Jedro

Z navajanjem dejstev, ki izpodbijajo v pravnomočnem sklepu ugotovljeno dejansko stanje glede tega, da je obsojenec prejel pisni odpravek sodbe sodišča prve stopnje dne 2.4.1998, obsojenčev zagovornik uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga pa po določbi 2.odst. 420.čl. ZKP ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega H.U. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 28.5.1998 pritožbo obsojenčevega zagovornika zoper sodbo Okrožnega sodišča v Kranju z dne 3.3.1998 zavrglo kot prepozno.

Zoper ta pravnomočni sklep je obsojenčev zagovornik dne 31.8.1998 iz razloga po 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijani pravnomočni sklep spremeni tako, "da se ugovor zagovornika obtoženca ne zavrže in zadeva vrne Višjemu sodišču v Ljubljani v ponovno obravnavo".

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da ni točna navedba vložnika zahteve, da je obsojenec prejel sodbo sodišča prve stopnje dne 8.4.1998, saj je sodišče ugotovilo, da mu je bila vročena dne 2.4.1998. Okoliščino, da prvostopenjska sodba ni bila vročena obsojencu, marveč njegovemu očetu, in da jo je obsojenec dobil šele 8.4.1998, na katero se obsojenčev zagovornik sklicuje v zahtevi za varstvo zakonitosti, bi po mnenju Vrhovnega državnega tožilca lahko uveljavljal kvečjemu v prošnji za vrnitev v prejšnje stanje. Kršitev določb kazenskega postopka po oceni vrhovnega državnega tožilca ni podana, zato predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Višje sodišče v Ljubljani je ugotovilo, da iz povratnic izhaja, da sta sodbo Okrožnega sodišča v Kranju z dne 3.3.1998, obsojenec in njegov zagovornik prejela dne 2.4.1998 . Zakonski 15-dnevni rok za pritožbo se je iztekel na petek, dne 17.4.1998, ko bi bila pritožba še lahko pravočasno vročena priporočeno na pošto. Ker pa je obsojenčev zagovornik podal šele v ponedeljek dne 20.4.1998 ob 23. uri, je to storil prepozno, zato jo je Višje sodišče na podlagi 389. člena ZKP iz tega razloga zavrglo.

Z navedbami, da obsojencu sodba sodišča prve stopnje dejansko nikoli ni bila osebno vročena, ker je bil dne 2.4.1998 službeno odsoten, da je sodbo namesto njega prejel njegov oče S.U., s katerim sta v bolj slabih odnosih, da mu je sodbo šele dne 8.4.1998 mimogrede izročila mama in da je obsojenec mislil, da je oče prejel sodbo tega dne ter šele iz sklepa višjega sodišča izvedel, kdaj je bila sodba vročena očetu, obsojenčev zagovornik izpodbija v napadenem pravnomočnem sklepu ugotovljeno dejansko stanje glede tega, da je obsojenec pisni odpravek sodbe sodišča prve stopnje prejel 2.4.1998. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 2. odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Vložnik zahteve zatrjuje, da obsojenemu H.U. sodba ni bila vročena na način, predpisan v 118. členu ZKP. Pri tem izhaja iz lastnega videnja dejanskega stanja, ki pa se od tistega v pravnomočnem sklepu bistveno razlikuje. Višje sodišče je ugotovilo, da je bil pisni odpravek prvostopenjske sodbe, torej pisanje, za katero je v Zakonu o kazenskem postopku določeno, da ga je treba osebno vročiti, izročen neposredno obsojencu, zagovornik obsojenega H.U. pa zatrjuje, da je bila izven pogojev, predpisanih v navedeni procesni določbi, opravljena nadomestna vročitev tega pisanja obsojenčevemu očetu.

Četudi vložnik zahteve za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev določbe po 118. členu ZKP, ki da je vplivala na zakonitost pravnomočnega sklepa, in se pri tem sklicuje na drugačna dejstva od tistih, ugotovljenih v napadenem sklepu, po vsebini uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa ni zakonska podlaga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Vrhovno sodišče lahko izpodbijano pravnomočno odločbo po 427. členu ZKP razveljavi, če nastane pri odločanju o zahtevi precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero je zahteva vložena. V obravnavani zahtevi pa za tak dvom ni podlage. Iz povratnice o vročitvi pisnega odpravka sodbe obsojencu je razvidno, da je bila ta pošiljka vročena njenemu naslovniku dne 2.4.1998, nikjer pa ni zabeleženo, da bi šlo za nadomestno vročitev. Trditev v zahtevi, da je obsojeni H.U. dne 2.4.1998 službeno odsoten, obsojenčev zagovornik ni z ničemer podkrepil, prav tako tudi ne navedbo, da je prvostopenjsko sodbo prejel obsojenčev oče in da jo je dne 8.4.1998 mimogrede obsojencu izročila njegova mati. Glede na povedano je očitno, da v obravnavani zadevi za uporabo 427. člena ZKP ni nobene upoštevne podlage.

Ni mogoče pritrditi stališču vrhovnega državnega tožilca, da bi lahko okoliščino, da prvostopenjska sodba ni bila vročena obsojencu, marveč njegovemu očetu, ter da jo je obsojenec prejel šele 8.4.1998, obsojenčev zagovornik uveljavljal kvečjemu v prošnji za vrnitev v prejšnje stanje. Če bi držale navedbe obsojenčevega zagovornika, bi to pomenilo, da sodba sodišča prve stopnje obsojencu sploh ni bila pravilno vročena. Preden ne bi bila obsojencu sodba pravilno vročena, rok za vložitev pritožbe sploh ne bi začel teči. V takem procesnem položaju pa vrnitev v prejšnje stanje po 1. odstavku 89. člena ZKP sploh ne bi bila mogoča. Kršitev zakona, na katero se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, ni podana, pravnomočen sklep pa izpodbija tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zahtevo zagovornika obsojenega H.U. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.