Jedro

Vse osebe, na katerih pravice ali pravne koristi vpliva nična odločba, so v enakem pravnem položaju ne glede na to, ali so te osebe imele formalni status stranke v postopku izdaje izpodbijane odločbe ali ne. Odločba se namreč izreče za nično v novem postopku izrednega pravnega sredstva, ki je ločen od postopka izdaje izpodbijane upravne odločbe, zato se mora tudi aktivna legitimacija stranke presojati ob vložitvi predloga za izrek ničnosti, ne pa glede na morebitno priznanje tega statusa v že končanem prejšnjem postopku.

Izrek

Tožbi se delno ugodi, sklep Upravne enote Ljubljana št. 351-95/2014-5 z dne 26. 2. 2014 se odpravi in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

V preostalem delu se tožba zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel predlog tožnice za izrek ničnosti odločbe Službe za urbanizem, gradbene in komunalne zadeve Skupščine Občine Ljubljana Center z dne 20. 1. 1965, odločbe Skupščine Občine Ljubljana Center z dne 14. 10. 1965, potrdila Komiteja za urejanje prostora Občine Ljubljana Center z dne 19. 2. 1985 in odločbe Sveta za gradbene zadeve in urbanizem Občinskega ljudskega odbora Ljubljana Center z dne 15. 3. 1962. V obrazložitvi navaja, da je 20. 5. 2013 tožnica v postopku povrnitve vlaganj v denacionalizirani poslovni prostor v izmeri 136,35 m2 v objektu na naslovu ... vložila predlog za izrek ničnosti v izreku navedenih upravnih aktov (ki se nanašajo na področje graditve objektov) ter odločbe z dne 2. 11. 1981. Citira določbo prvega odstavka 280. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in navaja, da tožnica v postopkih izdaje teh upravnih aktov ni bila udeležena kot stranka oziroma stranska udeleženka, zato tudi ni upravičena oseba za vložitev predloga za izrek ničnosti predmetnih upravnih aktov, zato je na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP odločil, kot izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa.

Drugostopenjski organ je z odločbo z dne 15. 7. 2014 v 1. točki izreka pritožbo tožnice zoper izpodbijani sklep zavrnil; z 2. točko izreka pa je zavrnil tudi predlog tožnice za izrek ničnosti plačilnega naloga dne 26. 2. 2014. V zvezi z odločitvijo pod 2. točko izreka citira prvi odstavek 279. člena ZUP in ugotavlja, da se vse odločbe, zoper katere je tožnica vložila izredno pravno sredstvo izrek ničnosti, nanašajo na področje graditve objektov, glede katerih velja taksna obveznost. Zato je taksna obveznost, kot izhaja iz napadenega plačilnega naloga, pravilno določena. Tako ugotavlja, da ni izpolnjen razlog po 6. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, izpolnjeni pa tudi niso pogoji po katerikoli drugi točki prvega odstavka 279. člena ZUP za izrek plačilnega naloga za ničnega.

Tožnica v tožbi navaja, da je pravna naslednica A.A., ki ji je zapustila njen solastni del nepremičnine parc. št. 32/2 vl. št. 215 k.o. ... – hiša na naslovu ..., pri čemer je bil preostali solastni delež v družbeni lastnini v upravljanju Občine Ljubljana Center, zato bi morali organi njeno pravno prednico povabiti v postopke in ji vročati sklepe oziroma odločbe, ki so jih izdajali. Iz tega sledi, ker ničnost nima roka, da je tožnica kot pravna naslednica A.A. bila upravičena predložiti listine, ki izkazujejo, da je tedanja Občina Ljubljana Center kršila postopke tudi tako, da so odločbe namesto pristojnih načelnikov podpisovali brez pooblastil njihovi namestniki ali uradniki. To izkazuje, da je tožnica upravičena do sodelovanja v postopku zaradi vlaganj B. d.o.o. tudi z dokazili, ki izkazujejo, da je B. d.o.o. pridobila prostore v hiši na na naslovu ... na takrat nedovoljen način in da je bil prenos na družbeno podjetje tudi takrat nedovoljen in bi bilo potrebno po uradni dolžnosti ugotoviti ničnost napadenih sklepov in odločb Občine Ljubljana. Predlog za ugotovitev ničnosti izpodbijanih odločb oziroma sklepov je nujen zaradi prave in dokončne ugotovitve dejanskega stanja v postopku denacionalizacije zaradi vračanja nepremičnine v naravi, podredno v obliki kapitala družbe oziroma v obveznicah SOD, zato je izpodbijani sklep kontraproduktiven in v nasprotju s splošno moralo in načelom poprave krivic, ki je temeljno izhodišče za denacionalizacijske postopke. Sodišču predlaga, da prvostopenjski sklep in 2. točko izreka odločbe druge stopnje odpravi in zadevo vrne pristojnemu organu v ponovni postopek.

Toženka je sodišču posredovala upravni spis zadeve, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba je delno utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je zavrgel predlog tožnice za izrek ničnosti odločbe Službe za urbanizem, gradbene in komunalne zadeve Skupščine Občine Ljubljana Center z dne 20. 1. 1965, odločbe Skupščine Občine Ljubljana Center z dne 14. 10. 1965, potrdila Komiteja za urejanje prostora Občine Ljubljana Center z dne 19. 2. 1985 in odločbe Sveta za gradbene zadeve in urbanizem Občinskega ljudskega odbora Ljubljana Center z dne 15. 3. 1962. Tožnica pa izpodbija tudi odločitev organa druge stopnje o zavrnitvi njenega predloga za izrek ničnosti plačilnega naloga z dne 26. 2. 2014. K I. točki izreka Iz upravnega spisa zadeve izhaja, da je bila z odločbo Občinskega ljudskega odbora Ljubljana Center z dne 15. 3. 1962 trgovskemu podjetju B. odobrena uporaba zemljišča parc. št. 32/2 k.o. ... – v naravi obstoječi stanovanjsko poslovni objekt na naslovu za adaptacijo. Z odločbo Skupščine Občine Ljubljana Center z dne 14. 10. 1965 je bilo na vlogo trgovskega podjetja B. odločeno, da se tehnično prevzame adaptirani del pasaže in kopalnice v prvem in drugem nadstropju v zgradbi ..., za katere se izdaja uporabno dovoljenje. Iz potrdila Občine Ljubljana Center, Komiteja za urejanje prostora z dne 19. 2. 1985 izhaja, da se le-to izdaja po določbi 51. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor in 2. člena Odloka o začasnih in pomožnih objektih ter o posegih, ki vplivajo na spremembo prostora, v skladu s katerimi je smatrati, da so priglašena dela, ki obsegajo začasno ureditev podstrešnega boksa v priročno skladišče za potrebe prodajalne do prenove podstrešja v stanovanjske prostore v stavbi na naslovu ... takega značaja, da za ta poseg ni potrebno lokacijsko dovoljenje. Iz odločbe Skupščine Občine Ljubljana Center z dne 20. 1. 1965 pa izhaja, da je na vlogo investitorja B. odločeno, da se izda dovoljenje za graditev za adaptacijo dela pasaže ... za garderobo in sanitarije po predloženi in prekontrolirani investicijsko – tehnični dokumentaciji, ki je sestavni del te odločbe, ob tam navedenih pogojih.

Sodišče tako ugotavlja, da tožnica predlaga izrek ničnosti upravnih aktov, ki se nanašajo na vprašanje adaptacije oziroma obnove prostorov na naslovu ... v Ljubljani in so bili vsi izdani na vlogo podjetja B. Tožnica je predlog za izrek ničnosti predmetnih upravnih aktov vložila v zvezi s postopkom denacionalizacije poslovnega prostora v hiši na naslovu ... v Ljubljani, v katerem je podjetje B. d.o.o. podalo zahtevek za povrnitev vlaganj v denacionalizirano nepremičnino, tožnica pa zahtevek za vrnitev spornega prostora v naravi.

Prvostopenjski organ je tožničin predlog za izrek ničnosti navedenih upravnih aktov zavrgel na podlagi določbe 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP z obrazložitvijo, da tožnica v postopkih njihove izdaje ni bila udeležena kot stranka, zato v skladu z določbo prvega odstavka 280. člena ZUP tudi ni upravičena oseba za vložitev predloga za izrek ničnosti le-teh. Takšno stališče je potrdil pritožbeni organ z drugostopenjsko odločbo.

Vendar pa sta upravna organa obeh stopenj prezrla odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-666/10, Up-1153/10, z dne 12. 5. 2011, po kateri so vse osebe, na katerih pravice ali pravne koristi vpliva nična odločba, v enakem pravnem položaju ne glede na to, ali so te osebe imele formalni status stranke v postopku izdaje izpodbijane odločbe ali ne. Odločba se namreč izreče za nično v novem postopku izrednega pravnega sredstva, ki je ločen od postopka izdaje izpodbijane upravne odločbe, zato se mora tudi aktivna legitimacija stranke presojati ob vložitvi predloga za izrek ničnosti, ne pa glede na morebitno priznanje tega statusa v že končanem prejšnjem postopku.

Glede na takšno pravno stališče Ustavnega sodišča RS je bilo treba tožbi v tem delu ugoditi, izpodbijani sklep odpraviti na podlagi določbe 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zadevo v tem obsegu vrniti istemu organu v ponovni postopek, v katerem bo moral, ob upoštevanju gornje odločbe Ustavnega sodišča RS preizkusiti aktivno legitimacijo tožnice za vložitev predloga za izrek ničnosti ter če bo ugotovil, da je podana, nato tožničin predlog za izrek ničnosti navedenih upravnih aktov vsebinsko presoditi in odločiti, ali so podani pogoji za izrek le-teh za nične.

K II. točki izreka Kot že navedeno tožnica s predmetno tožbo izpodbija tudi odločitev organa druge stopnje o zavrnitvi njenega predloga za izrek ničnosti plačilnega naloga z dne 26. 2. 2014, ki ga je vložila hkrati s pritožbo zoper prvostopenjski sklep, vendar pa v zvezi s tem v tožbi ne navaja nobenih razlogov.

Po prvem odstavku 279. člena ZUP se za nično izreče odločba iz razlogov, ki so navedeni v tej določbi. To pomeni, da se za nično izreče le odločba. Ker plačilni nalog ni odločba, bi pritožbeni organ moral tožničin predlog za izrek le-tega za ničnega, zavreči. Vendar pa s tem, ko ga je zavrnil, namesto pravilno zavrgel, po presoji sodišča ni bilo poseženo v tožničine pravice.

Po povedanem je sodišče v tem delu tožbo zavrnilo na podlagi določbe tretje alineje drugega odstavka 63. člena ZUS-1, saj je ugotovilo, da je izpodbijana 2. točka izreka drugostopenjske odločbe po zakonu utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot so navedeni v njeni obrazložitvi.

Na tem mestu pa sodišča poudarja, da bo lahko tožnica glede na to, da je s predmetno sodbo ugodeno njeni tožbi zoper prvostopenjski sklep, kolikor je upravno takso po plačilnem nalogu z dne 26. 2. 2014 plačala, v skladu z določbo 18. člena Zakona o upravnih taksah (v nadaljevanju ZUT) zahtevala njeno vračilo v roku 60 dni od dneva, ko je bila izdana predmetna sodba.