Jedro

Bivšemu direktorju tožeče stranke je prenehalo pooblastilo za zastopanje tožeče stranke s sklepom družbenikov o njegovi razrešitvi in ne z dnem izbrisa iz sodnega registra (pravni učinek izbrisa določene osebe kot direktorja iz sodnega registra ni oblikovalen, temveč publiciteten). Po tretjem odstavku 88. člena ZOR se šteje, da pogodba, ki jo je v imenu tožeče stranke sklenila neupravičena oseba in ki je tožeča stranka naknadno ni odobrila, sploh ni bila sklenjena. Na podlagi takšne pogodbe je neupravičeno zastopani upravičen najmanj do takšnega varstva, kot bi ga bil deležen pri nični pogodbi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov odgovora na revizijo se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je neveljavna pogodba o prodaji in nakupu nepremičnine, sklenjena med tožečo stranko kot prodajalcem in tožencem kot kupcem (v nadaljevanju: pogodba). Pritožbeno sodišče je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbi nižjih sodišč toženec vlaga revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Ne strinja se s stališčem pritožbenega sodišča, da je pogodba neobstoječa. Meni, da bi morala tožeča stranka zahtevati razveljavitev pogodbe in ne ugotovitve njene neveljavnosti, sodišče pa bi moralo zahtevek presojati po določbah Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89, v nadaljevanju: ZOR) o izpodbojnosti. Zato trdi, da sta sodišči bistveno kršili določbe pravdnega postopka, ker sta vsebinsko obravnavali ugotovitveni tožbeni zahtevek, čeprav tožeča stranka zanj ni imela pravnega interesa in tudi zato, ker sta pri odločanju upoštevali dejstva, ki jih je tožeča stranka navedla po koncu prvega naroka za glavno obravnavo ter ker sta napačno tolmačili izpoved priče. Poleg tega naj bi si bili razlogi pritožbenega sodišča glede plačila oziroma neplačila kupnine med seboj v nasprotju.

Tožeča stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da sta nižji sodišči pravilno uporabili materialno pravo, saj pogodba ni bila realizirana, niti ni tožeča stranka naknadno odobrila njene sklenitve. Oporeka tudi trditvam toženca glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

Revizija je bila vročena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo. Revizijski preizkus je omejen na preizkus pravilne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 370. člena ZPP), poleg tega lahko stranke uveljavljajo posamezne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (1. in 2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Revizije pa ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). To pomeni, da je revizijsko sodišče pri odločanju vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih je potrdilo pritožbeno sodišče: 1) da je pogodbo v imenu tožeče stranke kot prodajalca sklenil bivši direktor tožeče stranke, 2) da je bil bivši direktor tožeče stranke 3. 5. 1995 s sklepom družbenikov razrešen kot direktor, 3) da pogodba ni bila sklenjena 14. 4. 1995, kot izhaja iz zapisa pogodbe, temveč neugotovljenega dne po 3. 5. 1995 in 4) da tožeča stranka pogodbe pozneje ni odobrila.

Na tako ugotovljeno dejansko stanje sta nižji sodišči pravilno uporabili materialno pravo. Bivšemu direktorju tožeče stranke je 3. 5. 1995, ko je bil sprejet sklep družbenikov o njegovi razrešitvi, prenehala funkcija zakonitega zastopnika družbe. Ker zanj ni bilo nobene druge podlage, je takrat prenehalo njegovo pooblastilo za zastopanje tožeče stranke. Revizijsko sodišče dodaja, da pooblastilo ni prenehalo šele 1. 2. 1996, saj pravni učinek izbrisa določene osebe kot direktorja iz sodnega registra ni oblikovalen, temveč publiciteten (pomeni, da se po izbrisu nihče ne more sklicevati, da za prenehanje funkcije ni vedel). To pomeni, da je pogodbo v imenu tožeče stranke sklenila neupravičena oseba po 88. členu ZOR. Po prvem odstavku tega člena pa pogodba, ki jo sklene nekdo kot pooblaščenec v imenu drugega brez njegovega pooblastila, zavezuje neupravičeno zastopanega samo, če jo ta pozneje odobri. Za tako pogodbo, ker je tožeča stranka naknadno ni odobrila, se po tretjem odstavku 88. člena ZOR šteje, da sploh ni bila sklenjena. Pritožbeno sodišče je pravilno pojasnilo, da je na podlagi takšne pogodbe neupravičeno zastopani upravičen najmanj do takšnega varstva, kot bi ga bil deležen pri nični pogodbi. Posledice ničnosti pa določa 104. člen ZOR. Vsaka pogodbena stranka mora vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi nične pogodbe, če to ni mogoče ali če narava tistega, kar je bilo izpolnjeno, nasprotuje vrnitvi, pa mora dati ustrezno denarno nadomestilo.

Iz navedenega izhaja, da je odločitev nižjih sodišč o ugotovitvi neveljavnosti pogodbe materialnopravno pravilna. Pri tem ni utemeljena revizijska navedba, da tožeča stranka ni imela pravnega interesa za vložitev ugotovitvenega zahtevka. Tožeča stranka kot zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine ima namreč interes na ugotovitev neveljavnosti pogodbe zato, da prepreči tožencu vpis v zemljiško knjigo. V zvezi s to revizijsko navedbo se toženec sicer sklicuje na odločitev Višjega sodišča v Mariboru v zadevi Cpg 1068/2002, v kateri naj bi sodišče zavzelo nasprotno stališče. Vendar te odločitve ne predloži, niti ni ta odločitev dostopna v javni računalniški evidenci sodnih odločb tega sodišča. Zato tudi ni mogoče preizkusiti, ali gre res za neenotno sodno prakso sodišča druge stopnje o istem pravnem vprašanju.

Neutemeljena je tudi toženčeva trditev, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z določbami ZPP tožeči stranki dopustilo navajanja novih dejstev po koncu prvega naroka za glavno obravnavo. Pritožbeno sodišče ima prav, da na tem naroku tožeča stranka ni navedla novega dejstva, temveč je posebej opozorila sodišče na določbo predložene pogodbe in sodišču ponudila svoje tolmačenje te določbe.

Revizijsko sodišče ni upoštevalo toženčevih navedb o tem, ali je bila kupnina iz pogodbe plačana ali ne, ker po vsebini pomenijo nestrinjanje z dokazno oceno nižjih sodišč. Poleg tega vprašanje plačila kupnine oziroma realizacije pogodbe za odločitev v tej zadevi ni pomembno. Na podlagi določb ZOR navedena pogodba sploh ni bila sklenjena in tako njena morebitna realizacija ne more spremeniti posledice, da je taka pogodba neveljavna.

Ker razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niso podani (vključno s po uradni dolžnosti upoštevnim revizijskim razlogom zmotne uporabe materialnega prava), je bilo treba revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

Tožeča stranka se v odgovoru na revizijo osredotoča predvsem na vprašanje realizacije pogodbe in njene naknadne odobritve s strani tožeče stranke. Tožena stranka zato ni dolžna tožeči stranki povrniti stroškov odgovora na revizijo, ker ti stroški glede na vsebino revizijskega odgovora niso bili potrebni (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).