Jedro

Izjava tretjetoženca S. S. nima potrebnih kvalitet za vpis spremenjene trase služnostne pravice v zemljiško knjigo. Ne gre le za vprašanje manjkajočega zemljiškoknjižnega dovoljenja in neoveritve tretjetoženčevega podpisa, kar bi načeloma lahko nadomestila sodba, temveč predvsem za premajhno določnost tretjetoženčeve izjave. V prvi točki izjave je ta toženec navedel, da je hoja in vožnja po ponujeni parceli možna, saj tudi sam vozi po tej poti, v drugi točki pa, da drugotožencu dovoljuje enako hojo in vožnjo. Kaj je enaka hoja in vožnja oziroma koliko večji je obseg hoje in voženj, ki jih drugotoženec opravlja čez tožnikovo dvorišče, je v izjavi premalo določeno. Prav ta obseg pa je med strankami sporen.

Zato niti tretjetoženčeva izjava z dne 28.3.1995, niti sodba, ki v izreku te izjave ne omenja in je tudi ne dopolnjuje, ne moreta drugotožencu pravno omogočiti izvrševanja služnosti po ponujeni spremenjeni služnostni trasi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbena zahtevka proti prvotožencu in drugotožencu za prestavitev trase služnostne pravice hoje in vožnje preko tožnikovega služečega zemljišča parc. št. 578/1, 578/2 in 579/1, vse k.o..., v korist gospodujočega zemljišča parc. št. 579/3, iste k.o., last prvotoženca in v korist gospodujočega zemljišča parc.št. 579/2, iste k.o., last drugotoženca, na novo traso po tožnikovi parc. št. 579/1 k.o... do meje s parc. št. 581 iste k.o., naprej pa po tožnikovi parc. št. 581 iste k.o. vse do javne poti parc. št. 1812/1 iste k.o.. Zavrnilo je tudi prepovedni zahtevek proti obema tožencema za nadaljnje izvrševanje služnosti hoje in vožnje po dosedanji trasi in odločilo še o pravdnih stroških. V razlogih sodbe je med drugim poudarilo, da po zemljiškoknjižnem stanju nista solastnika parc. št. 581 k.o..., po kateri naj bi tudi potekala nadomestna trasa, samo tožnik in tretjetoženec, temveč še več drugih oseb. Za prestavitev trase služnostne poti torej manjka soglasje vseh zemljiškoknjižnih lastnikov.

Sodišče druge stopnje je s sklepom tožnikovi pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je bil zavrnjen tožbeni zahtevek proti prvotožencu, razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem delu glede zavrnitve tožbenega zahtevka proti drugotožencu je s sodbo tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločitev o delni zavrnitvi tožnikove pritožbe je med drugim utemeljilo z razlogi, da izjava z dne 28.3.1995 tretjetoženca S. S. nima potrebnih kvalitet listine, na podlagi katere bi bil mogoč vpis spremembe trase služnostne poti v zemljiško knjigo. Spremembe služnostne poti ni dopustno odrediti, če uporaba nadomestne poti ni dejansko primerna in tudi, če ni pravno mogoča v enakem obsegu.

Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Za spremenjene okoliščine v smislu drugega odstavka 58. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ul. SFRJ št. 6/80, 36/90; v nadaljevanju: ZTLR) gre tudi takrat, ko lastnik služeče nepremičnine pravno in dejansko omogoči lastniku gospodujoče nepremičnine izvrševanje služnosti po drugi služeči nepremičnini, ki je njegova last ali last tretje osebe, če je ta dala privolitev. Zmotna je presoja sodišča, da izjava tretjetoženca ne vsebuje zahtevanega soglasja. Navedena izjava, tretjetoženčev odgovor na tožbo, da njega vožnje ne motijo, njegovo neupiranje subjektivni razširitvi tožbe nanj in tudi neupiranje tožbenemu zahtevku izkazujejo potrebno soglasje. Sicer pa tudi drugotoženec že sedaj uporablja ponujeno pot, tretjetoženec pa mu tega ne brani. Tako ima drugotoženec dejansko dve služnosti za dostop do svojega gospodujočega zemljišča. Tožnik meni, da je drugotožencu tudi v pravnem smislu omogočil enako možnost izvrševanja služnosti po ponujeni poti, zemljiškoknjižno sposobno listino, na katero opozarja sodišče druge stopnje, pa bi nadomestila sodba. Iz tega razloga je tožnik tudi spremenil tožbo in jo razširil na tretjetoženca. Sodišče druge stopnje se ni opredelilo do pritožbenih navedb, da drugotoženec ponujeno služnostno pot uporablja že vrsto let za dostop do svoje druge parcele. Ker se nobeno sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem dejanske primernosti ponujene služnostne poti, tožnik predlaga ugoditev reviziji, razveljavitev sodb sodišča druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena vsem trem tožencem, ki nanjo niso odgovorili, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP/77).

Revizija ni utemeljena.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ul. RS št. 26/99) je revizijsko sodišče v tej zadevi uporabilo določbe ZPP/77. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je materialnopravno pravilna presoja sodišča druge stopnje, da izjava tretjetoženca S. S. nima potrebnih kvalitet za vpis spremenjene trase služnostne pravice v zemljiško knjigo. Ne gre le za vprašanje manjkajočega zemljiškoknjižnega dovoljenja in neoveritve tretjetoženčevega podpisa, kar bi načeloma lahko nadomestila sodba, temveč predvsem za premajhno določnost tretjetoženčeve izjave. V prvi točki izjave je ta toženec navedel, da je hoja in vožnja po ponujeni parceli možna, saj tudi sam vozi po tej poti, v drugi točki pa, da drugotožencu dovoljuje enako hojo in vožnjo. Kaj je enaka hoja in vožnja oziroma koliko večji je obseg hoje in voženj, ki jih drugotoženec opravlja čez tožnikovo dvorišče, je v izjavi premalo določeno. Da je prav obseg med strankami sporen, pa izhaja iz neprerekanih trditev obeh tožencev o tem, da jima tretjetoženec dejansko brani vožnje po nadomestni poti, da je zato prišlo tudi do več fizičnih napadov na drugotoženca in posledično do kazenskih postopkov. Tožnikove revizijske trditve, da tretjetoženec ne brani voženj po ponujeni poti, so torej v nasprotju s podatki spisa.

Revizijsko sodišče pa predvsem poudarja, da so zmotne tožnikove revizijske trditve, da bi v obravnavani zadevi tretjetoženčevo soglasje lahko nadomestila sodba. Tožbeni zahtevek je ves čas postopka ostal enak. V njem je navedeno, da je lastnik ponujene poti na parc. št. 581 k.o... le tožnik. Ker se je med postopkom izkazalo, da je solastnik te poti vsaj še S. S., je tožnik subjektivno spremenil tožbo tako, da jo je razširil tudi na tega toženca. Res so vsi toženci privolili v subjektivno spremembo tožbe, vendar to dejstvo samo po sebi ne zadostuje. Tožnik bi moral proti novemu tožencu oblikovati tudi ustrezen tožbeni zahtevek. Tega pa ni storil, saj je tožbeni zahtevek ostal nespremenjen. Tretjetoženec v njem ni zajet, od njega se ne zahteva nikakršnega ravnanja in zato tudi ni opredeljeno, kakšno njegovo ravnanje bi lahko nadomestila sodba. Niti tretjetoženčeva izjava z dne 28.3.1995, niti sodba, ki v izreku te izjave ne omenja in je tudi ne dopolnjuje, ne moreta drugotožencu pravno omogočiti izvrševanja služnosti po ponujeni spremenjeni služnostni trasi. Zato ugotavljanje dejanske ustreznosti in primernosti ponujene trase ni bilo potrebno. Iz istega razloga je neutemeljen tožnikov revizijski očitek sodišču druge stopnje, da se ni opredelilo do njegovih drugih pritožbenih navedb.

Uveljavljani revizijski razlogi po vsem obrazloženem niso utemeljeni in ker v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje tudi ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev, je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP/77 zavrnilo neutemeljeno tožnikovo revizijo. Zavrnilni izrek te revizijske odločbe zajema tudi zavrnitev tožnikovih priglašenih revizijskih stroškov.