Jedro

Terjatev ne predstavlja nič drugega kot stroške, ki jih je pritožnica po lastni volji povzročila in tudi po lastni volji plačala. Plačala jih je zato, da je lahko ostala v nepremičnini.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1.) zavrnilo pobotni ugovor tožene stranke do tožeče stranke v višini 10.460,94 EUR; (2.) odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 129398/2016 z dne 12. 12. 2016 ostane v veljavi v prvem in drugem odstavku izreka ter (3.) toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne 1.574,75 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala, da sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in odloči o stroških postopka oziroma ugodi pobotnemu ugovoru tožene stranke v višini 9.472,38 EUR s pripadki, pobota obveznosti pravdnih strank in zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP.

6. Tožeča stranka je zahtevala plačilo stroškov, ki se jih je tožena stranka kot najemnik zavezala plačati na podlagi najemne pogodbe in so razvidni iz računov št. xxx-15, xxx-15 in xxx-15 s specifikacijami (v nadaljevanju tožbena terjatev). Te stroške je bila tožena stranka dolžna plačati po najemni pogodbi poleg najemnine. Tožena stranka se je temu upirala, podredno pa je podala ugovor zaradi pobota terjatve iz naslova neupravičene pridobitve v skupnem znesku 10.460,94 EUR (kasneje 9.472,38 EUR), kar naj bi predstavljalo sorazmerni del stroškov glede na površino hostla. Pobotna terjatev predstavlja stroške uporabe nepremičnine (elektrika, plin, snaga, vodarina) za čas po prenehanju najemnega razmerja.

7. V zadevi ni bilo sporno, da je najemno razmerje prenehalo 31. 10. 2016, kot tudi ne, da tožena stranka prostorov po tem času ni nehala uporabljati oziroma natančneje: uporabljala jih je v omejenem obsegu. Uporabljala je del poslovnih prostorov (suita 120 m2), ne pa več hostla (1.150 m2).

8. Pritožnica (tožena stranka) navaja, da je sodišče zmotno uporabilo drugi odstavek 214. člena ZPP, ko naj bi v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo, da je tožbena terjatev izkazana, ker tožena stranka ni konkretno ugovarjala zoper obstoj in višino vtoževane terjatve, pač pa je zgolj pavšalno zatrjevala menjavo poslovodstva in pavšalno ugovarjala višini prefakturiranih stroškov. Pritožnica navaja, da je obstoju terjatve konkretno nasprotovala, obstoj dolga je zanikala tako v ugovoru zoper sklep o izvršbi kot tudi v nadaljnjih vlogah, pri tem pa pojasnila, da dejstev okoli dolga ni poznala in da dolg ni bil izkazan niti v poslovnih evidencah niti v zapisniku primopredajnih poslov. S tem je preprečila učinek domneve priznanja. Nadalje še navaja, da bi glede na trditveno in dokazno breme tožeča stranka morala v pravdi navesti dejstva in priložiti dokaze, s katerimi bi izkazala, da je vtoževane račune pravilno izdala. Tožena stranka namreč nima vpogleda v stroške, ki so jih tožeči stranki zaračunavali dobavitelji.

9. Sodišče prve stopnje je drugi odstavek 214. člena ZPP pravilno uporabilo. Poleg tega pa pritožnica spregleda bistvene razloge, ki niso navedeni v 11. točki temveč so navedeni v 10. točki obrazložitve. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je tožeča stranka v dokaz, da vtoževana terjatev obstoji, predložila izjavo takratne zakonite zastopnice tožene stranke (M. M.), iz katere jasno izhaja, da toženi stranki očitno tožbena terjatev ni bila sporna, temveč je le pisno prosila upravitelja tožeče stranke, da se toženi stranki odobri obročno odplačevanje dolga v višini 9.916,96 EUR (priloga A8). Prav zato je sodišče v nadaljevanju le še odgovorilo, da menjava poslovodstva nima na terjatev nobenega vpliva, še posebej, ker je prejšnje vodstvo s prošnjo za obročno odplačevanje smiselno priznalo terjatev (česar pritožnica v ničemer konkretneje ne izpodbija). In le tako je treba razumeti tudi zapisano v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Poleg tega je tožeča stranka k prvi pripravljalni vlogi priložila specifikacije stroškov po posameznih računih, kar konkretneje ni bilo več prerekano.

10. Višje sodišče se z razlogi sodišča prve stopnje v 10. točki v celoti strinja, saj so razlogi pravilni in edino logični.

11. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo kršitev pravil pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko v zvezi z obstojem tožbene terjatve ni zaslišalo pritožničinega direktorja, ki naj bi izpovedal o tem, da dolg v njenih evidencah ni izkazan. Stanje njenih knjigovodskih listin ni pomembno za vprašanje obstoja obligacijskega razmerja in terjatve, zato sodišče prve stopnje z neizvedbo predlaganega dokaza ni moglo storiti zatrjevane absolutno bistvene kršitve določb postopka. Dokazni predlog se je nanašal na očitno nepomembno dejstvo.

12. Ostale pritožbene navedbe zadevajo zavrnitev ugovora zaradi pobota (1. točka izpodbijane sodbe).

13. Pritožnica pobotno terjatev uveljavlja kot terjatev iz naslova neupravičene pridobitve (190. člen Obligacijskega zakonika; OZ). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka plačala zgolj lastne stroške, to je stroške, ki so nastali z uporabo poslovnih prostorov tudi po prenehanju najemnega razmerja (konec oktobra 2016). Ugotovilo je, da tožena stranka ni uspela dokazati koristi, ki jo je tožeča stranka s tem pridobila, saj ni niti trdila, da je tožeča stranka poslovne prostore v delu hostla tudi uporabljala, da je torej sama porabila elektriko, vodo, plin, temveč je zgolj pavšalno zatrjevala, da so števci skupni in da je plačevala vse stroške. Sklenilo je, da tožena stranka ni dokazala, da je imela tožeča stranka kakršno koli korist, da je torej sama porabila tisto električno energijo, vodo in zemeljski plin, ki jo je plačala tožena stranka. Višje sodišče se z razlogi sodišča prve stopnje v celoti strinja, zato jih po nepotrebnem ne ponavlja in le odgovarja na pritožbene razloge.

14. Pravno pomembni pravili sta pravili z 190. in 191. člena OZ. Splošno pravilo iz 190. člena OZ določa, da kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Za uspešno uveljavljanje zahtevka iz neupravičene pridobitve je morala torej tožena stranka dokazati, da je prišlo do neutemeljenega premika premoženja, zaradi katerega je sama prikrajšana, druga stranka pa obogatena. Poleg tega ne moremo govoriti o neupravičeni obogatitvi, če ni obstajala zmota glede obstoja obveznosti (glej 191. člen OZ).

15. Pritožnica navaja, da se je v vlogah na prvi stopnji izčrpno razpisala o tem, da mora stečajni upravitelj za oddajo premoženja stečajnega dolžnika v najem pridobiti soglasje sodišča in da mora biti skladno z Zakonom o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (ZPSPP) najemna pogodba sklenjena v pisni obliki, v nasprotnem primeru ni veljavna. Ker se sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe do prenehanja pravnega temelja ni opredelilo, ta pa je bistven za pobotno zahtevek, navaja, da je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje, nanj zmotno uporabilo materialno pravo in hkrati tudi storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka (smiselno zatrjuje kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

16. Ker gre za zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve zaradi stroškov uporabe nepremičnine (elektrika, voda, plin) v času, ko najemna pogodba ni bila sklenjena, se sodišču prve stopnje ni bilo treba ukvarjati s pritožničinimi argumenti, ki so se nanašali na najemno pogodbo oziroma natančneje na dejstvo, da tožeča stranka v tem času ni imelo soglasja stečajnega sodišča za oddajo premoženja stečajnega dolžnika v najem. V zvezi s pobotno terjatvijo ta trditev ni bila bistvena.

17. V nadaljevanju pritožnica navaja, da ne drži zaključek sodišča prve stopnje, da ni dokazala, da je imela tožeča stranka kakršno koli korist. Pri tem pritožnica opozarja, da je bilo njeno ravnanje ključno za ohranjanje vrednosti nepremičnine. Ključno je namreč bilo, da je bil celoten prostor v zimskem času priklopljen na energente, saj bi v nasprotnem primeru na premoženju tožeče stranke lahko nastala škoda. Tožeča stranka je imela v tem času oglede nepremičnine, ker se je nepremičnina prodajala v stečajnem postopku, zato je imela interes in bilo je v njeno korist, da je bil prostor vzdrževan v dobrem stanju. V nasprotnem primeru bi lahko prišlo do vlage v prostorih, pokanja vodovodnih cevi... Posledično bi bila prodajna cena znatno nižja. V zvezi s tem je predlagala zaslišanje zakonitega zastopnika tožene stranke, ki naj bi vedel izpovedati o vzdrževanju tožničinega premoženja.

18. Tudi v tem delu ni bila storjena absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj zaslišanje zakonitega zastopnika v zvezi s pravno nepomembnih dejstvom ni bilo potrebno. Ne more namreč držati pritožbeni argument, da je podana korist tožeče stranke, ker naj bi pritožnica s svojim ravnanjem ohranjala vrednost nepremičnine in naj bi bilo to ključno, da je bil celoten prostor v zimskem času priklopljen na energente, posledično pa naj bi s tem prispevala k višji prodajni vrednosti.

19. Čeprav se pritožnica želi v tem delu pokazati kot izpolnitveni pomočnik tožeče stranke, višje sodišče tako argumentacijo zavrača. Pobotna terjatev ne predstavlja nič drugega kot stroške, ki jih je pritožnica po lastni volji povzročila in tudi po lastni volji plačala (primerjaj 191. člen OZ). Plačala jih je zato, da je lahko ostala v nepremičnini, pa čeprav le v delu nepremičnine, tudi po tem ko je bila nepremičnina v stečajnem postopku že prodana, pa še ni bila izročena kupcu. Tožeča stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje navedla, da je pritožnica te stroške plačala v svojem interesu in očitno spoštovala zahtevo upravitelja, da lahko uporablja prostore le pod pogojem, da plačuje obratovalne stroške, in še, da pritožnica nikoli ni ne ustno ne pisno zahtevala, da bi tožeča stranka plačevala stroške dobaviteljev, ker ji je bilo jasno, da bi v primeru take zahteve upravitelj takoj odpovedal pogodbe z dobavitelji in pritožnica ne bi več mogla opravljati dejavnosti. Temu je sicer pritožnica na prvi stopnji nasprotovala z navedbo, da ni bilo mogoče trditi, da je bila zato odgovorna za plačevanje stroškov za celotno nepremičnino, ker za to ni bilo pravne podlage (s čimer je očitno mislila obstoj najemne pogodbe; zakaj tak argument ni utemeljen, je višje sodišče zgoraj že povedalo). S prvim argumentom pa ne more uspeti, ker je bil očitno dogovor med strankama drugačen, pa tudi če dogovora ni bilo, zaradi določbe 191. člena OZ ne, saj se je s plačilom teh stroškov (računi so se tudi glasili nanjo) očitno strinjala.

20. Iz že pojasnjenih razlogov ne more biti utemeljena pritožba v delu, ko pritožnica te stroške prikazuje kot stroške stečajnega postopka, ki bi jih sicer morala kriti tožeča stranka sama. Sicer pa je tožeča stranka jasno povedala, da bi v nasprotnem primeru, če pritožnica prostora po oktobru 2016 ne bi uporabljala, enostavno prostor zaprla, ga konzervirala in odjavila iz omrežnine, kar je običajna praksa v stečajih. Pritožnica se je temu upirala z navedbo, da tako enostavno tega ni mogoče trditi, vendar pa neutemeljeno, saj so bile odločitve v zvezi s tem izključno v rokah tožeče stranke.

21. Nadalje pritožnica ne more uspeti s trditvijo, da naj bi bilo splošno znano dejstvo, da računi nikoli ne vsebujejo zgolj stroškov porabe, pač pa tudi fiksne stroške priključka in druge fiksne stroške. Ne samo, da je ta pritožbena navedba pavšalna, v ničemer konkretizirana, predstavlja tudi nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP), saj pritožnica tega pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala. Sicer pa s tem argumentom ne bi mogla uspeti. Brez fiksnih stroškov ne bi mogla povzročati variabilnih stroškov, zato je posledično poleg variabilnih stroškov, ki jih je bila dolžna plačati dobaviteljem in so bili v njeno korist, dolžna pokriti tudi fiksne stroške, ki so v zvezi s tem nastali.

22. Z zgoraj navedenimi razlogi je višje sodišče hkrati odgovorilo, zakaj ni utemeljen zadnji pritožbeni argument, ki se nanaša na solastništvo nepremičnine.

23. Pritožba ni utemeljena in niso podani pritožbeni razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

24. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP.