Jedro

Stranka mora skladno s 15. členom ZDavP že v upravnem postopku predložiti dokaze za svoje trditve. Novi dokazi v upravnem sporu niso upoštevni, razen če jih stranka ni mogla prej predlagati (3. odstavek 14. člen ZUS).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Davčnega urada A., Izpostave B., št.... z dne 23. 3. 2001, s katero je bilo tožeči stranki odmerjeno nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča od poslovnih površin na naslovu C. 72 in D. 33 a v skupnem znesku 963.041,00 SIT.

Tožena stranka se v izpodbijani odločbi sklicuje na določila 58., 60., 61. in 62. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ/84, Uradni list SRS, št. 18/84, 32/85, 33/89, Uradni list RS, št. 24/92 - odločba US in 44/97-ZSZ) in Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča (v nad. Odlok, Uradni vestnik Gorenjske, št. 3/98 in Deželne novice, št. 5/2000). Po določbi 1. odst. 62. člena ZSZ/84 mora nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča plačati neposredni uporabnik zemljišča oziroma stavbe ali dela stavbe, torej tisti, ki ima pravno in dejansko možnost uporabe nepremičnine. Tožena stranka na podlagi predloženih listin ugotavlja, da je bila (pri)tožniku onemogočena uporaba poslovnega prostora na naslovu P. 26, kraj A., nadomestilo pa se mu odmerja za uporabo stavbnih zemljišč na naslovu C. 72 in D. 33 a, katerih uporaba ni bila (pri)tožniku z ničemer onemogočena ali prepovedana. Če (pri)tožnik poslovnih površin dejansko ne uporablja iz ekonomskih ali kakšnih drugih razlogov, ta okoliščina ne vpliva na odločitev o tem, da je (pri)tožnik zavezanec za plačilo nadomestila. Tožena stranka zato navaja, da ugovoru (pri)tožnika, ki ima pravno in dejansko možnost uporabe stavbnih zemljišč, ni mogoče ugoditi. V nadaljevanju navaja, da je stavbno zemljišče na naslovu D. 33 a po določilu 2. člena Odloka pravilno razvrščeno v drugo območje stavbnih zemljišč in po namembnosti in vrsti dejavnosti v skupino b) za poslovne storitve. Tako je glede na lego in dejavnost točkovano s 500 točk. Komunalna opremljenost stavbnega zemljišča je točkovana po določilih 4. člena Odloka kot opremljenost z makadamsko cesto (20 točk), z vodovodom (20 točk), električnim omrežjem (20 točk) in telefonskim omrežjem (60 točk). Tožena stranka poudarja, da je navedeno stavbno zemljišče točkovano v skladu z določili veljavnega Odloka, zato ugovoru (pri)tožnika, da bi moralo biti nadomestilo zmanjšano, ni mogoče ugoditi.

Tožeča stranka v tožbi poudarja, da ni zavezanka za plačilo nadomestila, saj je v začetku leta 2001 vrnila leasingodajalcu A. iz E. predmet lizinga in je tako prenehala biti najemnica ter s tem zavezanka za uporabo stavbnega zemljišča v D. 33. Tožeča stranka ni uporabljala stavbnega zemljišča, niti ga ni imela v posesti, saj je zaradi protipravne deložacije dne 13. 12. 2000 prenehala s poslovanjem. Glavni urad Davčne uprave RS je bil o tem obveščen dne 14. 2. 2001, odločba o odmeri nadomestila pa je bila izdana šele 23. 3. 2001, zato ni mogoča uporaba 20. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP, Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 35/98 - odločba US, 82/98, 91/98, 108/99). V kolikor bi drugostopni organ upošteval vsa dejstva bi moral pritožbi ugoditi. Tožeča stranka navaja, da je imela do konca leta 2000 v D. poslovni prostor, kjer je bilo skladišče in zorilnice za banane. Dne 13. 12. 2000 sta brata A.A. in B.B. izvedla protipravno deložacijo podjetja B. d.o.o. iz poslovnih prostorov na P. 26 v kraju A. Omenjenega dne je podjetje B. prenehalo poslovati, posledično pa je dne 4. 1. 2001 prenehala s poslovanjem tudi tožeča strank v vseh trgovinah, tudi na naslovu C. 72 in D. 33 a. Podjetji sta bili povezani, saj sta pri bankah jamčili eno za drugo, imeli pa sta tudi iste dobavitelje. V začetku januarja 2001 je tožeča stranka vrnila poslovne prostore v D. podjetju A., trgovino v C. pa lastniku C.C. Tožeča stranka sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov, razvidnih iz izpodbijane odločbe.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem postopku.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi tožeča stranka kot izpodbijano navaja upravno odločbo prvostopnega organa, ki pa ni dokončni posamični akt, katerega zakonitost presoja sodišče v upravnem sporu (2. odst. 1. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00). Ker pa je bila v upravnem postopku izdana upravna odločba na drugi stopnji in je tožeča stranka vložila tožbo v skladu s pravnim poukom drugostopne odločbe, je sodišče štelo, da tožeča stranka izpodbija drugostopno odločbo, ki predstavlja dokončni posamični akt. Po 3. odst. 58. člena ZSZ/84 določa območje, na katerem se plačuje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, občinska skupščina oziroma po novi ureditvi lokalne samouprave občinski svet. Občinski svet Občine Radovljica je v 7. členu Odloka določil, da se nadomestilo za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča plačuje za poslovne površine, v katere spada čista tlorisna površina poslovnega prostora in vseh prostorov, ki so z njim funkcionalno povezani. Nadomestilo za uporabo nezazidanega stavbnega zemljišča pa se plačuje od površine nezazidanega stavbnega zemljišča znotraj ureditvenih območij, ki so opredeljena v 2. členu Odloka. Za ta nezazidana stavbna zemljišča se plačuje 80% izračunane vrednosti po 1. in 2. točki 4. in 5. člena, oziroma 1. in 2. točki 4. in 6. člena Odloka. Po 8. členu Odloka se letna višina nadomestila določi tako, da se skupno število točk pomnoži s kvadraturo stanovanjske ali poslovne površine oziroma s površino nezazidanega stavbnega zemljišča, z vrednostjo točke za izračun nadomestila in meseci uporabe. Iz izreka in obrazložitve prvostopne odločbe davčnega organa, št... z dne 23. 3. 2001, je razvidno, da je bilo zavezancu - tožeči stranki obračunano nadomestilo za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča v kraju C. 72 v višini 21.970 SIT in za uporabo nezazidanega stavbnega zemljišča v kraju D. 33 a v višini 941.071 SIT (kar predstavlja 80 % izračunane vrednosti po navedenih določbah Odloka). V skladu s 4. in 6. členom Odloka je bilo stavbno zemljišče ovrednoteno s točkami glede na komunalno opremljenost, območje in vrsto dejavnosti.

Tožeča stranka v tožbi ne izpodbija višine nadomestila oziroma pravilnosti odmere, temveč oporeka temelju obveznosti. Meni namreč, da ni zavezana plačati nadomestila za leto 2001, ker navedenih stavbnih zemljišč ni uporabljala. Za te trditve bi morala predložiti dokaze že v upravnem postopku, saj to davčnemu zavezancu nalaga 15. člen ZDavP, ki se v obravnavanem postopku uporablja na temelju določbe 1. odst. 63. člena ZSZ/84. Tožeča stranka je v upravnem postopku predložila dokaze v zvezi z deložacijo iz poslovnih prostorov v kraju A., šele tožbi pa prilaga tudi izjavo o razvezi pogodbe o leasingu za poslovni prostor v kraju D. Po določbi 3. odst. 14. člena ZUS se novi dokazi v upravnem sporu ne morejo več navajati, razen če stranka dokaže, da te možnosti pred tem ni imela, česar tožeča stranka niti ne zatrjuje. Po presoji sodišča je tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno ugotovila, da je tožeča stranka po 1. odst. 62. člena ZSZ/84 zavezana plačevati nadomestilo kot neposredna uporabnica stavbnih zemljišč na navedenih naslovih. Tožeča stranka pa se ne more z uspehom sklicevati niti na dejstvo, da je bila tožena stranka z dopisom z dne 14. 2. 2001, torej pred izdajo odločbe, obveščena o prenehanju poslovanja tožeče stranke. V skladu z 12. členom Odloka so zavezanci dolžni Občini B. posredovati vse potrebne podatke za izračun nadomestila in prijaviti vse spremembe v 15 dneh po nastali spremembi v zvezi z uporabo stavbnega zemljišča. Tožeča stranka ni ravnala v skladu z navedeno določbo, poleg tega pa iz obvestila, naslovljenega na toženo stranko, izhaja, da se le-to nanaša le na nezakonito deložacijo iz poslovnih prostorov v kraju A. Po navedenem sodišče ugotavlja, da so razlogi, ki jih navaja tožeča neutemeljeni, izpodbijana odločba pa zakonita, zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odst. 59. člena ZUS.

Z izrekom sodbe je zavrnjen tudi zahtevek za povrnitev stroškov, ker po določilu 3. odst. 23. člena ZUS trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, kadar sodišče odloča le o zakonitosti upravnega akta.