Jedro

Tožena stranka je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga samo en teden potem, ko je v poslovalnici, v katereri je bil zaposlen tožnik, iz razloga povečanega obsega dela zaposlila dodatno delavko na enakem delovnem mestu, kot ga je zasedal tožnik. Tožena stranka tako ni dokazala utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, zato je podana odpoved nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 8. 4. 2014 nezakonita in se razveljavi, da delovno razmerje tožniku ni prenehalo dne 28. 5. 2014, temveč še traja da ga je tožena stranka dolžna pozvati na delo ter mu omogočiti delo na ustreznem delovnem mestu, skladno s pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 7. 2011 ter mu od prenehanja delovnega razmerja dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja in mu obračunati in izplačati pripadajoča nadomestila plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega nadomestila plače do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 838,75 EUR v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi tožene stranke ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V pritožbi navaja, da je uprava tožene stranke sprejela odločitev o prilagoditvi poslovnega modela tožene stranke, razmeram na trgu, poostreni konkurenci in spremembam v poslovanju ter iz tega razloga sprejela dne 3. 3. 2014 Pravilnik o organizaciji, ki je stopil v veljavo 1. 4. 2014. Eden izmed ukrepov reorganizacije je bila združitev glavnih podružnic v okviru posamezne regije ter ukinitev dveh poslovalnic (v A. in v B.). Zaradi navedenega je prišlo do združitve C. in D, in ukinitev poslovalnice B., posledično pa do odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaposlenim v vodstvu C. in D. ter vsem zaposlenim v poslovalnici v B.. V poslovalnici B. je bila zaposlena tudi E.E., ki pa je sodila v varovano kategorijo delavcev (starejša delavka), zato ji tožena stranka ni mogla odpovedati pogodbe o zaposlitvi, ne da bi ji ponudila v podpis novo pogodbo za ustrezno delovno mesto. Tožena stranka ji je ponudila delovno mesto komercialist I, na katerem se v tej poslovalnici v glavnem opravljajo blagajniški posli, ki jih je omenjena delavka v poslovalnici B. tudi pretežno opravljala. Zaradi tega, ker je bila E.E. ponujena v podpis nova pogodba o zaposlitvi za delovno mesto komercialist I v poslovalnici C., je na tem delovnem mestu v poslovalnici C. trajno prenehala potreba po delu enega delavca. Zaslišana priča F.F., vodja poslovalnice C., je na glavni obravnavi dne 21. 10. 2014 prepričljivo izpovedala, da so imeli v tej poslovalnici sistemizirani dve delovni mesti komercialist II in komercialist I, niso pa imeli delovnega mesta komercialist III, zato so E.E., ki je v poslovalnici B. bila na delovnem mestu komercialist III ponudili delovno mesto komercialist I, kar pa je pomenilo, da je bil eden izmed delavcev na delovnem mestu komercialist I odveč. Po razlagi sodišča naj bi tožena stranka E.E. ponudila delovno mesto komercialist I v poslovalnici C., pri tem pa niti enega dneva ni delala na blagajni. Vendar navedeno ni res in to ne izhaja iz izvedenega dokaznega postopka. Ne drži, da naj bi bila E.E. v poslovalnici C. opravljala blagajniška dela in da je bila takoj po prihodu v to poslovalnico razporejena na delo v poslovalnico G., kar naj bi povedal tožnik na glavni obravnavi 21. 10. 2014. Priča H.H., direktorica kadrovske službe pri toženi stranki, je jasno izpovedala, da je E.E. v poslovalnici C. dejansko opravljala delo komercialist I, torej pretežno blagajniška dela in šele z nastopom letnih dopustov, torej v juliju 2014, je občasno odhajala na delo v poslovalnico G., kjer je nadomeščala delavca na dopustu. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje dejansko stanje napačno ugotovilo tudi zato, ker ni zaslišalo s strani tožene stranke predlagane priče I.I., direktorice J., ki je imela vpogled v delo imenovane delavke. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi naj E.E. zaradi povečanega obsega dela na delovnem mestu komercialist, takoj pri prihodu v C. odšla na delo v poslovalnico G., je napačna, saj je imenovana delala v C. od 1. 4. 2014 dalje in je vseskozi opravljala blagajniška dela. S tem pa, ko je prišla E.E. v poslovalnico C. dne 1. 4. 2014 na delovno mesto komercialist I, kjer so bili zaposleni štirje delavci, je glede na obseg poslovanja in organizacijo dela v tej poslovalnici prišlo do presežka delovne sile za enega delavca. Zato je odpovedni razlog povsem zakonit in utemeljen, saj je šlo za razlog organizacijske narave. Tožena stranka je uporabila kriterije in merila, določena v Dogovoru o določitvi kriterijev za presežne delavce na ravni organizacijske enote. V dogovoru je kot temeljni kriterij za določitev presežnih delavcev opredeljen kriterij delovne uspešnosti in imajo prednost pri ohranitvi zaposlitve delavci z višjo oceno delovne uspešnosti. Ta kriterij je temeljni kriterij tudi na podlagi 38. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti bančništva Slovenije. Pravilnik in dogovor sta objavljena na internetni strani banke, zato je nepravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik s kriteriji in merili ni bil seznanjen. Nenazadnje pa je bil tožnik z oceno delovne uspešnosti seznanjen ob vsakokratnem prejemu plačilne liste, kjer je pod rubriko variabilni del plače jasno navedena ocena delovne uspešnosti. Tožena stranka je obravnavala štiri zaposlene v poslovalnici C., ki so zasedali delovno mesto komercialist I in glede na to, da je bila E.E. starejša delavka in je zato sodila v varovano kategorijo delavcev, pa je bil tožnik spoznan kot presežni delavec na podlagi kriterija delovne uspešnosti, saj je bil po tem kriteriju najslabše ocenjen. Glede na navedeno ni razumljivo, da je sodišče verjelo tožniku, da ni bil najslabše ocenjen in to le na podlagi njegovih pavšalnih trditev, ni pa se, na podlagi listinske dokumentacije, ki jo je predložila tožena stranka in iz katere izhaja, da je bil tožnik najslabše ocenjen po kriteriju delovne uspešnosti v to prepričala. Tožena stranka je prepričana, da je tožniku zakonito in utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Sodišče je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so predvsem naslednja: - tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen v poslovalnici C. na delovnem mestu komercialist I; - tožena stranka je ukinila poslovalnico v B. in zaposlenim odpovedala pogodbo o zaposlitvi, razen E.E., ki je kot starejša delavka sodila v varovano kategorijo delavcev, zato ji je tožena stranka ponudila sklenitev pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto komercialist I v poslovalnici C. (pred tem je bila zaposlena na delovnem mestu komercialist III v poslovalnici B.). Tožnik je bil zaposlen v poslovalnici C. na delovnem mestu komercialist I. Z zaposlitvijo E.E. na delovnem mestu komercialist I v poslovalnici C. je tožena stranka ugotovila, da je prenehala potreba po opravljanju dela iz pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu komercialist I in tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga dne 8. 4. 2014 (odpoved je bila tožniku vročena 14. 4. 2014); - E.E. je sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto komercialist I v poslovalnici C. dne 1. 4. 2014. 6. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da ni bil razlog za podajo odpovedi tožniku prenehanje potrebe po delu tožnika glede na sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, temveč predvsem razlog, da so v poslovalnici C. zaposlili dodatno delavko na enakem delovnem mestu kot ga je zasedal tožnik (komercialist I). Glede na to, da so dodatno zaposlili delavko na delovnem mestu komercialist I iz razloga povečanega obsega dela, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni mogoče upoštevati trditev tožene stranke, da je tožnikovo delo postalo nepotrebno. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da opisano sosledje dogodkov, sklenitev pogodbe o zaposlitvi z E.E. dne 1. 4. 2014 zaradi povečanega obsega dela na delovnem mestu komercialist I in odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku dne 8. 4. 2014 na delovnem mestu komercialist I, ker je prenehala potreba po opravljanju dela iz pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu komercialist I, kaže na to, da je bil resničen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku sklenitev pogodbe o zaposlitvi z E.E. za delovno mesto komercialist I, čeprav je bila v ukinjeni poslovalnici G. delavka razporejena na delovno mesto komercialist III.

7. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da je dokazno breme, da ni bilo več potrebe po delu tožnika, na strani tožene stranke in glede na to, da je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga samo en teden potem, ko je v poslovalnici C. iz razloga povečanega obsega dela zaposlila dodatno delavko na enakem delovnem mestu kot ga je zasedal tožnik, ni mogoče slediti navedbam tožene stranke, da je tožnikovo delo po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi postalo nepotrebno. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013, 78/2013) v 2. odstavku 83. člena določa, da lahko delodajalec redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstaja utemeljen razlog za redno odpoved. Razlogi za redno odpoved so navedeni v 89. členu ZDR-1, ki v 1. alineji 1. odstavka navaja poslovni razlog odpovedi, ki je podan v primeru prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Pri tem 2. odstavek navedenega člena določa, da lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Kot je pritožbeno sodišče že obrazložilo, je dokazno breme, da ni bilo več potrebe po delu tožnika na strani tožene stranke in da tožena stranka, ki je le en teden pred podajo odpovedi tožniku v poslovalnici C. zaposlila dodatno delavko na enakem delovnem mestu, ki ga je zasedal tožnik, iz razloga povečanega obsega dela, utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku ni dokazala, zato je podana odpoved nezakonita.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.