Jedro

Sporazum o pristojnosti tujega sodišča je treba vedno presojati po dveh pravnih redih: tisti del, s katerim je izključena pristojnost enega sodišča pa pravu države tega sodišča, tisti del, s katerim je dogovorjena pristojnost drugega sodišča, pa po pravu države tega drugega sodišča.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom ugotovilo, da slovensko sodišče ni pristojno za odločanje v tem sporu, zato je razveljavilo opravljena pravdna dejanja in zavrglo tožbo.

Zoper sklep se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. čl. ZPP. Navedla je, da je sodišče ravnalo v škodo pravdnih strank, ker o pristojnosti ni odločilo takoj po ugovoru tožene stranke, ampak šele po obširnem izvajanju dokazov o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Pogodbeno določbo o pristojnosti sodišča je povsem napačno tolmačilo. Presojati bi jo moralo po avstrijskem, ne po slovenskem pravu. Po avstrijskem pravu pa tak dogovor, kakršnega sta sklenili pravdni stranki, ni veljaven in pristojnost avstrijskega sodišča ne more biti priznana.

Tudi po slovenskem pravu do uporabe dogovora o pristojnosti ne more priti, ker ga tožeča stranka s tožbo ni uveljavljala. Poleg tega pa tožena stranka ne priznava pogodbe, s katero naj bi bila dogovorjena pristojnost, torej tudi ne priznava sporazuma o pristojnosti. Tožeča stranka predlaga, naj pritožbeno sodišče odloči, da je za sojenje v tej zadevi pristojno Temeljno sodišče v Ljubljani.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je sicer ugotovilo, da je sodišče prve stopnje (glede sporazuma o tem, da slovensko sodišče ni pristojno za sojenje v tej zadevi) zavzelo pravilno stališče, da spor temelji na pogodbi, s katero je bila dogovorjena pristojnost avstrijskega sodišča in je bila ta pristojnost tudi dogovorjena. O tem ima sklep sodišča prve stopnje sicer kratke, vendar zelo zgoščene in jasne razloge.

Dogovor o pristojnosti sodišča je mogoče uveljaviti s tožbo (pod pogoji iz 70. čl. ZPP), kot pravilno meni tožeča stranka v pritožbi, vendar pa tudi z ugovorom krajevne pristojnosti po 1. odst. 20. čl. ZPP. Pravila o krajevni pristojnosti je potrebno uporabiti zato, ker Zakon o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (v nadaljevanju ZMZP) glede uveljavljanja sporazuma o mednarodni pristojnosti nima posebnih določb. Tožena stranka je ugovor krajevne pristojnosti in s tem pristojnosti slovenskega sodišča podala že v odgovoru na tožbo, torej pravočasno. Pritožbene trditve, da bi sporazum o pristojnosti lahko uveljavila samo tožeča stranka s tožbo, torej ne držijo.

Pač pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je potrebno sporazum o pristojnosti tujega sodišča vedno presojati po dveh pravnih redih: tisti del, s katerim je izključena pristojnost enega sodišča pa pravu države tega sodišča, tisti del, s katerim je dogovorjena pristojnost drugega sodišča, pa po pravu države tega drugega sodišča. Sporazum o derogaciji je v obravnavanem primeru torej treba presojati po slovenskem pravu, sporazum o prorogaciji pa po avstrijskem pravu.

Lahko se namreč zgodi, da je derogacija sicer veljavna, ne pa tudi prorogacija, kar bi imelo za posledico, da bi tožeča stranka ostala brez sodnega varstva, če bi bila tožba pred derogiranim sodiščem zavržena, prorogirano sodišče pa nato ne bi sprejelo pristojnosti.

Sodišče prve stopnje je sporazum o derogaciji slovenskega sodišča pravilno presodilo po 1. odst. 49. čl. ZMZP v zvezi s 70. čl. ZPP.

Vendar pa tega sporazuma ni ocenilo po avstrijskem pravu in o okoliščinah, odločilnih za tako presojo nima razlogov. To pa je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odst. 354. čl. ZPP, zaradi katere je pritožbeno sodišče napadeni sklep razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 380. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče je sicer poskusilo ugotoviti vsebino avstrijskega prava in je v skladu z določbo 2. odst. 13. čl. ZMZP zahtevalo obvestilo o tujem pravu od Ministrstva za pravosodje v Ljubljani, vendar brez uspeha. Zato bo bolj smotrno, če bo sodišče prve stopnje v novem postopku glede na določbo 3. odst. 13. čl. ZMZP pozvalo stranke v postopku, naj o vsebini avstrijskega prava predložijo javno listino. Šele po presoji sporazuma o pristojnosti tudi po avstrijskem pravu bo lahko o pristojnosti ponovno odločilo.

O pritožbenih stroških bo po določbi 3. odst. 166. čl. ZPP odločeno s končno odločbo.