Jedro

Po mnenju sodišča glede na določbe ZDavP, ki urejajo prisilno izterjavo, o veljavnem izvršilnem naslovu ter uradnih podatkih sodnika za prekrške, da obveznost ni bila plačana, organ pred izdajo sklepa o prisilni izterjavi ni bil dolžan posebej seznanjati stranke.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnice zoper sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A, Izpostave Z št. ... z dne 2. 6. 2003, s katerim je bila zoper tožnico uvedena prisilna izterjava povprečnine v znesku 15.000,00 SIT in stroškov izterjave v znesku 1.000,00 SIT iz osebnih prejemkov. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbo 256. člena Zakona o prekrških (Uradni list SRS, št. 25/83 - 5/90 in Uradni list RS, št. 10/91 - 31/00, v nadaljevanju ZP), po katerem izvrši denarno kazen in odvzem premoženjske koristi, ki sta bili izrečeni s pravnomočno odločbo v postopku o prekršku sodnik za prekrške, ki je na prvi stopnji izdal odločbo o prekršku, oziroma na območju katerega ima kaznovani stalno ali začasno prebivališče. Organ za postopek o prekrških izterja denarno kazen od fizičnih oseb po občinskem upravnem organu, ki je pristojen za javne prihodke. V zvezi s stroški postopka pa je v 4. odstavku 256. člena ZP določeno, da če zavezanec stroškov ne plača v določenem roku se stroški izterjajo prisilno. Po določbi 42. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 - 97/01, v nadaljevanju ZDavP) uvede davčni organ prisilno izterjavo z izdajo sklepa o prisilni izterjavi, ki mora po določbi 43. člena ZDavP vsebovati podatke o dolžniku, izvršilni naslov z navedbo kdaj je nastopila izvršljivost, višino dolga, način prisilne izterjave, ime in naslov oziroma sedež izplačevalca osebnih prejemkov ali dolžnikovega dolžnika iz naslova drugih terjatev, oziroma označbo premičnih stvari, iz katerih naj se dolg izterja ter nahajališče teh stvari, ni pa nujno, da so v sklepu te stvari natančneje označene, pouk o pravnem sredstvu ter drugi podatki, ki so potrebni, da se prisilna izterjava lahko opravi. Isti zakon v 4. odstavku 44. člena določa, da je v primeru, če je davčni organ pristojen za izterjavo drugih obveznosti, katere niso odmerili davčni organi, izvršilni naslov odločba oziroma plačilni nalog s potrdilom o izvršljivosti. V obravnavani zadevi se od tožnice izterjuje dolg po odločbi Sodnika za prekrške B - V, št. ... z dne 18. 7. 2001 in ne z dne 2. 6. 2003, ki je postala pravnomočna in izvršljiva dne 16. 8. 2001. Iz predloga Sodnika za prekrške z dne 15. 10. 2001 za prisilno izterjavo izhaja, da tožnica ni plačala povprečnine v znesku 15.000,00 SIT po zgoraj navedeni odločbi. Na navedeni odločbi o prekršku se nahaja klavzula o pravnomočnosti (1. 8. 2001) in potrdilo o izvršljivosti - dne 16. 8. 2001. Navedena odločba s potrdilom o izvršljivosti predstavlja izvršilni naslov v smislu določb ZDavP. Po mnenju tožene stranke je sklep o prisilni izterjavi pravilen in zakonit, saj vsebuje vse obvezne sestavine, ki jih določa 43. člen ZDavP, izpolnjeni so zakonski pogoji za prisilno izterjavo. Tožena stranka še ugotavlja, da je v naveden pravilni izvršilni naslov s sicer očitno napačnim datumom izdaje te odločbe (datum izdaje sklepa, namesto dne 18. 7. 2001), pravilen datum izvršljivosti ter zneska denarne kazni in povprečnine ter stroškov, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da so v izpodbijanem sklepu zneski denarne kazni in stroškov napačni. V 3. odstavku 84. člena ZDavP je določeno, da znašajo stroški za sklep o prisilni izterjavi 1.000,00 SIT. Tožena stranka ni našla kršitev pravil postopka, zmotne uporabe materialnega prava ali zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, na kar se sklicuje pritožba. Tožena stranka še ugotavlja, da je v sklepu nepravilno zapisan datum izdaje odločbe sodnika za prekrške, vendar navedena pravopisna pomanjkljivost ni vplivala na tožničine pravice in koristi ter na zakonitost sklepa.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita. Tožena stranka je pri njeni izdaji zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje, zmotno uporabila materialne predpise ter zagrešila kršitev določb upravnega postopka. V izpodbijani odločbi se tožena stranka ni opredelila do vseh pritožbenih navedb tožeče stranke in tako njene odločbe sploh ni moč vsebinsko preizkusiti, saj v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. To predstavlja bistveno kršitev pravil postopka in je že s tega razloga treba izpodbijano odločbo v celoti odpraviti in zadevo vrniti v ponovno odločanje toženi stranki. Izpodbijana odločba temelji na nepravilno in zmotno ugotovljenem dejanskem stanju. V sklepu o prisilni izterjavi so zneski denarne kazni in stroškov napačno izračunani in nepravilni. Zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja je tudi materialno pravo napačno uporabljeno. Pri tem so bile prizadete pravice in pravne koristi tožeče stranke, in sicer izpodbijana odločba posega v njeno lastnino in premoženje, ki uživa tudi ustavnopravno varstvo po 33. členu Ustave RS. Pri izdaji izpodbijane odločbe je tožena stranka kršila načelo zaslišanja stranke iz 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (uradni list RS, št. 80/99 in naslednji, v nadaljevanju ZUP), po katerem je treba pred izdajo odločbe stranki dati možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah pomembnih za odločbo. Ker tožeči stranki ni omogočila udeležbe v postopku, je posledično tudi zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. V tem postopku je zato nujno potrebno zaslišanje tožnice, ki bi lahko izpovedala o pravno relevantnih dejstvih. Na izpodbijani odločbi je nečitljiv in nejasen podpis osebe, ki naj bi jo izdala, zaradi česar obstaja dvom, da je odločbo sploh izdala pristojna uradna oseba. Za razjasnitev te okoliščine naj sodišče postavi izvedenca grafološke stroke. Izrek izpodbijane odločbe ni jasen in tudi ne izvršljiv, zato je odločba nična, na kar bi morala tožena stranka paziti po uradni dolžnosti. Tožeča stranka predlaga, da sodišče razpiše ustno obravnavo na kateri se izvedejo vsi predlagani dokazi, zlasti zaslišanje tožnice ter nato odpravi izpodbijano odločbo tožene stranke in prvostopni sklep o prisilni izterjavi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov razvidnih iz izpodbijane odločbe.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbo v tem postopku ni prijavilo.

Sodišče je v tem upravnem sporu dne 6. 3. 2006 opravilo javno glavno obravnavo, ki se je pooblaščenec tožeče stranke kljub izkazanemu vabilu, neopravičeno ni udeležil. Pooblaščenec tožene stranke vztraja pri sprejeti odločitvi in razlogih zanjo.

Tožba ni utemeljena.

Iz upravnih spisov je razvidno, kot ugotavlja tudi tožena stranka v izpodbijani odločbi, da je bila tožnici z odločbo Sodnika za prekrške B - V št. ... z dne 18. 7. 2001 v plačilo naložena povprečnina v znesku 15.000,00 SIT. Iz potrdila na navedeni odločbi o prekršku je razvidno, da je postala pravnomočna dne 1. 8. 2001 in izvršljiva dne 16. 8. 2001. Iz upravnih spisov nadalje izhaja, da tožnica obveznosti po odločbi o prekršku ni plačala, saj je prvostopni davčni organ dne 15. 10. 2001 od Sodnika za prekrške B - V prejel predlog, naj na podlagi 27. člena in 3. odstavka 256. člena ZP od tožnice prisilno izterja obveznosti po odločbi o prekršku št. .... Glede na navedeno je tudi po presoji sodišča zoper tožnico, upoštevaje določbe 256. člena ZP ter 42. in 4. odstavka 44. člena ZDavP (ki so navedene v izpodbijani odločbi), s prvostopnim sklepom utemeljeno uvedena prisilna izterjava povprečnine v znesku 15.000,00 SIT. Sklep o prisilni izterjavi vsebuje v 43. členu ZDavP zahtevane sestavine. Pri tem tudi po presoji sodišča napaka pri navedbi datuma izdaje odločbe o prekršku ...(2. 6. 2003, to je datum izdaje sklepa o prisilni izterjavi, namesto pravilno 18. 7. 2001) ne predstavlja kršitve, zaradi katere bi bil sklep nezakonit, saj je tožnica ne glede na to nedvomno lahko ugotovila odkod izhaja njen dolg in preverila višino terjanega zneska. Tako se kot neutemeljen izkaže ugovor tožene stranke, da so v sklepu o prisilni izterjavi navedeni zneski denarne kazni in stroškov nepravilni. V zvezi z ugovorom, da je tožena stranka pri izdaji izpodbijane odločbe kršila načelo zaslišanja stranke iz 1. odstavka 9. člena ZUP (po katerem je treba preden se izda odločbo stranki dati možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo), sodišče opozarja, da je treba navedeno določbo razlagati v povezavi z določbo 3. odstavka istega člena, v skladu s katero organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva glede katerih strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih določenih z zakonom. Po mnenju sodišča glede na določbe ZDavP, ki urejajo prisilno izterjavo, o veljavnem izvršilnem naslovu ter uradnih podatkih sodnika za prekrške, da obveznost ni bila plačana, organ ni bil dolžan pred izdajo sklepa o prisilni izterjavi o tem posebej seznanjati stranke (prim. 2. odstavka 244. člena ZUP). V obravnavanem primeru, ko iz tožbenih navedb pravzaprav izhaja, da naj bi to kršitev zagrešila tožena stranka v postopku na drugi stopnji, tožeča stranka v tožbi tega ugovora ne konkretizira in tudi ne pojasni v čem naj bi bilo zaradi njene neudeležbe v postopku zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Upoštevaje navedeno je sodišče zavrnilo predlog za dokazovanje z zaslišanjem stranke. Kot očitno neutemeljen je treba zavrniti ugovor, da izrek izpodbijane odločbe ni jasen in ne izvršljiv, zaradi česar naj bi bila odločba nična. Tožeča stranka tudi sicer ne razloži v čem naj bi bila nejasnost izreka. Sodišča zavrača tudi ugovor, da se tožena stranka v izpodbijani odločbi ni opredelila do vseh pritožbenih navedb tožeče stranke in tako njene odločbe sploh ni moč vsebinsko preizkusiti. V izpodbijani odločbi je tožena stranka ob navedbi vseh odločilnih dejstev in relevantnih predpisov ustrezno utemeljila svojo odločitev ter pri tem odgovorila na vse, sicer pretežno pavšalne in nekonkretizirane pritožbene ugovore. Izpodbijana odločba vsebuje navedbo osebe, ki je vodila postopek, njen podpis, navedbo osebe, ki je odločbo izdala, pooblastilo, po katerem jo je izdala in njen podpis. Dvom tožeče stranke glede podpisa in sploh pristojnosti osebe, ki je odločbo izdala, je neobrazložen, saj tožeča stranka ne navede nobenih relevantnih okoliščin, ki bi kazale, da ne gre za podpis na odločbi navedene osebe. Upoštevaje navedeno sodišče tudi ni sledilo dokaznemu predlogu tožeče stranke za postavitev izvedenca grafološke stroke.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in na zakonu utemeljen, zato je izpodbijana odločba zakonita, tožba pa neutemeljena, zato jo je sodišče zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Ur.l. RS št. 50/97 in 70/00).