Jedro

Tožnik je imel delovne izkušnje in opravljena ustrezna usposabljanja z izpitom iz varstva pri delu za delo, kot ga je opravljal spornega dne, to je delo razmodeliranja tuš kadi. Delo je bilo enostavno, tožnik ga je lahko sam kontroliral, do poškodbe pa je prišlo izključno zaradi njegove nepazljivosti. Iz tega razloga njegov tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek, da sta prvotožena in drugotožena stranka dolžna plačati tožniku 7.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 6. 2007 do plačila ter mu nerazdelno povrniti stroške postopka v roku 15 dni od vročitve sodne odločbe, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje. V skladu z uspehom v sporu je razsodilo, da je tožnik dolžan toženima strankama nerazdelno povrniti stroške postopka v znesku 151,30 EUR v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku tega roka.

Tožnik se je pritožil zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da vsebuje izpodbijana sodba bistvene kršitve določb postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče kljub obsežni obrazložitvi ni pojasnilo razlogov o odločilnih dejstvih, pravna vprašanja pa je prepustilo izvedencu iz varstva pri delu. Nesprejemljivo je, da je zavrnilo dokazni predlog za angažiranje drugega izvedenca iz razloga, ker bi takšen dokaz po nepotrebnem zavlekel in podražil postopek. Ne vzdrži stališče izvedenca, da je kladivo preprosto orodje za tolčenje, sestavljeno iz ročaja in na njem nasajenega plastičnega kosa. Kladivo predstavlja del delovnega procesa. Izvedenec na naroku dne 2. 6. 2010 ni znal odgovoriti in ni vedel, da v konkretnem primeru ni stal model na traku, ampak je bil dvignjen, pri čemer je tožnik z eno roko držal model, ga obračal, z drugo roko pa je tolkel s kladivom. Kladivo je bilo ob nesreči popolnoma iztrošeno in kot takšno ne bi smelo biti več v uporabi, kar izvedenec sploh ni ugotavljal. Poleg tega bi moral izvedenec zahtevati od delodajalca vzpostavitev točno takšnih razmer, kot so bile ob nesreči. Bistveno je, da delodajalec takrat ni zagotovil varnih pogojev za delo, prostega gibanja v bližini delovnega mesta in proste talne površine v izmeri najmanj dveh kvadratnih metrov. Izvedenec ne more odgovoriti na vprašanje, če je v času nesreče opravljal delo s pazljivostjo, ki se pričakuje od povprečnega delavca. Zaključki v izvedenskem mnenju, ki se nanašajo na delovno mesto iz modeliranja, praktičnega usposabljanja, ko je glede tega izvedenec sklepal zgolj na podlagi dveh listin, ki jih je predložil delodajalec, nadalje glede posebej izdelanih navodil za izvajanje tehnološkega postopka za razmodeliranje tuš kabin, glede dejstva, da nek dogodek terja večje število udarcev, kakor je običajno, glede predpisane razdalje med transporterjem in transportno potjo ter glede ostalih pravic in obveznosti delavca, takšni zaključki tudi ob upoštevanju izpovedbe priče L. ne morejo privesti do sklepa, da je v konkretnem primeru prvotožena stranka spoštovala vse predpise oz. da ni ravnala malomarno in opustila določenih obveznosti. Nobena od prič ni zanikala, da se je nesreča pripetila zjutraj kmalu po tem, ko je tožnik prišel v službo. Sodišče je na podlagi skladnih izpovedb prič ugotovilo, da je bila transportna pot zasedena približno dve uri, da je bil transportni trak prenaložen z izdelki, da je moral tožnik dvigniti breme 150 kilogramov z dvigalom od traku, zasukati model in ga držati z roko, z drugo pa tolči s kladivom. Da model niha, je priznal tudi izvedenec, to pa je razvidno še iz videoposnetka, ko se je model ločil od protimodela. Če bi bila ob ogledu dne 1. 7. 2010 model in protimodel zapečena, bi moral tožnik dvignjen model obračati, ga z levo roko držati in preprečevati nihanje, z desno roko pa tolči s kladivom. Ob takšnem dejanskem stanju je ugotovitev izvedenca, da je kladivo preprost delovni pripomoček in da delo z njim ne more biti nevarno, milo rečeno nedostojno. Mnenje izvedenca je v nasprotju s pravili logičnega mišljenja in splošnih življenjskih izkušenj, zaradi česar je ugotovitev sodišča, da je izvedenec podal jasne, razumljive in strokovne odgovore, protispisen. Izvedenec bi moral ob ogledu identičnega delovnega procesa in delovnega mesta dejansko ugotoviti vzrok nasreče. Poleg tega se ne strinja tudi z odločitvijo, da je toženima strankama dolžan nerazdelno povrniti stroške postopka. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da njegovim zahtevkom v celoti ugodi oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na tožnikove pritožbene navedbe še odgovarja.

Tožnik je v sporu zahteval plačilo odškodnine iz naslova nesreče pri delu. Iz dejanskih ugotovitev v izpodbijani sodbi je razvidno, da je bil zaposlen pri prvotoženi stranki kot obdelovalec v programu kopalnice. Dne 18. 11. 2006 ob okoli 7. ure mu je pri ločevanju modela od protimodela tuš kadi stisnilo levo roko med protimodelom in ročajem kladiva. Pri tem si je poškodoval kazalec leve roke. Tožnik zahteva zoper prvotoženo in drugotoženo stranko (pri kateri je sklenjeno zavarovanje škodne odgovornosti) plačilo odškodnine iz naslova nematerialne škode v višini 7.300,00 EUR. Zaradi zdravljenja poškodbe je bil v bolniškem staležu od dne 20. 11. 2006 do 29. 1. 2007. Prvotoženi stranki očita, da glede opravil, ki jih je takrat izvajal, ni zagotovila varnih delovnih pogojev in delovnih prostorov.

Pravna podlaga za presojo odškodninske odgovornosti je v določbi 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe), po kateri mora delodajalec povrniti delavcu škodo po splošnih pravilih civilnega prava v primeru, če mu je povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom. Temeljno načelo odškodninske odgovornosti je v tem, da je lahko vsakdo upravičen do povračila škode, če so podani štirje škodni elementi in sicer: 1. nedopustno ravnanje, 2. škoda, 3. vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo in 4. odgovornost povzročitelja škode. Po določbi 1. odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in spremembe) je dolžan povzročitelj povrniti drugemu škodo, razen če ne dokaže, da je ta nastala brez njegove krivde (krivdna oz. subjektivna odgovornost). Glede ugotavljanja odgovornosti za škodo je vpeljano načelo obrnjenega dokaznega bremena. Po navedenem načelu je oškodovanec tisti, ki mora zatrjevati obstoj prvih treh temeljnih elementov odškodninske odgovornosti, kar pomeni, da se mora v postopku sklicevati na ustrezno trditveno podlago in dokaze, navesti kršitev delodajalčevih obveznosti, predvsem pa konkretno in natančno opredeliti dolžnosti delodajalca, ki bi jih moral opraviti, da bi zagotovil varno delo. Na drugi strani pa je glede objektivne odgovornosti potrebno poudariti, da je povzročitelj odgovoren za škodo brez svoje krivde zaradi okoliščin na njegovi strani, ker je imetnik nevarne stvari oz. se ukvarja z nevarno dejavnostjo.

Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru preizkusilo vse okoliščine očitane škodne odgovornosti tako, da je izvedlo predložene listinske dokaze, zaslišalo tožnika ter priče in v postopek pritegnilo izvedenca iz varstva pri delu. Sodišče prve stopnje je preizkusilo predvsem sporna dejstva, če je prvotožena stranka takrat zagotovila tožniku ustrezne delovne pogoje, če je imel pri delu dovolj prostora, če je pri svojem delu ravnal z zadostno pazljivostjo, če je bil ustrezno poučen o osnovnih pravilih varnega dela, če je imel opravljen preizkus iz varstva pri delu ter ustrezno gradivo za usposabljanje. Po takšnem preizkusu spornih dejstev in ostalih okoliščin škodnega dogodka je ugotovilo, da tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine ni utemeljen. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo vzročne zveze med ravnanjem prvotožene stranke in nastalo škodo. Do poškodbe tožnika je prišlo izključno iz razlogov na njegovi strani, škoda je tako nastala brez njene krivde, zaradi česar ni podana nikakršna njena krivdna odgovornost. Poleg tega zadolžitve, ki jih je opravljal tožnik kritičnega dne, ne predstavljajo dela s povečano nevarnostjo oz. nevarno delo, zaradi česar ni podana objektivna odgovornost prvotožene stranke. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s takšnimi zaključki v izpodbijani sodbi.

Neutemeljena je pritožba, da so v sodbi nasprotja med obrazloženimi razlogi in izvedenimi dokazi, da ni ugotovljenega vzroka nesreče in da je sodišče prepustilo izvedencu vlogo, da razsodi. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča vsebuje izpodbijana sodba o odločilnih dejstvih prepričljivo obrazložene razloge. Sodišče prve stopnje se je do vseh okoliščin in relevantnih dejstev konkretne delovne nesreče določno opredelilo in v tej zvezi izvedlo vse potrebne dokaze. Sodišče prve stopnje pri sprejetih razlogih sodbe ni izhajalo zgolj iz mnenja izvedenca, temveč tudi iz podanih izpovedb ter listinskih dokazov. Res pa je, da je bilo za presojo zadeve izvedensko mnenje ključnega pomena, vendar zgolj njegove dejanske ugotovitve, ne pa tudi morebitna pravna stališča, kot to poskuša zmotno prikazati pritožba. Izvedenec si je namreč ogledal kraj nesreče, napravil CD posnetek, iz katerega so razvidni delovni pogoji in delovno mesto ter izdelal ustrezne analize dogodka. Izvedenec je na pripombe strank podal dopolnilno mnenje ter svoje ugotovitve obrazložil tudi na glavni obravnavi, ko je neposredno odgovoril na vprašanje strank in sodišča ter dodatno pojasnil nejasnosti, na katere sta opozorili stranki.

Sodišče prve stopnje je na podlagi tako izvedenih dokazov previlno ugotovilo, da je imel takrat tožnik delovne izkušnje in opravljena ustrezna usposabljanja za tovrstno delo, to je razmodeliranje tuš kadi ter opravljen preizkus iz varstva pri delu. Samo delovno opravilo je bilo enostavno in ga je tožnik takrat lahko sam kontroliral. Do poškodbe, to je do stiska kazalca leve roke med protimodelom in ročajem kladiva, je prišlo zaradi njegove nedovoljne skrbnosti oz. nepazljivosti. Sodišče prve stopnje glede tega ni ugotovilo nobenega protipravnega ravnanja s strani prvotožene stranke, poleg tega pa tudi ne vzročne zveze med njenim ravnanjem in nastalo škodo. Za presojo takšnih dejstev je potrebno poudariti, da je takrat prvotožena stranka v bistvenem obsegu zagotovila pogoje za varno delo, vendar očitno tožnik pri konkretnem opravilu, ko je moral ločiti model od protimodela tuš kadi, ni ravnal tako, kot bi tudi na delovne izkušnje in varno delo moral storiti. Izvedenec je obrazložil, da bi moral v primeru ugotovitve, da ni imel dovolj prostora, model večkrat dvigniti z dvigalom, ga ustrezno zasukati, da bi ga s pomočjo kladiva lažje razmontiral. Vsekakor pa bi lahko opozoril nadrejene na težave, bodisi na tehnično izvedbo takšnega razmodeliranja, kot na nevarnost, ki bi se ob agresivnejši uporabi kladiva lahko pripetile. Zato kakršnokoli pritožbeno opozarjanje na majhno kvadraturo delovnega prostora, razdaljo in med transporterjem in transportno potjo, na nihanja modela in podobno, ne more biti upoštevno. Kot je že ugotovljeno je imel tožnik za opravljanje dela vse pogoje, pri čemer bi moral poskrbeti tudi za lastno varnost ter pravilno izvedbo konkretnega opravila. V kolikor je dogodku botrovalo iztrošeno kladivo, zaradi česar bi moral močneje udarjati po modelu (kar med ostalim izpostavlja pritožba za pomembno), pa je imel možnost, da bi glede tega podal ustrezno opozorilo in zahteval boljše kladivo. V skladu z ugotovljenimi razlogi toženi stranki ne moreta biti odgovorni za nastalo škodo tožniku.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo vse pritožbene navedbe, ki jih je poskušal uveljaviti tožnik, da ovrže odločitev sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče se je v razlogih te sodbe opredelilo zgolj do tistih navedb, ki bi lahko bile odločilne, vendar je tudi za te ugotovilo, da za drugačno presojo niso pomembne (1. odstavek 360. člena ZPP). Zato je zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 155. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).