Jedro

Res je, da prvostopenjsko sodišče pisnih izjav obdolženčevih pacientov, ki jih je predložil obdolženčev zagovornik na glavni obravnavi dne 15.12.1999, ni prebralo, pač pa je to storilo na seji drugostopenjsko sodišče, vendar le v zvezi z odločanjem o kazenskih sankcijah, ne pa v zvezi z ugotavljanjem dejanskega stanja. Le zato ni bilo potrebno, kot meni obdolženčev zagovornik, opraviti glavne obravnave, saj za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ta okoliščina ni bila pomembna. Določili 5. odstavka 392. člena in 1. odstavka 394. člena ZKP zato nista bili prekršeni.

Izrek

Pritožbi zagovornika obd. A.N. se deloma ugodi in se sodba Višjega sodišča v Celju z dne 8.5.2001 spremeni tako, da se obd. A.N. ne izreče varnostni ukrep prepovedi opravljanja poklica zdravnika po 1. odstavku 67. člena KZ.

V ostalem se pritožba zagovornika obd. A.N. zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba Višjega sodišča v Celju z dne 8.5.2001.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah z dne 6.2.2001 je bil obd. A.N. na podlagi 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oproščen obtožbe, da je storil kaznivo dejanje goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 8.5.2001 deloma ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilca in je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obs. A.N. spoznalo za krivega poskusa kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ v zvezi s 1. odstavkom 22. člena KZ in mu po 1. odstavku 217. člena KZ izreklo kazen 4 mesecev zapora, po 1. odstavku 67. člena KZ pa varnostni ukrep prepovedi opravljanja poklica zdravnika za čas enega leta. Obdolžencu je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 8.5.2001 je zagovornik obd. A.N. vložil pritožbo. V njej uvodoma navaja, da jo vlaga zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, glede na pritožbeni predlog pa tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji. Predlaga namreč, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne pritožbo okrožnega državnega tožilca in potrdi oprostilno sodbo Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah z dne 6.2.2001, podrejeno pa predlaga, da sodbo Višjega sodišča v Celju razveljavi in zadevo temu sodišču v ponovno odločanje ali da sodbo Višjega sodišča v Celju spremeni tako, da izreče obdolžencu pogojno obsodbo brez varnostnega ukrepa.

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP je po stališču zagovornika obdolženca podana zato, ker je v izreku sodbe sodišča druge stopnje navedeno, da je dne 16.9.1998 M.K. v dogovoru s kriminalisti Uprave za notranje zadeve v C., kjer je dobil tudi 3.000 DEM, izročil obdolžencu v ambulanti Zdravstvene postaje K. ta denar, takoj za tem pa je bil obdolženec prijet in mu je bil denar, ki ga je imel v žepu zdravniške halje, zasežen. Ta del opisa kaznivega dejanja po stališču obdolženčevga zagovornika temelji na dokazih, ki so bili pridobljeni s tajnimi metodami in sredstvi, katere je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 28.9.2000 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Celju z dne 14.11.2000 izločilo. Zato se po mnenju zagovornika obdolženca sodba opira na dokaz, ki pomeni kršitev človekovih pravic obdolženca, zajamčenih z ustavo, in na dokaz, na katerega se po določbah ZKP sodba ne more opirati. V zvezi s tem zatrjuje, da tudi izrek sodbe sodišča druge stopnje nasprotuje razlogom te sodbe, in sicer zato, ker se v izreku sodbe uporablja nedopustni dokaz, ki je bil pravnomočno izločen iz spisa, medtem ko je v razlogih sodbe navedeno, da sodba temelji izključno na dokazih, ki so bili izvedeni v kazenskem postopku na prvi stopnji. Razen tega je po stališču obdolženčevega zagovornika pritožbeno sodišče bistveno kršilo določbe kazenskega postopka tudi s tem, ker je na seji spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, sklicujoč se na določilo 5. odstavka 392. člena ZKP, kar pa lahko stori le v primeru, ko je edini razlog za razveljavitev prvostopenjske sodbe zmotno ugotovljeno dejansko stanje in je za pravilno ugotovitev potrebna le drugačna presoja že ugotovljenih dejstev, ne pa tudi izvedba novih dokazov. Le-to pa je pritožbeno sodišče storilo, saj je analiziralo večje število pisnih pohval obdolženčevih pacientov in Krajevnih skupnosti K. in L., teh listin, ki so sicer v spisu, pa sodišče prve stopnje ni sprejelo kot dokaz. Po mnenju zagovornika je pritožbeno sodišče s tem kršilo določilo 5. odstavka 392. člena ZKP in s tem tudi določilo 1. odstavka 394. člena ZKP, saj bi moralo, ker je izvedlo nov dokaz, opraviti glavno obravnavo. Po stališču obdolženčevega zagovornika sta tako prvostopenjsko sodišče kakor tudi drugostopenjsko sodišče zagrešili bistveno kršitev določb kazenskega postopka tudi s tem, ker sta med dokaze sprejeli fotografije, ki se nanašajo izključno na navidezno predajo denarja, torej na dokaze, pridobljenimi s tajnimi metodami in sredstvi, ki so bili s sklepom z dne 28.9.2000 izločeni. V zvezi z uveljavljanjem pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja obdolženčev zagovornik v pritožbi navaja, da sodba temelji izključno na izpovedbi oškodovanca, ki ni prepričljiva, ter na podlagi dokazov, izvedenih s posebnimi metodami in sredstvi, ki bi morali biti izločeni. Razen tega je po stališču obdolženčevega zagovornika sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje, in sicer v zvezi z izpovedbo priče dr. J.Š., ker ocena drugostopenjskega sodišča, da je bil obisk obdolženca namenjen zgolj poskusu prikrivanja kaznivega dejanja za primer njegovega odkritja, nima nobene podlage v spisu, pač pa je drugostopenjsko sodišče s tem hotelo eliminirati izpovedbo priče dr. J.Š., ki je bila v obdolženčevo korist in je potrjevala obdolženčev zagovor. Ko obdolženčev zagovornik izpodbija sodbo glede odločbe o izrečenih kazenskih sankcijah navaja, da je izrečena kazen previsoka, enako pa velja tudi za varnostni ukrep prepovedi opravljanja poklica. Tudi v primeru, če bi bilo dejansko stanje tako, kot ga je ugotovilo drugostopenjsko sodišče, bi bilo vendarle potrebno upoštevati dosedanje življenje obdolženca in dejstvo, da je izjemno spoštovan med pacienti, kar je razvidno iz njihovih številnih izjav.

Nesprejemljivo je šteti obdolžencu nepriznanje kot obteževalno okoliščino, kar posredno izvira iz obrazložitve sodbe drugostopenjskega sodišča. Izrečeni kazenski sankciji grobo posežeta tudi v socialni položaj družine, saj je le obdolženec zaposlen, žena pa je invalidska upokojenka z mesečno invalidsko pokojnino približno 40.000 tolarjev, potrebno pa je skrbeti za tri nepreskrbljene šolajoče se otroke, kar ni enostavno, čeprav obdolženčevi mesečni prejemki z vsemi dodatki po celodnevnem delu znašajo okoli 500.000 tolarjev. Izrek pogojne obsodbe bi povsem zadostil namenu izrekanja kazenskih sankcij, medtem ko je prepoved opravljanja poklica za dobo 1 leta prav tako pretirana kazenska sankcija.

Pritožba zagovornika obd. A.N. zoper odločbo o krivdi obdolženca ni utemeljena.

Ni mogoče pritrditi stališču obdolženčevega zagovornika, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Ta kršitev je namreč podana v primeru, če se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ali na dokaz, na katerega se po določbah ZKP sodba ne more opirati, ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza. V predkazenskem postopku je preiskovalni sodnik na predlog državnega tožilca, ker je so obstajali utemeljeni razlogi za sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje podkupovanja po 3. odstavku 267. člena KZ, z odredbo z dne 15.9.1998 odredil prikrite ukrepe po 4. in 5. točki 1. odstavka 150. člena ZKP, z odredbo z dne 15.9.1998 pa tudi hišno preiskavo ambulante zdravstvene postaje K. Zatrjevanje obdolženčevega zagovornika, da so bili dokazi, pridobljeni s tajnimi metodami in sredstvi, s sklepom prvostopenjskega sodišča z dne 28.9.2000 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Celju z dne 14.11.2000 izločeni iz spisa, ni utemeljeno, saj je bilo s tem pravnomočnim sklepom odločeno, da se iz spisa izloči le kaseta o prisluškovanju v prostoru s tehničnimi sredstvi, ne pa tudi ostali dokazi, zbrani z izvajanjem prikritih ukrepov. Po določilu 2. odstavka 154. člena ZKP se namreč gradivo, zbrano z izvajanjem prikritih ukrepov uniči le v primeru, če državni tožilec izjavi, da ne bo začel kazenskega pregona zoper osumljenca, ali če v roku dveh let ne poda take izjave. V obravnavanem primeru pa je bil zoper obdolženca vložen obtožni predlog zaradi kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ, zaradi česar ni bilo podlage za izločitev dokazov, zbranih z izvajanjem prikritih ukrepov v predkazenskem postopku in tudi ne podlage za izločitev zapisnika o hišni preiskavi, potrdila o zasegu denarja obdolžencu in albuma s fotografijami, posnetimi pri hišni preiskavi, pač pa je bila s pravnomočnim sklepom v skladu z določilom 3. odstavka 154. člena ZKP izločena iz spisa le kaseta o prisluškovanju. Po tem določilu se namreč ne smejo uporabiti kot dokaz le posnetki telefonskih pogovorov in drugih oblik komuniciranja oseb, če se ne nanašajo na katero izmed kaznivih dejanj iz 2. odstavka 150. člena oziroma iz 2. odstavka 151. člena ZKP. Sicer pa je tudi zatrjevanje obdolženčevega zagovornika o izločitvi dokazov iz spisa v nasprotju s podatki spisa, saj je iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 6.2.2001 razvidno, da je sodnica v dokaznem postopku prebrala poleg ostalih listin tudi zapisnik o hišni preiskavi, zapisnike in potrdila o zasegu predmetov ter vpogledala fotografske posnetke hišne preiskave, zavrnila pa je dokazni predlog o poslušanje kasete s pojasnilom, da je bila kaseta izločena iz spisa. Zato tudi ni utemeljena navedba obdolženčevega zagovornika, ko trdi, da tudi izrek drugostopenjske sodbe nasprotuje razlogom te sodbe, saj le-ta dejansko temelji le na dokazih, ki jih je izvedlo prvostopenjsko sodišče, ki je po njihovi presoji ocenilo, da je obdolženec hotel storiti drugo kaznivo dejanje, ki ni bilo predmet obtožbe in katero bi z izrekom obsodilne sodbe prekoračilo.

Pritožbeno sodišče je imelo za spremembo prvostopenjske sodbe podlago v določilu 5. odstavka 392. člena ZKP, po katerem pritožbeno sodišče v primeru, ko je edini razlog za razveljavitev prvostopenjske sodbe zmotno ugotovljeno dejansko stanje in je za pravilno ugotovitev potrebna samo drugačna presoja že ugotovljenih dejstev, ne pa tudi izvedba novih dokazov ali ponovitev že izvedenih dokazov, prvostopenjske sodbe ne razveljavi, ampak ravna po 1. odstavku 394. člena ZKP, po katerem prvostopenjsko sodbo spremeni, če ugotovi, da so bila odločilna dejstva v prvostopenjski sodbi sicer pravilno ugotovljena, da pa je treba na ugotovljeno dejansko stanje ob pravilni uporabi zakona izreči drugačno sodbo. Res je sicer, da prvostopenjsko sodišče pisnih izjav obdolženčevih pacientov, ki jih je predložil obdolženčev zagovornik na glavni obravnavi dne 15.12.1999, ni prebralo, pač pa je to storilo na seji drugostopenjsko sodišče, vendar le v zvezi z odločanjem o kazenskih sankcijah, ne pa v zvezi z ugotavljanjem dejanskega stanja. Le zato ni bilo potrebno, kot meni obdolženčev zagovornik, opraviti glavne obravnave, saj za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ta okoliščina ni bila pomembna. Določili 5. odstavka 392. člena in 1. odstavka 394. člena ZKP zato nista bili prekršeni.

Po preizkusu izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih izvajanj obdolženčevega zagovornika glede zmotne ugotovitve dejanskega stanja je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je dokazna ocena drugostopenjskega sodišča o tem, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, povsem pravilna. Za tako ugotovitev je imelo trdno podlago v zbranem dokaznem gradivu, in sicer v izpovedbi oškodovanega M.K. in v ugotovitvah hišne preiskave, pri kateri so obdolžencu zasegli 3.000 DEM, katere je imel obdolženec v desnem žepu zdravniške halje, posredno pa tudi v izpovedbah prič M.J., J.Č. in dr. O.S. Tudi po stališču Vrhovnega sodišča je obdolženčev obisk pri zdravniku dr. J.Š., kateremu je pripovedoval o tem, da mu oškodovanec ponuja denar, pomenil zgolj poskus prikrivanja kaznivega dejanja v primeru odkritja. Če bi bil obdolženčev zagovor o tem, da ga oškodovanec "posiljuje" z denarjem, resničen, bi namreč lahko o tem telefonično obvestil oškodovančevo ženo, saj je tudi dne 18.8.1998, ko je prejel odločbo invalidske komisije, telefonično poklical oškodovanca, oglasila pa se je oškodovančeva žena, čeprav za ta klic ni bilo prav nobene potrebe, saj je bilo obdolžencu znano, da bo tudi oškodovancu vročena odločba invalidske komisije. Sicer pa obdolženčev zagovornik v pritožbi ne navaja nikakršne okoliščine, ki bi utegnila vzbuditi dvom o pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Zato je Vrhovno sodišče pritožbo obdolženčevega zagovornika zoper odločbo o krivdi obdolženca zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu potrdilo drugostopenjsko sodbo.

Utemeljena tudi ni pritožba obdolženčevega zagovornika zoper izrečeno kazen 4 mesecev zapora. Pri odmeri te kazni je drugostopenjsko sodišče v zadostni meri upoštevalo ugotovljeni olajševalni okoliščini, in sicer obdolženčevo nekaznovanost in skrb za tri nepreskrbljene otroke, prav tako pa tudi, da je kaznivo dejanje ostalo pri poskusu. Pravilno pa je pri odmeri kazni tudi upoštevalo, da si je obdolženec kljub dokaj ugodnim premoženjskim razmeram skušal pridobiti premoženjsko korist na račun premoženjsko šibkega in bolnega oškodovanca. Ni pa utemeljena navedba obdolženčevega zagovornika, da je sodišče upoštevalo kot obteževalno okoliščino, da dejanja ni priznal, saj to iz razlogov izpodbijane sodbe ne izhaja, v katerih je navedeno, da ni prav nobene okoliščine, ki bi dovoljevala izrek milejše kazni, ker predvsem manjka obdolženčevo priznanje. Tako je izrečena kazen 4 mesecev, pri čemer je državni tožilec predlagal izrek kazni 8 mesecev zapora, tudi po oceni Vrhovnega sodišča povsem primerna.

Po določilu 4. odstavka 63. člena KZ se sicer sme storilcu, ki mu je bila izrečena kazen zapora ali v pogojni obsodbi določena kazen zapora, izreči varnostni ukrep prepovedi opravljanja poklica. Ta varnostni ukrep lahko sodišče po 1. odstavku 67. člena KZ izreče, če je zlorabil svoj poklic, položaj, dejavnost ali dolžnost za kaznivo dejanje in če sodišče utemeljeno sklepa, da bi bilo zaradi tega nevarno, če bi še naprej opravljal tako dejavnost. Obdolženec je v obravnavanem primeru sicer posredno izrabil svoj poklic zdravnika. Vendar varnostni ukrep prepovedi opravljanja poklica, v konkretnem primeru prepovedi opravljanja zdravniškega poklica, globoko posega v osebni in socialni položaj storilca in njegove okolice. Zato je potrebno vedno temeljito pretehtati utemeljenost takega varnostnega ukrepa, ki se sme in ne mora izreči. Sicer pa tudi v razlogih drugostopenjske sodbe, v katerih je navedeno, da ima obdolženec na delovnem mestu zdravnika še vedno možnost ponoviti kaj takega ali podobnega na škodo pacientov, ki jih zdravi, ni v zadostni meri obrazložen sklep, da je nevarno, če bi obdolženec še naprej opravljal svoj poklic. Razen tega je potrebno pritrditi pritožbenim navedbam, da bi pri obdolžencu, ki doslej še ni bil obsojen, takšna kazenska sankcija pregrobo posegla tudi v socialni položaj njegove družine, zlasti še, ker je obdolženčeva žena invalidska upokojenka z nizko invalidsko pokojnino, tako da breme preživljanja tudi treh nepreskrbljenih otrok leži prav na obdolžencu. Razen tega Vrhovno sodišče ocenjuje, da bo na obdolženca že kazen 4 mesecev zapora vplivala tako, da njegovo poklicno delovanje ne bo povezano z izvrševanjem kaznivih dejanj. Zato je Vrhovno sodišče v tem delu pritožbi obdolženčevega zagovornika ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je izreklo, da se obdolžencu ne izreče varnostnega ukrepa prepovedi opravljanja poklica po 1. odstavku 67. člena KZ.

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker je obdolženčev zagovornik s pritožbo deloma uspel.