Jedro

Zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, neobrazloženega prostega preudarka in kršitev pravil postopka je bila izpodbijana odločba odpravljena. Upoštevati je treba Brionsko deklaracijo.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve Ljubljana, z dne 13.11.1992 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo tožena stranka ni ugodila vlogi tožnika, državljana Republike Srbije, za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. Ugotovila je, da je tožnik v času med in po agresiji JA na Republiko Slovenijo v nasprotju z interesi Republike Slovenije posredoval podatke, ki so pomembni za varnost države, Zvezni upravi za zračno plovbo v Beogradu. Zaradi tega tožnikovega delovanja je bilo v skladu z diskrecijsko pravico, opredeljeno v 3. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, in na podlagi proste presoje dokazov, ki so bili izvedeni v postopku, ocenjeno, da za sprejem tožnika v državljanstvo Republike Slovenije obstajajo razlogi, ki so navedeni v 8. točki 1. odstavka 10. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Tožnik v tožbi navaja, da pred in med agresijo na Republiko Slovenijo ni posredoval Zvezni upravi za zračno plovbo v Beograd podatkov, ki so pomembni za varnost države, ker s temi in takšnimi podatki ni niti razpolagal. Zato mu pristojni organ v ugotovitvenem postopku takšnega protipravnega ravnanja niti ni mogel dokazati. Iz pojasnila Ministrstva za promet in zveze Republike Slovenije izhaja, da je bil tožnik v času veljavnosti Brionske deklaracije (8.7. - 8.10.1991) delovnopravno podrejen direktorju Zvezne uprave kontrole letenja. Z Brionsko deklaracijo je bil za celotno Jugoslavijo določen enotni nadzor zračnega prostora. Določeno je bilo tudi, da notranji in mednarodni zračni promet v Jugoslaviji nadzorujejo in zagotavljajo pooblaščene zvezne oblasti. Republika Slovenija je te določbe spoštovala in se ni vmešavala v delo zveznih letalskih služb na ozemlju Republike Slovenije. Šele 28.10.1991 je bil z odločbo, datirano 8.10.1991, urejen njegov delovni status - načelnik letališke kontrole letenja. Če bi tožnik pred in med agresijo deloval v nasprotju z vitalnimi interesi varnosti in obrambe Republike Slovenije, ne bi bil z odločbo z dne 28.10.1991 razporejen na delo in naloge, ki jih še danes opravlja. Tožnik v tožbi posebej poudarja, da je po poreklu staršev Slovenec. Njegova žena in hčerka, ki sta bili državljanki Republike Hrvatske, sta pridobili državljanstvo Republike Slovenije. Upravni organ pri odločanju očitno ni vodil računa o ustavni določbi o varstvu družine. Tožnik predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi. Tožeča stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je po izvedenem dokaznem postopku ocenila, da je posredovanje podatkov tožnika Zvezni upravi za zračno plovbo v Beogradu v času med in po agresiji JA na Republiko Slovenijo pomenila nevarnost za varnost države. Tožeča stranka predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena. Tožba je utemeljena. Po določbi 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91-I, 30/91 in 38/92 - ZDRS) se ne glede na izpolnjene pogoje iz prvega odstavka tega člena (stalno prebivališče v Sloveniji dne 23.12.1990; dejansko življenje v Sloveniji; vloga za pridobitev državljanstva vložena do 25.12.1991) lahko zavrne vloga tudi osebi, za katero so podani razlogi iz 8. točke prvega odstavka 10. člena tega zakona (sprejem v državljanstvo predstavlja nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države). Citirana norma dopušča rešitev stvari po prostem preudarku. V tem primeru pa je treba upoštevati določbo prvega stavka 3. odstavka 209. člena zakona o splošnem upravnem postopku ZUP, ki se uporablja kot republiški predpis po 1. odst. 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, štev. 1/91-I), po kateri mora pristojni organ, če je upravičen rešiti stvar po prostem preudarku, v obrazložitvi navesti ugotovljeno dejansko stanje, razloge, ki so bili odločilni za presojo dokazov, pravne predpise in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločbo, navedeno v dispozitivu, ter predpis in razloge za diskrecijsko odločitev. Iz obrazložitve mora biti tudi razvidno, ali je upravni organ pri uporabi pooblastila za odločanje po prostem preudarku ravnal v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega mu je poo blastilo dano (drugi odstavek 4. člena ZUP). V danem primeru tožena stranka ni navedla, katere podatke, ki so pomembni za varnost države, je tožnik posredoval Zvezni upravi za zračno plovbo v Beograd. Kar zadeva čas pošiljanja teh podatkov, je v odločbi navedeno, da je to storil med in po agresiji JA na Republiko Slovenijo, pri tem pa tožena stranka ne upošteva sklepa Skupščine RS ob sprejemu Brionske deklaracije (Ur.l. RS, št. I. 5/91), po katerem je Slovenija za devetdeset dni ustavila nadaljno implementacijo svojih ustavnih aktov o osamosvojitvi. V zvezi s tem sodišče opozarja na pojasnilo, ki ga je tožnikovemu odvetniku poslal minister za promet in zveze dne 15.12.1992. V tem pojasnilu je med drugim navedeno, da vse do 8.10.1991, ko je potekel moratorij, določen z Brionsko deklaracijo, so bili delavci letališke kontrole letenja v delovnem razmerju pri Zvezni upravi za kontrolo letenja. Navedenega pojasnila sodišče ne šteje za nedovoljeno novoto v upravnem sporu glede na enostopenjski upravni postopek. Ker je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in ker v upravnem postopku niso bila dovolj upoštevana pravila postopka, kar bi lahko vplivalo na rešitev zadeve, je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi drugega odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih - ZUS. Določbe ZUP in ZUS je sodišče uporabilo kot republiške predpise po določbi 1. odst. 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91-I).