Jedro

Stranka ne more zahtevati razvezo pogodbe, če bi lahko ob sklenitvi pogodbe te okoliščine predvidela ali bi se jim lahko izognila oziroma jih premagala. Ne upoštevajo se okoliščine, ki niso nepričakovane in ki jih lahko upošteva stranka kot normalni poslovni riziko.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. X Ig 612/95-2 z dne 3.5.1995 vzdržalo v veljavi v 1. in 3. točki izreka, toženi stranki pa še naložilo, da povrne tožeči stranki nadaljnje pravdne stroške v višini 149.051,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek tožene stranke po nasprotni tožbi, na podlagi katerega bi ji morala tožeča stranka plačati znesek 402.038,77 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 353. člena ZPP. Prvenstveno oporeka pasivno legitimacijo tožene stranke. Vztraja, da tožena stranka ni zavezanec iz materialnopravnega razmerja, temveč družba S. d.o.o. Prvostopno sodišče pa je nepravilno uporabilo tudi določbo 133. člena ZOR, ki določa predpostavke za razvezo pogodbe. Po mnenju tožene stranke so v smislu navedenega določila podane vse predpostavke za spremembo pogodbe.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Ugovor pasivne legitimacije, ki ga tožena stranka ponavlja v pritožbi, ni utemeljen. Pritožbeno sodišče se v zvezi s tem ugovorom v celoti strinja s prepričljivo in logično obrazložitvijo prvostopnega sodišča. Pogodbo o najemu studijskih kapacitet za videomontažo (priloga A6), je sklenila s tožečo stranko tožena stranka, ne pa družba S. V pogodbi je namreč kot naročnik naveden: "K., ki jo zastopa D. N.", prav tako pa je tudi na koncu pogodbe zapisan: "K., ki ga zastopa D. N.". Navedena družba (K.) je kot izhaja iz sodnega registra v času sklenitve pogodbe dne 17.9.1994 obstajala, njen zakoniti zastopnik in ustanovitelj pa je bil P. N. Tudi direktorica tožeče stranke A. P. je potrdila, da je sklenila pogodbo o najemu s P. N., ki je nastopal v imenu družbe K., ne pa v imenu kakšne druge družbe, ali celo glasila. Sklenitev navedene pogodbe pa tožena stranka (družba K.) izrecno potrjuje s svojim dopisom z dne 27.2.1995 (priloga B7). V navedenem dopisu je pravilna označba tožene stranke kot tudi njen žig in podpis direktorja družbe D. N. Zato ne moti dejstvo, da je v pogodbi žig druge družbe (S.), ki jo prav tako zastopa D. N. Glede na zgoraj omenjeni dopis tudi ne moti, da v sami pogodbi o najemu študijskih kapacitet ni navedena označba firme, s katero družba posluje (d.o.o.). To napako, ki tudi po oceni pritožbenega sodišča ni bistvena, vsekakor sanira dopis tožene stranke z dne 27.2.1995, v katerem tožena stranka sklenitev pogodbe o najemu studijskih kapacitet izrecno potrjuje.

Zato tudi ni slediti navedbam tožene stranke v pritožbi, da je sklenila pogodbo družba S. ali celo glasilo K. Pogodba o najemu studijskih kapacitet z dne 17.9.1994 je bila sklenjena za dobo 6 mesecev od začetka montaže (dne 20.9.1994).

Pravilna je ugotovitev izpodbijane sodbe, da predpostavke za spremembo pogodbe v smislu 133. člena ZOR niso podane zgolj zato, ker tožena stranka v tistem razdobju še ni pridobila stalne frekvence za oddajanje televizijskega kanala. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem izpodbijane sodbe, da bi morala tožena stranka ob sklenitvi pogodbe takšno možnost (da stalne frekvence lahko ne bo pridobila) predvideti in da bi se tem okoliščinam z ustreznimi pogodbenimi določili lahko izognila ali jih premagala (2. odst. 133. člena ZOR).

Z ničemer ni izkazano, da je šlo za nepričakovan dogodek. Nasprotno, možno je zaključiti, da je šlo za normalni poslovni riziko, ki ga je bilo mogoče pričakovati. Dejstvo je, da je tožena stranka dne 17.9.1994 pogodbo podpisala z vsemi določili, ki obsegajo tudi višino cene uporabe opreme, kljub temu, da stalne frekvence še ni pridobila.

Predpostavke za razvezo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin tako niso podane.

Tožena stranka se pritožuje tudi glede odločitve nasprotne tožbe, ki jo je prvostopno sodišče zavrnilo. Vendar pritožba v tem delu ni obrazložena. Zato jo je preizkusilo pritožbeno sodišče le po uradni dolžnosti, torej glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. ZPP in glede pravilne uporabe materialnega prava. Pri tem je ugotovilo, da pritožba tožene stranke tudi v tem delu ni utemeljena. Zato jo je v celoti zavrnilo v skladu s 368. členom ZPP.

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker jih tožena stranka v pritožbi posebej ni uveljavljala.