Jedro

Zakonodajalec je ob sprejemu ZEKom-1 izrazil namen drugega odstavka 146. člena ZEKom-1: prevzem stroškov nezakrivljene zlorabe s strani močnejše, prava in tehnike vešče stranke. Tudi Vrhovno sodišče je, kot že izpostavljeno, zavzelo stališče, da po drugem odstavku 146. člena ZEKom-1 operaterji nosijo stroške, ki so nastali zaradi nepredvidljivih, nezakrivljenih zlorab telekomunikacijskih storitev ali omrežij.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Stroškovni zahtevek tožeče stranke se zavrne.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1.Toženka je z izpodbijano odločbo odločila, da se predlogu za rešitev spora A. A. (tudi stranka z interesom ali (končni) uporabnik) ugodi tako, da ji je tožnica v roku 15 dni od dokončnosti odločbe dolžna odpisati znesek 133,56 EUR z DDV po postavki "klici v tujino" na računu št. 2012286167563 z dne 30. 12. 2020. V obrazložitvi odločbe toženka navaja, da iz navedb tožnice in specifikacije k računu izhaja, da je s sporno postavko zaračunan telefonski klic, opravljen dne 13. 12. 2020 iz telefonske številke stranke z interesom na telefonsko številko +21657658xxx² v trajanju 2 uri oziroma 7200 sekund. Stranka z interesom je zaračunanju spornega klica nasprotovala ob zatrjevanju, da gre za zlorabo. Tožnica pa je predložila listinsko dokumentacije, in sicer datoteko CDR ter specifikacijo k računu, drugih dokazov o opravljenem klicu pa ne. Toženka je na podlagi lastnega znanja in življenjskih izkušenj podvomila, da bi stranka z interesom zaračunani klic na neznano tujo številko v takem trajanju opravila zavestno in hote. Toženka je sledila tudi pojasnilu tožnice, da beleži primere zlorab, pri katerih uporabniki prejmejo zgrešeni klic iz številk +216 (Tunizija). Čeprav je pritrdila tožnici, da CDR datoteka predstavlja originalni zapis o opravljenem prometu, pa je hkrati upoštevala, da se v zvezi s številkami s klicno kodo Tunizije pojavljajo sistemske zlorabe, poimenovane kot "Wangiri". Ob upoštevanju okoliščin, da stranka z interesom v Tuniziji nima oziroma ni imela zasebnih interesov, da je bil klic opravljen na njej neznano tujo telefonsko številko s klicno kodo +216, s katero predhodno ni imela nobenega stika, in potrjene pojavnosti sistemskih zlorab, povezanih s telefonskimi številkami s klicno kodo +216 v obdobju spornega klica, toženka kljub CDR datoteki, ki jo je priložila tožnica, ni imela razloga, da ne bi sledila stranki z interesom, da telefonski klic v trajanju 7200 sekund ni bil opravljen, temveč je bil evidentiran kot posledica zlorabe, sistemsko in brez volje ali zavedanja stranke z interesom oziroma uporabnice storitve. Toženka je tako v predmetni zadevi zaključila, da je bila stranka z interesom v konkretnem primeru žrtev zlorabe, v posledici katere je prišlo do spornih stroškov, njej pa v zvezi s temi stroški ni mogoče očitati nobene krivde. Zato je v skladu z drugim odstavkom 146. člena Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom-1) odločila, da je sporne stroške dolžna nositi tožnica.

Bistvene navedbe strank v postopku upravnega spora

2.Tožnica v tožbi ugovarja, da je toženka nepravilno uporabila materialno pravo, s tem ko je določbo 146. člena ZEKom-1 nepravilno razlagala in uporabila. Dalje ugovarja nepravilno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter navaja, da je opravljena storitev dokazana s predloženo CDR datoteko. Navaja, da zmotno ugotavlja toženka, da je bil sporni klic v obračunskem sistemu tožnice evidentiran kot posledica zlorabe. Toženka na podlagi enostranske izjave stranke z interesom ter brez dokazov tako brez podlage zaključuje, da naj bi bil opravljeni klic posledica zlorabe mobilnega priključka. Opozarja, da pomote uporabnika ne predstavljajo zlorabe. V zvezi s sklicevanjem toženke na ti. Wangiri klice navaja, da tovrsten klic ne predstavlja zlorabe tretjih s pomočjo omrežja, ampak gre za uporabo osnovne komunikacijske storitve. Wangiri klici nikoli niso sistemsko generirani, ampak gre za situacijo, ko končni uporabnik sam pokliče nazaj na številko v tujini. Tožnica je tudi v tem primeru ravnala kot običajno ter na povečano število Wangiri klicev javno opozorila uporabnike. Tožnica očita tudi kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). V dokazne namene se sklicuje na izpodbijano odločbo in upravni spis v zadevi, obvestilo toženke o Wangiri klicih na spletih ter predlaga izvedenca telekomunikacijske stroke. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči, da se v sporu odloči tako, da se zahtevke stranke z interesom A. A. zavrne. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

3.Toženka v odgovoru na tožbo obrazloženo prereka tožbene navedbe. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne in zavrne tudi stroškovni zahtevek tožnice.

4.Stranka z interesom A. A. v odgovoru na tožbo obrazloženo prereka tožbene navedbe, predlaga, naj tožnica v dokazne namene predloži govorni posnetek spornega klica.

5.Tožnica v pripravljalni vlogi prereka navedbe toženke v odgovoru na tožbo in vztraja pri tožbenih navedbah in tožbenem predlogu. Prereka tudi navedbe stranke z interesom v odgovoru na tožbo. V zvezi z dokaznim predlogom stranke z interesom, naj tožnica predloži govorni posnetek spornega klica, pa slednja odgovarja, da se posnetki o klicih ne smejo hraniti, tako da tega dokaza ni mogoče izvesti.

Odločanje po sodnici posameznici

6.V zadevi je odločala sodnica posameznica na podlagi prvega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi z drugim odstavkom 25. člena ZUS-1C. Na glavni obravnavi navzoče stranke sestavi sodišča niso ugovarjale.

Dokazni postopek

7.Na glavni obravnavi je sodišče izvedlo dokaze z vpogledom v naslednje listine: - izpodbijano odločbo (priloga A2), - upravni spis v zadevi, - dopis AKOS o Wangiri klicih kot prevari, z dne 15. 9. 2020, - izpis iz spletne strani (priloga A4), - vpogled v Skupno stališče glede vrste in roka hrambe prometnih podatkov /.../ AKOS Informacijskega pooblaščenca, z dne 10. 5. 2018 (priloga A3). Sodišče pa je zavrnilo tožničin dokazni predlog za postavitev izvedenca telekomunikacijske stroke, ki bi ocenil, ali je imel sporni klic v tujino kakršenkoli vpliv na delovanje omrežja oziroma povečano tveganje za varnost omrežja in ki bi izpovedal, ali telekomunikacijska naprava lahko sama, brez aktivnosti uporabnika samostojno generira telefonski klic (v tujino), ker gre za prepozen dokaz, saj bi ga tožnica mogla predlagati že v upravnem postopku pred toženko.

8.Pooblaščenec tožnice v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga na glavni obravnavi ni uveljavljal kršitve pravil postopka.

K I. točki izreka:

9.Tožba ni utemeljena.

10.V obravnavani zadevi je sporna odločitev toženke, da se predlogu za rešitev spora stranke z interesom ugodi tako, da ji je tožnica dolžna odpisati znesek 133,56 EUR z DDV po postavki "klici v tujino" na računu z dne 30. 12. 2020. Toženka je odločitev oprla na določbo drugega odstavka 146. člena ZEKom-1, tožnica pa ugovarja, da je toženka navedeno zakonsko določbo nepravilno razlagala in uporabila.

Relevantno materialno pravo

11.ZEKom-1 med drugim ureja varnost omrežij in storitev (1. člen ZEKom-1). Eden od njegovih namenov je namreč tudi varstvo pravic uporabnikov (2. člen ZEKom-1). Operaterji morajo sprejeti ustrezne tehnične in organizacijske ukrepe za ustrezno obvladovanje tveganja za varnost omrežij in storitev, zlasti zaradi preprečevanja in zmanjševanja učinkov varnostnih incidentov na uporabnike in medsebojno povezana omrežja; sprejeti ukrepi morajo ob upoštevanju stanja zagotoviti raven varnosti, primerno predvidenemu tveganju (prvi odstavek 79. člena ZEKom-1).

12.Pri posebnem tveganju za varnost omrežja mora izvajalec javnih komunikacijskih storitev takoj, ko za to tveganje izve, z objavo na svojih spletnih straneh in na drug primeren način obvestiti naročnike o takem tveganju; če tveganje presega obseg ukrepov, ki jih izvajalec storitve lahko sprejme, mora hkrati obvestiti naročnike o vseh možnih sredstvih za odpravo tveganja, vključno z navedbo verjetnih stroškov, ter jim omogočiti hiter in učinkovit dostop do zaščitnih ukrepov (prvi odstavek 146. člena ZEKom-1). Pri zlorabah, ki jih storijo tretje osebe in ki niso nastale po krivdi naročnikov ali uporabnikov, izvajalci javnih komunikacijskih storitev prevzamejo stroške zagotavljanja javnih komunikacijskih storitev, ki jim nastanejo kot posledica teh zlorab; šteje se, da zloraba ni nastala po krivdi naročnika ali uporabnika, kadar je ta uporabil vse razumne ukrepe za zaščito in spoštoval navodila, o katerih ga je obvestil izvajalec javnih komunikacijskih storitev v skladu s prejšnjim odstavkom (drugi odstavek 146. člena ZEKom-1).

13.Izvajalci javnih komunikacijskih storitev morajo sprejeti ustrezne tehnične in organizacijske ukrepe za zagotovitev zavarovanja svojih storitev; če je potrebno za zagotovitev zavarovanja svojih storitev v delu, ki se nanaša na varnost omrežja, sprejmejo ustrezne tehnične in organizacijske ukrepe skupaj s ponudnikom javnega komunikacijskega omrežja (prvi odstavek 145. člena ZEKom-1). Ukrepi morajo ob upoštevanju tehnološkega razvoja in stroškov njihove izvedbe zagotoviti takšno raven varnosti in zavarovanja, ki ustreza predvidenemu tveganju; tveganje predstavlja zlasti vsako dejanje, storitev ali izdelek, ki posega v tajnost, zaupnost in varnost elektronskega komunikacijskega omrežja ali elektronske komunikacijske storitve, s tem ko spremeni dostopnost, vsebino, ceno ali kakovost storitve, in ki ga lahko operater sam ali skupaj z drugimi operaterji učinkovito onemogoči (drugi odstavek 145. člena ZEKom-1).

Namen drugega odstavka 146. člena ZEKom-1

14.Sodišče, enako kot v zadevah I U 445/2021, I U 1053/2021 in I U 1297/2021, uvodoma pojasnjuje, da pravilo drugega odstavka 146. člena ZEKom-1 ni novost v naši pravni ureditvi. Že predhodni predpis, Zakon o komunikacijskih storitvah (ZEKom), je imel primerljivo določbo (četrti odstavek 102. člena ZEKom). Člen je bil naslovljen "Zaščitni ukrepi" in umeščen v X. poglavje, naslovljeno: "Zaščita tajnosti, zaupnosti in varnosti elektronskih komunikacij ter hramba podatkov o prometu elektronskih komunikacij." Ob njegovem sprejemu je zakonodajalec navedel, da morajo operaterji ukrepati tako, da zagotovijo varnost svojega omrežja oziroma svojih storitev.

15.V Predlogu ZEKom-1 je glede geneze obravnavanega pravila pojasnjeno, da se je oblikovalo na poslansko pobudo, kot odziv na zlorabe s programi za samodejno klicanje. Šlo je za tako imenovane klicalnike ("dialer"); neznane storilce, ki so v nekaterih primerih povzročili naročnikom izjemno visoke račune. Drugi odstavek 146. člena ZEKom-1 je uredil take položaje. V določenih okoliščinah je škodo (stroške zagotavljanja javnih komunikacijskih storitev, ki so bili posledica teh zlorab) kril operater. Zakonodajalec je upošteval, da je operater praviloma močnejša, prava in tehnike vešča stranka in mu je zato lažje prevzeti stroške zlorabe ter se spustiti v morebitni sodni spor s tretjo osebo. To je bil namen tega pravila. Pri tem je postavil domnevo, da do zlorabe ni prišlo po krivdi naročnika ali uporabnika, kadar je ta uporabil vse razumne ukrepe za zaščito in spoštoval navodila izvajalca javnih komunikacijskih storitev. V zvezi s tožničinim zatrjevanjem, da določilo drugega odstavka 146. člena ZEKom-1 ne predstavlja samostojne abstraktne pravne norme, ampak je nujno povezano s prvim odstavkom tega člena, sodišče zgolj še dodaja, da je s prvim odstavkom 146. člena ZEKom-1 v nacionalno pravo implementiran (celotni) 4. člen Direktive 2002/58/ES (Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah), naslovljen Varnost, in ki ne govori o zlorabah. Kot že navedeno pa iz obrazložitve v Predlogu ZEKom-1 izhaja, da (pa) je drugi odstavek 146. člena ZEKom-1 bil oblikovan v zakonodajnem postopku kot odziv na problematiko zlorab s programi za samodejno klicanje, in sicer z namenom, da v primeru zlorab s strani tretje osebe, ki niso nastale po krivdi naročnikov ali uporabnikov, izvajalci javnih komunikacijskih storitev prevzamejo stroške, ki nastanejo kot posledica zlorab. V ZEKom-1 je sicer določba 146. člena z naslovom "Dolžnost obveščanja pri posebnem tveganju za varnost omrežja" uvrščena v XII. poglavje tega zakona, naslovljeno: "Obdelava osebnih podatkov in varstvo zasebnosti elektronskih komunikacij".

16.Trenutno veljavni Zakon o elektronskih komunikacijah (ZEKom-2) je ohranil opisano ureditev (drugi odstavek 213. člena ZEKom-2). Besedilo je enako. Nekoliko se je spremenil le naziv člena in poglavja.

17.Navedeno kaže, da je zakonodajalec obdržal zakonski režim varstva naročnikov oziroma uporabnikov pred nezakrivljenimi zlorabami.

18.Vrhovno sodišče je o drugem odstavku 146. člena ZEKom-1 zavzelo stališče v sodbi X Ips 113/2020 z dne 1. 9. 2021. Opredelilo je pojem elektronske komunikacijske storitve. Operater je po citiranem pravilu odgovoren za stroške zagotavljanja javnih komunikacijskih storitev. Med slednje sodi tudi prenos elektronskih sporočil v tehničnem smislu (to je prenos signalov). Odgovornosti izvajalca javnih komunikacijskih storitev ni mogoče širiti preko varnosti omrežja oziroma telekomunikacijskih storitev v tehničnem smislu.

19.V sodbi X Ips 10 /2023 z dne 10. 5. 2023 se je Vrhovno sodišče ponovno ukvarjalo z drugim odstavkom 146. člena ZEKom-1, in sicer z obsegom odgovornosti operaterja. Zapisalo je, da zakonodajalec odgovornosti operaterjev za stroške zaradi zlorabe "ni omejil na posebne primere varnostnih tveganj oziroma napadov na varnost omrežja iz prvega odstavka 146. člena ZEKom-1", ter nadaljevalo, da lahko ti stroški izvirajo iz nezadostnih ukrepov operaterja ali pa iz novih, nepredvidljivih oblik zlorab telekomunikacijskih storitev oziroma omrežij. Prevzem stroškov, ki nastanejo zaradi teh zlorab, določa drugi odstavek 146. člena ZEKom-1. Tako je Vrhovno sodišče oblikovalo jasno stališče, po katerem odgovornost operaterjev ni omejena (zgolj) na posebne primere varnostnih tveganj omrežja.

20.Sodišče tako meni, da namenska, jezikovna, logična in zgodovinska razlaga te določbe kažejo, da je drugi odstavek 146. člena ZEKom-1 uredil (tudi) zlorabo elektronskih komunikacijskih storitev v tehničnem pomenu.

Presoja v obravnavani zadevi

21.V tej zadevi je sporen klic na klicno številko v Tuniziji (+216) v trajanju 7200 sekund (oziroma 2 uri), izveden 13. 12. 2020.

22.Toženka je ugotovila: - da je stranka z interesom sklenila naročniško pogodbo za elektronske komunikacijske storitve s tožnico 19. 4. 2019, - da je uporabnica telefonske številke, s katere je bil sporni klic zabeležen, starejša oseba (mati stranke z interesom), - da ne opravlja daljših telefonskih pogovorov, - da ji dotlej niso bili nikoli zaračunani klici v tujino, - da s svojimi zasebnimi interesi ni povezana s Tunizijo, - da kliče le na dve točno določeni številki, - da mobilni telefon uporablja predvsem za prenos podatkov, - da je sporni klic trajal točno 7200 sekund. Na podlagi tožničinih navedb pa je toženka ugotovila tudi, da je tožnica v obravnavanem času zaznavala "primere zlorab, pri katerih uporabniki prejmejo zgrešeni klic iz številk + 216 (Tunizija)". Upoštevaje navedene okoliščine je toženka zaključila, da sporni klic ni bil zavestno in hote opravljen, temveč je bil posledica zlorabe in da zato stranki z interesom v zvezi s stroški klica ni mogoče očitati nobene krivde.

23.Tožnica v tožbi vztraja pri sklicevanju na tako imenovano CDR datoteko, s katero je v upravnem postopku dokazovala opravljeno telekomunikacijsko storitev, ter toženki očita, da je sledila pavšalnim trditvam stranke z interesom.

24.V obravnavani zadevi je toženka na podlagi drugega odstavka 218. člena ZEKom-1 odločila v sporu iz druge alineje prvega odstavka 217. člena ZEKom-1, to je v sporu med končnim uporabnikom in operaterjem (spori končnih uporabnikov). Toženka je torej z izpodbijano odločbo odločila v sporu med dvema pravnima subjektoma, ki sta bila v postopku v prirejenem položaju. V skladu s tretjim odstavkom 218. člena ZEKom-1 pa je bila pri tem dolžna uporabiti določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, to je Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Pri ugotavljanju dejanskega stanja je bila tako dolžna upoštevati pravila o dokaznem bremenu ter hkrati slediti metodološkim napotkom iz 10. člena ZUP, ki (tudi) za upravni postopek določa pravilo proste presoje dokazov.

25.Izhodiščno dokazno breme, da je bila zaračunana storitev opravljena, nosi operater. Tožnica je v tem primeru sporno zaračunano postavko dokazovala z CDR datoteko (Call Data Record). Toženka je v izpodbijani odločbi v zvezi s tem zapisala, da taka datoteka "predstavlja originalni (izvorni) zapis o opravljenem prometu, ki ga kot takega v svoji praksi reševanja sporov sprejema". Vendar pa je v konkretnem primeru upoštevala tudi nesporno dejstvo, da so se v zvezi s številkami s klicno kodo Tunizije (+216) v obravnavanem času pojavljale sistemske zlorabe, poimenovane Wangiri, dalje starost uporabnice in njene uporabniške navade. Toženkinih ugotovitev o starosti uporabnice ter njenih uporabniških navadah tožnica ni prerekala. Glede na to je toženka štela za dokazano, da je bil sporni klic generiran sistemsko ter brez volje in zavedanja uporabnice.

26.Sodišče se strinja s toženkino dokazno oceno. Pravilno je namreč upoštevala dokazno stisko, v kateri se je znašla stranka z interesom. Dokazovati bi namreč moral negativno dejstvo, da klica ni opravila. Toženkina dokazna ocena je tako v skladu s pravno teorijo in sodno prakso, ki zaradi varstva pravice do sodnega varstva v položajih, ki stranko postavlja v dokazno stisko, tudi pri meritornem odločanju dopušča nižji dokazni standard. Takšen položaj je bil v sodni praksi prepoznan ravno v primerih, ko gre za dokazovanje negativnega dejstva z indici. Prav na tak način pa je v obravnavani zadevi dokazno oceno, to je s pomočjo indicev (starost in uporabniške navade), opravila toženka. Zato kolikor tožnica izpodbijani odločbi očita nasprotje v razlogih, sodišče navedbe presoja kot neutemeljene.

27.Kot je sodišče pojasnilo že v citirani sodbi I U 1053/2021, zgolj dejstvo, da so bili klici opravljeni, kot izhaja iz izpisa iz CDR datoteke, ne vodi do (avtomatičnega) sklepa, da ni prišlo do zlorabe po drugem odstavku 146. člena ZEKom-1. Tožnica je namreč prezrla večkrat omenjeno zakonsko domnevo nezakrivljene zlorabe.

28.Kot že rečeno se sodišče strinja z toženkino dokazno oceno, da stranka z interesom ni sama zavestno in hote opravila spornih klicev. Na to očitno kaže njen uporabniški profil: gre za starejšo osebo, ki ni povezana s Tunizijo, in ne opravlja daljših klicev. Prav tako je logično, da starejša oseba, ki (kot kažejo njene uporabniške navade) ne opravlja dolgih klicev, ne bi zavestno opravila klica v tujino, ki bi trajal kar dve uri.

29.Glede na to, da je toženka izključila (in s tem se po povedanem sodišče strinja), da je klic zavestno opravila mati stranke z interesom, ostaja kot možno, da je bil klic sistemsko generiran (kar ugotavlja toženka) ali se je po zgrešenem Wangiri klicu sprožil brez zavedanja hotenja uporabnice. Oboje pa pomeni, da je izpolnjen zakonski dejanski stan drugega odstavka 146. člena ZEKom-1. V obeh primerih je do stroškov prišlo v posledici zlorabe, za katero stranki z interesom ni mogoče očitati nobene krivde. Da gre pri Wangiri klicu za zlorabo, pa izhaja že iz opisa tovrstnih klicev, kot ga navaja tožnica v tožbi in kot ga je opisala na naroku. Dejstvo, da gre za kratek klic iz tujine, na katerega ni mogoče odgovoriti, izzove pa povratni klic s stroškovno posledico, očitno pomeni, da gre za obliko zlorabe.

30.Sodišče ponavlja, da je zakonodajalec ob sprejemu ZEKom-1 izrazil namen drugega odstavka 146. člena ZEKom-1: prevzem stroškov nezakrivljene zlorabe s strani močnejše, prava in tehnike vešče stranke. Tudi Vrhovno sodišče je, kot že izpostavljeno, zavzelo stališče, da po drugem odstavku 146. člena ZEKom-1 operaterji nosijo stroške, ki so nastali zaradi nepredvidljivih, nezakrivljenih zlorab telekomunikacijskih storitev ali omrežij.

31.Kot je sodišče že navedlo pri opisu dokaznega postopka v zadevi, je tožničin dokazni predlog za določitev izvedenca telekomunikacijske stroke, podan prvič v tožbi, zavrnilo kot prepozen, saj ga tožnica ni predlagala že v postopku pred toženko (52. člen ZUS-1). Pooblaščenec tožnice je na glavni obravnavi sicer navajal, da ni bilo nobene potrebe, da bi v postopku pred toženko tak dokaz tožnica predlagala, kajti predložila je neposreden dokaz o izvedeni telekomunikacijski storitvi - datoteko CDR, šele iz izpodbijane odločbe pa se je seznanila s tem, da je toženka zadevo reševala na podlagi 146. člena ZEKom-1. Vendar sodišče tožnici v tem ni sledilo, da upravičeno ni mogla predlagati navedenega dokaza. Kot je opozoril tudi pooblaščenec toženke na glavni obravnavi, namreč tožnica v ugotovitvenem postopku pred toženko ni polno sodelovala. Na poziv toženke v zadevi reševanja spora s stranko z interesom k predložitvi podatkov in dokazov ter izjavi v zadevi, se je skopo odzvala s predložitvijo CD datoteke ter ob tem sama navajala, da "v zadnjem času beleži primere zlorab, pri katerih uporabniki prejmejo zgrešeni klic iz številk +216 (Tunizija)". Tožnica se ustne obravnave dne 26. 4. 2021 ni udeležila ob pisnem pojasnilu, da k predhodno predloženemu in sporočenemu nimajo kaj dodati. Tožnica je nato tudi po predložitvi zapisnika ustne obravnave (z dopisom toženke z dne 12. 5. 2021) in kljub vztrajanju stranke z interesom, da spornega klica ni opravila ter da tudi nikoli poprej ni klicala v Tunizijo, ostala pri svojem stališču, da je bil klic stranki z interesom pravilno zaračunan. Tako da sodišče ne sprejema njenih navedb, da v postopku pred toženko upravičeno ni predlagala nadaljnjega dokazovanja glede spornega klica. Glede na podatke v upravnem spisu je tožnica morala računati na to, da je v tej zadevi relevantno materialno pravo drugi odstavek 146. člena ZEKom-1. Da je tožnica na relevantnost navedene določbe ZEKom-1 tudi dejansko računala, pa kaže tudi njen že omenjeni odgovor z dne 17. 2. 2021, v katerem navaja, da beleži primere zlorab, pri katerih uporabniki prejmejo zgrešeni klic iz številk s klicno številko za Tunizijo, to je +216.

Sklepno

32.Glede na navedeno so navedbe tožnice neutemeljene. Sodišče je zato tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K II. točki izreka

33.O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče tožbo (med drugim) zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

-------------------------------

1Poročevalec Državnega zbora Republike Slovenije 26/2004 z 12. 3. 2004, stran 91.

2Predl0g zakona o elektronskih komunikacijah, EVA 2012-3330-0058 s 17. 9. 2012, stran 269-270.

3ki ga podrobneje razlaga njena uvodna izjava št. 20

4na podlagi poslanske pobude

5očitno tedaj aktualno zlorabo

6Ta je naslovljen "Dolžnost obveščanja naročnikov pri posebnem tveganju za varnost omrežja", poglavje pa "Obdelava osebnih podatkov in varstvo zasebnosti elektronskih komunikacij".

7Glej 19. in 20. točko obrazložitve te sodbe.

8Vrhovno sodišče Republike Slovenije v 24. točki obrazložitve navaja: "Iz navedenih razlogov po presoji revizijskega sodišča drugega odstavka 146. člena ZEKom-1 ni mogoče razlagati tako, da bi širil odgovornost operaterja onkraj varnosti omrežja oziroma telekomunikacijskih storitev v tehničnem smislu, saj bi to smiselno pomenilo širitev njegove odgovornosti na vsebino komunikacije." Primerjaj sodbo X Ips 10/2023 z 10. 5. 2023, 14. točka.

9Sodba X Ips 10 /2023 z 10. 5. 2023, 13. točka.

10Sodba X Ips 10 /2023 z 10. 5. 2023, 17. točka.

11Prav tam.

12J. Zobec, J.: Pravdni postopek s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2009, 2. knjiga, str. 337-338.

13Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 252/2015 z dne 5. 11. 2015, točka 15.

14Sodba X Ips 10 /2023 z 10. 5. 2023, 17. točka.