Jedro

Na glavni obravnavi je tožnik povedal, da je prek spletne komunikacije pridobil sliki svojega vozniškega dovoljenja in osebne izkaznice, in ti sliki tudi predložil sodišču. S tema slikama sicer še ni seznanil toženke, ker je bil njegov osebni razgovor (sicer razpisan za dan pred izdajo te sodbe, torej 3. 5. 2018) preložen, vendar pa je sliki natisnil s pomočjo uslužbenke Centra za tujce. Sodišče zato nima razlogov za dvom o tem, da tožnik zdaj razpolaga vsaj s slikama dveh dokumentov, ki imata videz uradnega dokumenta s fotografijo (osebne izkaznice in vozniškega dovoljenja), in ju toženka iz očitnih razlogov ni mogla upoštevati pri izdaji in obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Že možnost obstoja takih dokumentov, ki je izkazana z omenjenima slikama, pa po presoji sodišča pomeni, da standard očitnosti dvoma v tožnikovo identiteto in državljanstvo ni več izpolnjen, vsaj ne brez ocene vsebine oziroma verodostojnosti tega dokumenta.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-678/2018/6 (1312-05) z dne 20. 4. 2018 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu za ponovni postopek.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom odločila, da se tožnika zaradi ugotavljanja istovetnosti in ugotavljanja določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, pridrži v prostorih in območju Centra za tujce, Veliki otok 44/z, Postojna, od ustne naznanitve pridržanja do prenehanja razlogov, vendar največ za tri mesece, z možnostjo podaljšanje še za en mesec, če bodo razlogi še vedno obstajali. Iz obrazložitve izhaja, da tožnik toženki do izdaje obravnavanega sklepa ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, na podlagi katerega bi bilo mogoče v skladu z Zakonom o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) ugotoviti njegovo istovetnost. Ta istovetnost zato ni nesporno dokazana, toženka pa dvomi tudi v resničnost tožnikovih navedb, da je potni list izgubil ob prečkanju Kolpe. Sam je namreč navedel, da se je pred tem slekel in stvari pospravil v nahrbtnik, zato je nenavadno, da bi iz tega nahrbtnika padel ravno potni list, tožnikova oblačila, telefon in denar pa bi ostali v nahrbtniku. Toženka zato ocenjuje, da tožnik ni navedel prepričljivih razlogov, zakaj pri sebi nima osebnih dokumentov, kar kaže na njegove zadržke, da bi razkril svojo pravo identiteto. Ker Slovenija po njegovih lastnih navedbah ni njegova ciljna država, temveč je to Francija, toženka meni, da tožnik namerava nadaljevati svojo pot, z navajanjem napačnih osebnih podatkov pa skuša doseči, da ne bi bil vrnjen v Republiko Slovenijo ali v izvorno državo.

2. Poleg tega toženka navaja, da je treba za odločitev o prošnji za mednarodno zaščito ugotoviti dejansko stanje, za kar je bistven osebni razgovor s tožnikom. Iz njegovega opisa poti do Republike Slovenije izhaja, da je prečkal več varnih držav, kjer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito, vendar je to storil le v Črni Gori, kjer pa je kljub vloženi prošnji že čez nekaj dni odpotoval naprej. Toženka meni, da je njegova ciljna država Francija, njegov primarni namen pa ni iskanje mednarodne zaščite, temveč je to le izhod v sili, če ga prime policija. Več kot 80 % prosilcev za mednarodno zaščito že kmalu po vložitvi prošnje samovoljno zapusti Azilni dom ali njegovo izpostavo, zato toženka dvomi, da bo tožnik v Sloveniji ostal toliko časa, da bo z njim mogoče opraviti osebni razgovor in nato odločiti o njegovi prošnji za mednarodno zaščito.

3. V nadaljevanju obrazložitve toženka podrobno pojasnjuje, da način delovanja in organizacija Azilnega doma ne omogoča učinkovitega izvajanja ukrepa omejitve gibanja v tej ustanovi, zaradi česar tak alternativni ukrep ne bi bil učinkovit. 4. Tožnik v tožbi navaja, da je izpodbijani sklep nezakonit že zato, ker ga je toženka pozvala, naj predloži osebne dokumente do 3. 5. 2018, nato pa je še pred iztekom tega roka izdala izpodbijani sklep. Tožnik je ob tem navedel več ustreznih dokumentov, ki jih bo skušal pridobiti, in sicer po pošti v originalu, še pred tem pa vsaj kot sliko po elektronski poti. Meni, da do izteka postavljenega roka ni očitnega dvoma v njegovo istovetnost, poleg tega pa se sklicuje na sodno prakso naslovnega sodišča, po kateri zgolj dejstvo, da nima dokumentov, samo zase še ne zadošča za njegovo pridržanje, temveč bi moral dvom v njegovo istovetnost temeljiti še na nadaljnjih okoliščinah. Pridržanje po svoji naravi pomeni poseg v človekovo temeljno svoboščino, zato bi morale biti okoliščine, ki ga narekujejo, ustrezno izkazane. Poleg tega ni begosumen, saj je bil do izdaje izpodbijanega sklepa vsaj devet dni nastanjen v Azilnem domu, pa ni v tem času niti nakazal kakršnegakoli poskusa samovoljnega odhoda. Toženka ni konkretno za tožnika obrazložila, zakaj milejši ukrep omejitve gibanja na Azilni dom ne ustreza oziroma ne pove, na čigave izkušnje, podatke in ocene se opira pri svojem mnenju o neustreznosti tega alternativnega ukrepa.

5. Tožnik se poleg tega sklicuje tudi na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) in Sodišča Evropske unije (SEU), ki se nanaša na kriterije begosumnosti in meni, da ker ti kriteriji na podlagi obveznosti iz Uredbe Dublin III v naši zakonodaji niso bili določeni, ukrepa omejitve gibanja sploh ni mogoče izreči, posebej ne na podlagi kriterijev, naštetih v 68. členu ZTuj-2. Tožnika ne bi smeli pridržati v Centru za tujce zgolj zato, ker država ni sposobna izvajati manj prisilnega ukrepa v Azilnem domu oziroma zato, ker zakonodajalec ni uredil možnosti manj prisilnih ukrepov pridržanja. Sodna praksa je že sprejela stališče, da bivanje v Centru za tujce pomeni poseg v tožnikovo osebno svobodo, ki je v tem primeru nesorazmeren.

6. Tožnik sodišču iz navedenih razlogov predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi, poleg tega pa zahteva izdajo začasne odredbe, ker mu je z izvrševanjem ukrepa prizadeta nepopravljiva škoda, saj je kršena njegova pravica do osebne svobode. To že samo po sebi pomeni težko popravljivo škodo, tožnik pa se v omejenem prostoru Azilnega doma tudi zelo slabo počuti. Zato sodišču predlaga, naj izvrševanje izpodbijanega sklepa zadrži do pravnomočne odločbe o tem sklepu.

7. Tožba je utemeljena.

8. Po prvem odstavku 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) lahko v primeru, če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, pristojni organ prosilcu odredi ukrep obveznega zadrževanja na območju azilnega doma, da se v primeru obstoja očitnega dvoma preveri ali ugotovi njegova istovetnost ali državljanstvo (prva alineja) oziroma da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil (druga alineja). Po drugem odstavku istega člena se lahko v primeru, če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce.

9. Toženka je obstoj očitnega dvoma v tožnikovo identiteto oprla na okoliščino, da je tožnik brez kakršnegakoli dokumenta s fotografijo, iz česar sklepa, da je namenoma prikril svojo identiteto, da državni organi v državah, prek katerih je potoval, na podlagi tega dokumenta ne bi mogli ugotoviti njegovih osebnih podatkov oziroma državljanstva in ga na podlagi teh podatkov vrniti v izvorno državo. Sodišče se strinja s toženko, da taka okoliščina lahko vzbudi dvom v tožnikovo identiteto, saj je mogoče to identiteto ugotavljati izključno na podlagi tožnikove izjave. Pri tem je po presoji sodišča utemeljen tudi dvom v zanesljivost tožnikove izjave, saj so njegove navedbe o okoliščinah, v katerih naj bi izgubil zgolj potni list, ne pa tudi mobilnega telefona in denarja, tudi po presoji sodišča nekonsistentne. Tožnik je te svoje navedbe na glavni obravnavi sicer dopolnil, vendar to za odločitev niti ni pomembno, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

10. Da bi bilo mogoče dvom v tožnikovo identiteto upoštevati kot razlog za omejitev gibanja, mora po izrecnem zakonskem besedilu dosegati pravni standard "očitnosti". To pomeni, da mora biti ta dvom spoznaven na prvi pogled, brez nadaljnjega raziskovanja dejstev oziroma obrazložitve. Kot rečeno, prej opisane okoliščine - torej odsotnost uradnega dokumenta in nezanesljivost ali nekonsistentnost tožnikovih izjav - sicer same po sebi lahko dosegajo ta standard, ki pa v obravnavni zadevi očitno ni več izpolnjen zaradi novih okoliščin, ki jih je sodišče ugotovilo na glavni obravnavi.

11. Na tej obravnavi je tožnik namreč povedal, da je prek spletne komunikacije pridobil sliki svojega vozniškega dovoljenja in osebne izkaznice, in ti sliki tudi predložil sodišču. S tema slikama sicer še ni seznanil toženke, ker je bil njegov osebni razgovor (sicer razpisan za dan pred izdajo te sodbe, torej 3. 5. 2018) preložen, vendar pa je sliki natisnil s pomočjo uslužbenke Centra za tujce. Sodišče zato nima razlogov za dvom o tem, da tožnik zdaj razpolaga vsaj s slikama dveh dokumentov, ki imata videz uradnega dokumenta s fotografijo (osebne izkaznice in vozniškega dovoljenja), in ju toženka iz očitnih razlogov ni mogla upoštevati pri izdaji in obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Že možnost obstoja takih dokumentov, ki je izkazana z omenjenima slikama, pa po presoji sodišča pomeni, da standard očitnosti dvoma v tožnikovo identiteto in državljanstvo ni več izpolnjen, vsaj ne brez ocene vsebine oziroma verodostojnosti tega dokumenta. Za tako oceno sodišče ni pristojno, ne usposobljeno.

12. Drugi razlog, na katerega se sklicuje toženka, je, da naj bi tožnik potoval skozi več varnih držav, vendar v večini ni zaprosil za azil, kjer pa je, ni počakal na odločitev. Toženka zato meni, da bo enako storil tudi v Sloveniji, če mu gibanje ne bo omejeno, zato je to nujno potrebno, da bi lahko z njim opravila osebni razgovor. Tudi s tem razlogom se sodišče načeloma strinja, prav tako z navedbo toženke, da v primeru, če bo tožnik samovoljno zapustil svojo nastanitev, z njim očitno ne bo mogla opraviti razgovora in s tem ugotoviti dejstev, potrebnih za odločitev o njegovi zahtevi za mednarodno zaščito.

13. Vendar pa po presoji sodišča razlog za poseg v tako temeljno človekovo pravico, kot je osebna svoboda, ne more biti zgolj oprava osebnega razgovora. Res je, da ta razgovor pomeni bistven element ugotavljanja dejstev in okoliščin v postopku za priznanje mednarodne zaščite, vendar pa toženka ni navedla nobenega razloga za to, da razgovora ne bi mogla opraviti v času do odreditve omejitve gibanja. Povedano drugače: iz obrazložitve izpodbijanega akta ne izhajajo razlogi, da ne bi bilo mogoče potrebnih dejstev ugotoviti tudi na način, ki bi bil za tožnika manj obremenjujoč oziroma bi pomenil manjši poseg v njegove temeljne pravice. Ta razlog zato po presoji sodišča ni ne očitno sorazmeren z resnostjo oziroma težo posega v temeljno človekovo pravico, ki jo pomeni omejitev gibanja, niti ta sorazmernost ne izhaja iz obrazložitve izpodbijanega akta.

14. Sodišče k temu dodaja še, da tožnik navaja, da je bil do omejitve gibanja 10 dni nameščen v Azilnem domu v Ljubljani, čemur podatki upravnega spisa ne nasprotujejo. Tako po tožnikovih navedbah, kot po navedbah toženke v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, ki se nanašajo na varnostni režim v Azilnem domu, bi tožnik v tem času lahko brez težav zapustil Azilni dom, vendar tega ni storil. Ta okoliščina pa po presoji sodišča - vsaj brez dodatne obrazložitve - že na prvi pogled onemogoča sklepanje o tožnikovi begosumnosti, oziroma o tem, da brez njegovega pridržanja ne bo mogoče opraviti osebnega razgovora.

15. Sodišče posebej poudarja, da navedeno ne pomeni, da razlogi za omejitev gibanja v obravnavani zadevi niso podani. Nasprotno - kot že rečeno, se sodišče strinja s toženko, da razlogi v zvezi z tožnikovo identiteto, ki jih je navedla v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, načeloma lahko pomenijo razloge iz prvega in drugega odstavka 84. člena ZMZ-1, vendar pa so se v času postopka pred sodiščem pokazale okoliščine, ki po presoji sodišča lahko bistveno vplivajo na utemeljenost teh razlogov, sodišče pa jih samo ne more ustrezno raziskati in ovrednotiti. Zaradi narave zadeve, ki pomeni preizkus utemeljenosti posega v osebno svobodo, sodišče tudi ni moglo ostati pri običajnem načinu preizkusa zakonitosti upravnih aktov, ki se omejuje na pravno in dejansko stanje v času izdaje akta, temveč je moralo upoštevati tudi vse naknadno ugotovljene okoliščine.

16. Iz teh razlogov sodišče ugotavlja, da na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku za izdajo izpodbijanega akta, ne more rešiti spora, zato je v skladu z 2. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo Po tretjem odstavku istega člena sodišče v takem primeru vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek, kar pomeni, da se zadeva vrne v stanje, v katerem je bila, preden je bil odpravljeni akt izdan. Po četrtem odstavku istega člena je organ v takem primeru vezan na pravna mnenja sodišča glede uporabe materialnega prava in stališča, ki se tičejo postopka.

17. Zahteva za izdajo začasne odredbe ni dovoljena.

18. Po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodbe (...), po tretjem odstavku istega člena pa je mogoče izdajo začasne odredbe zahtevati tudi zaradi začasne ureditve stanja. V vsakem primeru pa iz navedene zakonske določbe izhaja, da se lahko zahteva za izdajo začasne odredbe nanaša le na čas do izdaje pravnomočne odločbe, kar pomeni, da je procesna predpostavka za tožnikov zahtevek obstoj odprtega upravnega spora oziroma tožbe v upravnem sporu, o kateri še ni bilo pravnomočno odločeno. Glede na prvi odstavek 73. člena ZUS-1 zoper sodbo, izrečeno s 1. točko izreka, pritožba ni dovoljena, zato je z njo upravni spor pravnomočno zaključen. To pomeni, da procesna predpostavka za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe oziroma za odločanje o tej zahtevi ni več izpolnjena, zato je sodišče zahtevo zavrglo kot nedovoljeno.