan tožniku plačati odškodnino v višini 5.100,00 EUR.

Ni podlage za ločeno upoštevanje temelja in višine pri izračunu tožnikovega pravdnega uspeha. Obravnavanje temelja zahtevka (zaslišanje vseh prič na enem naroku, na katerem je bil zaslišan tudi tožnik) ni zavleklo postopka.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da - se v I. točki izreka znesek 6.800,00 EUR zniža za 1.700 EUR (na 5.100,00 EUR), - se v III. točki izreka izraz 61,25 % nadomesti z 32 %, izraz 38,75 % pa z 68 %.

II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 195,41 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan tožniku plačati odškodnino v višini 6.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 11. 2018 dalje do plačila (I. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da mora toženec tožniku povrniti 61,25 % potrebnih stroškov postopka, tožnik pa tožencu 38,75 % njegovih potrebnih stroškov. Sklep o stroških bo izdan po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da mu prisodi še dodatno odškodnino v višini 2.400,00 EUR.

Z višino prisojenega prispevka se strinja, ne strinja pa se z zavrnitvijo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ter strahu. Glede na to, da mu je ostala slabša občutljivost ustnice in dela kože na desni strani bradi, ki je ni mogoče izboljšati, in da je podano omejeno odpiranje ust, ki se je s fizioterapijo izboljšalo iz 4 cm na 5,5 cm, bi sodišče moralo ugotoviti, da je tožniku nastala škoda zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sklicuje se na primera VS001520 in VS000883, v katerih je bila oškodovancem priznana višja odškodnina. Iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti bi sodišče moralo tožniku prisoditi odškodnino v višini 2.000,00 EUR.

Prav tako je prenizko odmerjena odškodnina iz naslova strahu. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker je ugotovilo, da tožnikov strah na začetku ni bil intenziven, saj je v skladu z mnenjem izvedenca tožnik utrpel hud primarni strah, prav tako pa sekundarni strah, ki je bil 6 tednov intenzivnejši, nato pa je intenzivnost do zaključka zdravljenja upadala. Sekundarni strah je skupno trajal 5 mesecev, zaradi česar bi sodišče moralo tožniku prisoditi odškodnino v višini 1.500 EUR.

4. Toženec se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da prisojeno odškodnino zniža. Sodišče je napačno ugotovilo, da je tožnik k nastanku škodnega dogodka prispeval zgolj 20 %. V sodbi ni v zadostni meri upoštevalo, da je tožnik tako fizično kot verbalno napadal toženca in njegovo družbo, da je na toženca kričal, ga žalil, preklinjal, pristavil glavo na glavo toženca, ga izzival k pretepu, ga odrinil ter ga z direktnim udarcem z roko udaril v glavo – v predel očesa. Tožnik je svoje čelo naslonil na toženčevo in mu govoril "daj udari me, udari me", nato pa ga odrinil. Do obravnavanega dogodka ne bi prišlo, če tožnik ne bi izvajal verbalnega in fizičnega nasilja zoper toženca. Še posebej bi se tožnik moral zavedati neprimernosti svojega ravnanja, saj je bil kot varnostnik lokala odgovoren za zagotavljanje miru in ne za izvajanje fizične in verbalne agresije nad gosti. Tožnikov prispevek znaša 50 %.

Prav tako je sodišče neutemeljeno priznalo denarno odškodnino za primarni strah, saj je tožnik izpovedal, da se ni nič ustrašil, da to ni v njegovi naravi. Dokazna ocena je napačna, odločitev pa v nasprotju s trditvami.

Denarna odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je previsoka. Ne gre spregledati, da tožnik niti na kontrolnem pregledu na UKC 27. 3. 2018 niti pri osebnem zdravniku 10. 4. 2018 ni omenil bolečin, niti mu zdravnik ni izdal recepta za analgetike.

Napačna je tudi stroškovna odločitev. Ni podlage za razčlenitev uspeha ločeno ločeno po temelju in po višini.

5. Pravdni stranki nista odgovorili na pritožbo nasprotne stranke.

6. Tožnikova pritožba ni utemeljena. Toženčeva pritožba je delno utemeljena.

7. Tožnik zahteva povrnitev nepremoženjske škode, ki mu jo je 11. 2. 2018 prizadejal toženec med opravljanjem dela varnostnika v lokalu X. v Y. Toženec je bil zaradi udarca tožnika v obraz pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje hude telesne poškodbe.

8. Glede tožnikovega prispevka k nastali škodi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni vzdrževal ustrezne varnostne razdalje do toženca, da je bil tožnik tisti, ki se je tožencu z glavo povsem približal in je tako varnostno razdaljo med njima povsem izničil. Tožencu je naslonil "čelo na čelo", nato pa ga še odrinil. Pravilna je ocena v izpodbijani sodbi, da sta bili obe tožnikovi ravnanji izrazito agresivni in neprimerni. V sodbi je še ugotovljeno, da se je pred tem dogajanjem tožnik do toženca in njegove družbe vedel izrazito agresivno in s svojim neprimernim ravnanjem pri tožencu in njegovi družbi povzročil močno vznemirjenje.

9. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja toženec v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da je tožnikov prispevek ovrednoten prenizko. Tožnik je izzval toženčevo ravnanje z izrazito agresivnim obnašanjem med opravljanjem nalog varnostnika. Upoštevaje visoko stopnjo neskrbnosti njegov prispevek znaša 40 % (171. člen OZ1).2

10. Toženčevi pritožbeni očitki o višini odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem niso utemeljeni. V pritožbenem postopku ni sporno, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel deformacijo spodnje čeljusti, zlom leve veje spodnje čeljustnice z manjšo dislokacijo in prečni zlom telesa spodnje čeljustnice desno do zoba 42. Neizpodbijane so tudi ugotovitve v sodbi, da je bila zaradi fiksiranja zlomov potrebna operacija, da je bil tožnik dva dni hospitaliziran, da se je moral določeno obdobje hraniti s tekočo in mehko hrano, da je prejemal antibiotike, imel tri preglede pri čeljustnem kirurgu in pet pregledov pri osebnem zdravniku, da je bil osemkrat na fizioterapiji, ki je bila zanj boleča in neprijetna, ter bil rentgensko obsevan. V izpodbijani sodbi je še ugotovljeno, da je tožnik stalne hude bolečine trpel nekaj ur, občasne hude do prejema anestezije, srednje hude bolečine pa do operacije in še vsaj dva dni, najverjetneje pa še nekaj dni dalje. Lahke bolečine je trpel en teden, šest tednov pa je trpel občasne lahke do srednje telesne bolečine. Glede na ugotovljeno trajanje telesnih bolečin to pomeni, da so bolečine tožnika trajale do sredine marca, kar se ujema s kontrolnim izvidom UKC z dne 27. 3. 2018, iz katerega ne izhaja, da bi tožnik omenil prisotnost bolečin, in zapisom pri osebnem zdravniku 10. 4. 2018, na kar v pritožbi opozarja toženec. Toženčeva pritožbena navedba, da tožnik od 27. 3. 2018 ni trpel bolečin, torej ne odstopa od ugotovitev v sodbi.

11. Za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je bila tožniku priznana odškodnina v višini 8.000,00 EUR (6,1 povprečnih neto plač). Upoštevaje ugotovljeni obseg škode in podobne primere je ovrednotenje ustrezno in skladno z merili iz 179. člena OZ. V primeru II Ips 618/2008, ki ga je pravilno izpostavilo sodišče prve stopnje kot težji primer od obravnavanega, je bila oškodovancu, ki je utrpel zlom čeljusti levo in desno zgoraj in zlom dveh zob, iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem prisojena odškodnina v višini 8,5 neto plač v času sojenja, pri čemer je oškodovanec stalne hude bolečine trpel 10 dni, stalne srednje bolečine 14 dni, stalne lahke bolečine 1 mesec, in občasne lahke bolečine 3 mesece. Prav tako je bil hospitaliziran 11 dni, operiran in bil večkrat rentgensko slikan. V primeru II Ips 621/2004, v katerem je oškodovanec utrpel zlom vogala leve spodnje čeljustnice brez premika odlomkov, je bila oškodovancu iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem prisojena odškodnina v višini 6,1 plač. Oškodovanec v tem primeru je trpel primerljivo bolečinsko obdobje in nevšečnosti med zdravljenjem, in sicer je neprestane hude bolečine trpel 1 dan, občasne hude 3 dni, trajne srednje močne 5 dni, občasne srednje močne 1 teden, zmerne 2 meseca. Še sedaj trpi ob spremembi vremena in uživanju trše hrane. Toženčevo zavzemanje za znižanje odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti zato ni utemeljeno.

12. Neutemeljeni so tožnikovi pritožbeni očitki zoper zavrnitev zahtevka za povrnitev škode za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Kot je ugotovljeno v sodbi, ima tožnik slabšo občutljivost ustnice in dela kože na bradi desno, ugriz pa se je po fizioterapiji izboljšal iz 4 cm na 5,5 cm. Tožnik ni niti zatrjeval, niti dokazal, da bi zaradi slabše občutljivosti trpel duševne bolečine, glede ugriza pa procesno gradivo ne omogoča primerjave s stanjem pred poškodbo. Pravilen je zato zaključek v izpodbijani sodbi, da ugotovljeni obseg škode ne upravičuje prisoje odškodnine.

13. Neutemeljeni sta tudi tožnikovo pritožbeno zavzemanje za zvišanje in toženčevo za znižanje odškodnine za strah. V sodbi je ugotovljeno, da je tožnik utrpel primarni strah manjše intenzitete in sekundarni strah, ki je bil na začetku intenzivnejši, nato pa je do zaključka zdravljenja upadal in izzvenel. Tožnikova pritožbena navedba, da je utrpel intenziven primarni strah, ni utemeljena. V zaslišanju je namreč obstoj takega strahu ob škodnem dogodku zanikal. Utemeljen je zato toženčev pritožbeni očitek o zmotnosti zaključka, da je tožnik utrpel primarni strah manjše intenzitete. Izvedensko mnenje objektivizira oškodovančevo izpovedbo, ob njegovem zanikanju, da se je ob škodnem dogodku prestrašil, pa samo za sebe ne more utemeljevati obstoja škode. Ne glede na to je odločitev o ovrednotenju škode zaradi strahu pravilno. Odškodnina v višini 500,00 EUR (0,4 povprečne neto plače v času sojenja) je na spodnjem robu prisojenih odškodnin in predstavlja ustrezno ovrednotenje ugotovitev o kratkotrajnem zdravljenju brez zapletov, a vendarle po resni poškodbi, ki bi lahko pustila posledice. Toženčevo zavzemanje za znižanje odškodnine iz tega naslova ni utemeljeno.

14. Sodišče prve stopnje je tožniku tako iz naslova nepremoženjske škode (pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in strah) prisodilo odškodnino v višini 8.500,00 EUR oziroma 6,5 neto plač v času sojenja. Tožnik se zavzema za zvišanje odškodnine, pri čemer se sklicuje na primera VS001520 (VS RS II Ips 621/2004), v katerem je bila oškodovancu prisojena odškodnina v višini 10 plač v času sojenja, in VS000883 (VS RS II Ips 415/2000), v katerem je bila oškodovancu prisojena odškodnina v višini 17 plač v času sojenja, vendar pa sklicevanje na višino celotne odškodnine, ki je bila oškodovancema v teh primerih prisojena, ni utemeljeno. V navedenih primerih sta oškodovanca utrpela tudi trajno zmanjšanje življenjske aktivnosti, medtem ko v obravnavanem primeru tožnikove življenjske aktivnosti zaradi poškodbe niso zmanjšane.

15. Upoštevaje višji tožnikov prispevek je toženec dolžan tožniku plačati odškodnino v višini 5.100,00 EUR.

16. Delna sprememba sodbe je terjala tudi spremembo stroškovne odločitve sodišča prve stopnje (165. člen ZPP).

17. Utemeljen je toženčev pritožbeni očitek, da ni podlage za ločeno upoštevanje temelja in višine pri izračunu tožnikovega pravdnega uspeha. Obravnavanje temelja zahtevka (zaslišanje vseh prič na enem naroku, na katerem je bil zaslišan tudi tožnik) ni zavleklo postopka. Upoštevaje kriterij uspeha (drugi odstavek 154. člena ZPP) je tožnik upravičen do povrnitve 32 %, toženec pa do povrnitve 68 % stroškov.

18. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se dolžni znesek odškodnine zniža za 1.700,00 EUR (na 5.100,00 EUR) in da je toženec dolžan tožniku povrniti 32 % stroškov, tožnik pa tožencu 68 % njegovih stroškov, potrebnih za pravdo (358. člen ZPP). Po ugotovitvi, da v ostalem delu toženčevi pritožbeni razlogi niso utemeljeni, da niso utemeljeni niti tožnikovi pritožbeni razlogi in da niso podani niti po uradni dolžnosti preizkušeni razlogi (drugi odstavek 350. člena ZPP), je toženčevo pritožbo v ostalem delu in v celoti tožnikovo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

19. Upoštevaje pritožbeni uspeh tožnik ni upravičen do povrnitve stroškov, toženec pa je upravičen do povrnitve 25 % stroškov pritožbenega postopka (prvi in drugi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP). Tožencu so v pritožbenem postopku nastali stroški sestave pritožbe v višini 625 točk (tarifna številka 19 Odvetniške tarife) ter materialni izdatki v višini 12,5 točk, skupaj 637,5 točk oziroma 382,50 EUR, kar povečano za 22 % DDV znaša 466,65 EUR. Stroški sodne takse znašajo 315,00 EUR. Skupni stroški pritožbenega postopka toženca tako znašajo 781,65 EUR. Upoštevaje uspeh je tožnik dolžan tožencu povrniti 195,41 EUR. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti temelji na prvem odstavku 299. členu OZ.

1 Določba se glasi: Oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, ima pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. 2 Prim. odločbe VSL I Cp 2028/2021, v kateri je bil tožniku prisojen 30 % prispevek, ker je pred škodnim dogodkom do toženca pristopil agresivno in trikrat, VSL II Cp 2615/2016, v katerem je bil tožnikov prispevek, ki je vstal, odprl vrata avtomobila, skočil na toženca in ga verbalno žalil, ovrednoten na 50 %, in VSL I Cp 558/2016, v kateri je bil tožnikov prispevek, ki je začel prepir, tako da je žalil prvega toženca, nato pa ga udaril s pestjo v predel obraza in prvi uporabil fizično silo, ovrednoten na 40 %.