Jedro

Tožena stranka je tožniku v redni odpovedi očitala, da opravlja prepovedano konkurenčno dejavnost, ker tožnikovo pogodbeno delo za A. d. d. tej letalski družbi omogoča izvajanje konkurenčne dejavnosti toženi stranki, oziroma dejavnost, ki pomeni ali bi lahko pomenila dejansko konkurenco. Navedla je, da A. d. d. opravlja enako dejavnost kot jo opravlja tožena stranka, to so letalski prevozi potnikov na rednih linijah. Tožena stranka je torej v redni odpovedi tožniku dovolj konkretno (vsebinsko in časovno) navedla in obrazložila okoliščine (ravnanje delavca), iz katerih je razvidno, kaj je razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Opredelitev kršitve v redni odpovedi je glede na vsebino 39. člena ZDR-1 v celoti konkretizirana, zato bi moralo sodišče prve stopnje presoditi, ali je tožnik brez pisnega soglasja delodajalca za svoj ali tuj račun opravljal dela ali sklepal posle, ki sodijo v dejavnost, ki jo dejansko opravlja delodajalec in pomenijo ali bi lahko pomenili za delodajalca konkurenco.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 6. 2017 nezakonita (točka I izreka) ter jo razvezalo z 30. 6. 2017 (točka II izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki ni prenehalo 30. 6. 2017 in še vedno traja do odločitve sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna za tožnika za čas od 30. 6. 2017 do odločitve sodišča prve stopnje obračunati mesečno plačo v višini osnovne bruto plače v višini 4.221,51 EUR, skupaj 7.571,92 EUR bruto ter obračunati in za tožnika vplačati davke in prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto zneske pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamezne plače, to je od 18. dne v mesecu za pretekli mesec do dneva plačila (točka III izreka). Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna obračunati denarno povračilo v višini 75.719,20 EUR bruto ter po obračunu davkov in prispevkov za socialno varnost tožniku izplačati pripadajoči neto znesek, v roku 8 dni po pravnomočnosti sodbe, po izteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, pod izvršbo. Kar je tožnik zahteval več, to je obračun denarnega povračila v višini 60.575,36 EUR bruto ter po obračunu davkov in prispevkov plačilo neto zneska, je zavrnilo (točka IV izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.342,14 EUR v 15 dneh, po izteku roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, pod izvršbo (točka V izreka).

2. Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe stranki.

3. Tožnik se pritožuje zoper točki II in III izreka, zavrnilni del točke IV izreka ter zoper točko V izreka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi tako, da delovno razmerje ni prenehalo 30. 6. 2017, temveč je trajalo do odločitve sodišča prve stopnje, tožena stranka pa mu je dolžna za čas od 30. 6. 2017 do odločitve sodišča prve stopnje obračunati mesečno plačo v višini skupaj 7.571,92 EUR bruto, obračunati in vplačati davke in prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, ter obračunati denarno povračilo v višini 136.294,56 EUR bruto, oziroma podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je bil od prvega dne po prenehanju zaposlitve pri toženi stranki vključen v socialna zavarovanja kot samostojni podjetnik, v okviru dopolnilne dejavnosti pa je delo opravljal tudi v času zaposlitve pri toženi stranki. Ker je s. p. ustanovil v času zaposlitve, razlog za njegovo ustanovitev ni povezan z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, temveč z željo po podjemniškem udejstvovanju, ki se je odrazilo tudi v njegovem sodelovanju z družbo A. d. d. Meni, da sodbe Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 33/2014 z dne 22. 4. 2014 v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti. Ne gre namreč za aktiviranje s. p.-ja, temveč za njegovo nadaljevanje. Tožnik je s svojim ravnanjem reševal svoj delovnopravni položaj in zmanjševal škodo, zato ni v skladu z načelom pravičnosti, načelom enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS in načelom enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, da so delavci, ki sami rešujejo svoj položaj in delajo v okviru s. p. že v času po prejeti nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, upravičeni do krajšega trajanja delovnega razmerja kot tisti, ki čakajo na rešitev sodnega spora. Nadalje meni, da je odločitev o odmeri denarnega povračila v višini 10-ih mesečnih plač nepravilna, saj gre za enak znesek, kot bi ga tožnik prejel ob odpovedi iz poslovnih razlogov. Redne zaposlitve v Evropi, kjer ima tožnik možnost bivanja, so tipično omejene na državljane države, kjer je registriran letalski prevoznik. Letalski prevoznik ne sme omejiti zaposlovanja za države članice EU, lahko pa postavi pogoj znanja določenega jezika. Kljub temu, da tožnik lahko izkaže odlično poznavanje angleške letalske fraezologije, katera je nujna za opravljanje letalskega poklica, pa ne poseduje potrdila o znanju tujih jezikov, kar je bistvena ovira pri pridobitvi redne zaposlitve v tujini. Tožnik ni mogel vedeti, da bo sodišče presojalo zgolj možnost pogodbenega sodelovanja, zato v pritožbi pojasnjuje bistvene razlike med redno zaposlitvijo in pogodbenim zaposlovanjem. Sodba v tem delu zanj pomeni presenečenje. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da se pri drugih letalskih družbah v Sloveniji ni mogel zaposliti kot pilot iz družinskih razlogov. Sodelovanje z družbo B. bi bilo zgolj pogodbeno in ne bi šlo za redno zaposlitev, obnovitev licence pa bi tožnika stala 11.300,00 EUR, pri čemer prihodki iz sodelovanja s B. ne bi bili redni, temveč zgolj priložnostni. V tem delu je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je predložil vse dokaze, da je tožena stranka tožniku izpreprečila iskanje nove zaposlitve z opustitvijo dejanja vročitve osnovnih dokumentov, ki dokazujejo kvalifikacije tožnika za delo. Sodišče ni upoštevalo, da toženi stranki tudi ni bila plačana odsotnost v skladu z 97. členom ZDR-1. Ker se ni opredelila do bistvenih navedb tožnika je sodba v tem delu obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je zatrjeval diskriminacijo na podlagi starosti, pri čemer je navedel, da ni imel izbire pri odklonitvi soglasja za nočno delo, prav tako pa tudi meni, da bi moralo sodišče toženo stranko pozvati v skladu z 227. členom ZPP, da predloži komunikacijo med tožnikom in toženo stranko za obdobje od novembra in decembra 2016 z oddelkom kadri. Zavrnitev tega dokaznega predloga pomeni kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik meni, da bi moralo sodišče priznati priglašene stroške za denarno povračilo v skladu s točko 1a) tar. št. 15, saj gre za dajatveni zahtevek.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe (točke I, II, III, ugodilni del točke IV in zoper točko V izreka) iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožnika, oziroma podredno, da v izpodbijanem delu sodbo razveljavi in v tem obsegu zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da so v primeru ravnanja tožnika izpolnjeni vsi pogoji oziroma predpostavke kršitve konkurenčne prepovedi. Sodišče prve stopnje zmotno meni, da bi morala tožena stranka v odpovedi tožniku sočasno očitati tudi, da so bili njeni interesi prizadeti oziroma bi lahko bili prizadeti zaradi samega dela, ki ga je konkretno tožnik opravljal v okviru funkcije in sicer spremljanja evropskih pravnih predpisov in skrbi, da so predpisi letalske operacije družbe s temi predpisi usklajeni. Prav tožnik je z zasedbo funkcije omogočil družbi A. d. d., da je lahko delovala konkurenčno toženi stranki. Ni bistveno, ali v Evropi obstaja 10.000 pilotov, ki bi lahko zasedli navedeno funkcijo. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da ukrep tožene stranke preveč posega v tožnikovo svobodo ravnanja in svobodno gospodarsko pobudo. Tožena stranka kot delodajalec ima namreč interes, da njeni dejavnosti ne konkurirajo njeni delavci. Tožnik se je s podpisom pogodbe kot delavec zavezal, da bo za delodajalca osebno in po njegovih navodilih opravljal zaupano mu delo ter hkrati spoštoval oziroma pazil na njegove interese. Iz ravnanj tožnika ni mogoče razbrati lojalnosti do tožene stranke, dejanja pa so pomenila konkurenco dejavnosti tožene stranke. Navaja, da je imel tožnik pri toženi stranki dostop do vseh podatkov, dokumentacije, aktov in internih predpisov, ki bi omogočili oziroma olajšali tudi opravljanje njegovega dela oziroma funkcije pri A. d. d. na račun tožene stranke. Ni utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka tega tožniku ni izrecno očitala, saj to niti ni potrebno. Zadošča že očitek, da je sprejel in še naprej opravlja funkcijo odgovorne osebe za letalske operacije, saj gre za funkcijo, katere pristojnost in odgovornosti so v letalstvu znane in opredeljene ter brez katere letalski prevoznik ne more opravljati dejavnosti. Spričevalo letalskega prevoznika se skladno z določbami Zakona o letalstvu odvzame, če te funkcije nima zasedene. V zvezi z obstojem škodljivosti ravnanj tožnika je v izpodbijani sodbi mogoče ugotoviti elemente protispisnosti in nekonsistentnosti v obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje ter s tem absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Za obravnavo prepovedi konkurence z ustavnega vidika sta pomembni dve ustavno zagotovljeni načeli, in sicer prosta izbira zaposlitve iz 49. člena Ustave RS in svobodna gospodarska pobuda iz 74. člena Ustave RS. Ravnanje tožnika izpolnjuje vse predpostavke konkurenčnega dejanja, ki sodijo v obseg prepovedi konkuriranj. Zmotna in neutemeljena je obrazložitev izpodbijane sodbe tudi v delu, v kateri sodišče svojo odločitev v izpodbijani sodbi utemeljuje na podlagi ravnanj tožene stranke do pogodbenega sodelavca tožene stranke C.C., ki delo zanjo opravlja na podlagi pogodbe o medsebojnem sodelovanju kot pogodbe civilnega prava. Presoja ravnanj pogodbenih sodelavcev je po pravni naravi drugačna kot presoja ravnanj zaposlenih, saj pogodbene sodelavce ne vežejo in ne omejujejo pravila in omejitve konkurence, poleg tega v tem primeru tožena stranka nastopa kot pogodbeni sodelavec ne pa delodajalec, torej je tožena stranka v položaju, v katerem je bila v razmerju do tožnika družbe A. d. d.. Tožena stranka z C.C. ni sklenila pogodbe o zaposlitvi, temveč delo opravlja na pogodbeni podlagi, to je na podlagi, na kateri tudi tožnik sodeluje z družbo A. d. d.. Pravni in dejanski položaj tožnika in C.C. torej ni neprimerljiv, sodišče pa položajev ne bi smelo obravnavati kot primerljivih v meri, da bi terjala primerljivo ukrepanje oziroma obravnavo obeh. Neutemeljen je tudi očitek sodišča prve stopnje, da na nesorazmernost posega v tožnikove temeljne pravice kaže poprejšnji obstoj soglasij tožene stranke za opravljanje funkcij odgovornih oseb v drugih letalskih družbah, ki jih je pilotom izdala tožena stranka pod prejšnjim glavnim izvršilnim direktorjem D.D.. Ne gre za relevantno okoliščino, o tem pa priča dejstvo, da je v primerljivih primerih v preteklem obdobju tožena stranka tudi pri drugih zaposlenih ravnala enako kot v obravnavanem primeru, poleg tega je tožena stranka v letu 2011 sprejemala drugačne poslovne odločitve kot jih sprejema danes. Njeno odločanje v preteklosti na njene današnje poslovne odločitve nima pomena oziroma nanje ni vezana. Upoštevajoč dejstvo, da odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke ni bila nezakonita, tožnik nima pravice niti do denarnega povračila namesto reintegracije po drugem odstavku 118. člena ZDR-1. Določena odškodnina je pretirana glede na možnosti tožnika za novo zaposlitev ter pridobivanje dohodkov ter njegovo dejansko nemoteno nadaljevanje pridobivanja prihodkov preko lastne dejavnosti, kot tudi upoštevanje okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti stabilnost njegovih premoženjskih razmer ter skladno s tem odmeriti denarno povračilo v primerni višini, največ ene do dveh plač. Iz previdnosti tožena stranka se tudi pritožuje zoper odločitev o stroških postopka. Kljub temu, da je zavrnilo del tožbenega zahtevka glede obračuna denarnega povračila v višini 60.575,36 EUR bruto je toženi stranki naložilo plačilo celotne stroške postopka. Tožena stranka glede na uspeh tožnika v pravdi ocenjuje, da bi moralo sodišče tožniku zavrniti vsaj 40 % priglašenih stroškov.

5. Stranki sta odgovorili na pritožbi nasprotne stranke. V odgovorih sta prerekali navedbe iz pritožb, predlagali njuno zavrnitev in potrditev izpodbijanih delov sodbe sodišča prve stopnje.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve pravil postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, vendar pa je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zato je odločitev najmanj preuranjena.

8. Ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo tožnik uveljavlja v zvezi z navedbo, da ni mogel pojasnjevati bistvene razlike med pogodbenim sodelovanjem in redno zaposlitvijo, torej v delu, ki se nanaša na določitev višine denarnega povračila namesto reintegracije. Tožnik bi lahko podal ustrezne trditve, sodišče prve stopnje pa je glede na to, da ima tožnik status samostojnega podjetnika ter da je kot s. p. iz pogodbenega sodelovanja imel tudi prihodke, denarno povračilo presojalo s stališča stabilnosti njegovih letnih prihodkov oziroma bodočih prihodkov, ki so bili sodišču znani v času odločanja. Zato ne gre za sodbo presenečenja, ker sodišče ni samo ugotavljalo razlike med pogodbenim sodelovanjem in delovnim razmerjem.

9. Kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tudi ni podana v zvezi s pritožbeno navedbo tožnika, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njegovih navedb iz tretje pripravljalne vloge, da plača za mesec junij 2017 ne vključuje plačila za dvakrat 2 uri iskanja zaposlitve pri drugem delodajalcu, do katere je tožnik upravičen v skladu s 97. členom ZDR-1. Navedeno ni bistveno, saj se tožbeni zahtevek nanaša predvsem na reparacijo za čas po prenehanju delovnega razmerja in ne na eventualna prikrajšanja pred prenehanjem delovnega razmerja. Prav tako kršitev ni podana v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje neposredno nadrejenega E.E., vodje flote F. pri toženi stranki. Navedeni dokazni predlog se nanaša na navedbe o doseženem dogovoru, da bo tožnik letel v nočnem času, kar pa ni bistveno niti glede odločitve glede nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi niti za presojo konkurenčne prepovedi ali glede višine denarnega povračila.

10. Stranki tudi zmotno uveljavljata bistveno kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodbi ni mogoče očitati, da ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih, da bi bili ti med seboj v nasprotju in da sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti. V razlogih sodbe tudi ni nasprotja med tem, kar se navaja v vsebini izvedenih dokazov listin izpovedi prič in zapisnikov in med samimi ugotovitvami o vsebini teh listin.

11. Tožena stranka je tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 7. 12. 2012, ki jo je podala 14. 6. 2017. Iz odpovedi izhaja, da je tožnik toženo stranko kot delodajalca 11. 5. 2017 po elektronski pošti obvestil, da poleg obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki opravlja tudi dodatne aktivnosti pri podjetju G. d. d.. Tožnik je toženo stranko obvestil, da je od 10. 5. 2017 dalje pri G. d. d. tudi nominirana oseba za letalsko operacijo. Ugotovljeno je bilo, da je družba A. d. d. uvrščena na seznam imetnikov dovoljenja za prevoz potnikov in tovora (...), iz katerega prav tako izhaja, da je delavec v tej konkurenčni družbi A. d. d. imenovan na funkcijo odgovorne osebe za letalske operacije. Tožniku je očitala, da je z navedenimi ravnanji kršil sedmi odstavek 8. člena pogodbe o zaposlitvi in 39. člen ZDR-1, ki opredeljujeta konkurenčno prepoved in določata, da med trajanjem delovnega razmerja delavec ne sme brez pisnega soglasja delodajalca za svoj ali tuj račun opravljati del ali sklepati poslov, ki sodijo v dejavnost, ki jo dejansko opravlja delodajalec in pomenijo ali bi lahko pomenili za delodajalca konkurenco. Spoštovanje konkurenčne prepovedi je v času trajanja zaposlitve ena od rednih delovnih obveznosti delavca. Iz odpovedi nadalje izhaja, da je tožena stranka tožnika s pisnim opozorilom z dne 23. 5. 2017 opozorila na kršitev pogodbenih in drugih obveznosti, zaradi kršitve konkurenčne prepovedi ter ga opozorila na možnost odpovedi pogodbe v primeru, da se kršitev nadaljuje oziroma da pride do nove kršitve. Hkrati je v istem pisnem opozorilu pozvala tožnika, da nemudoma preneha opravljati vse aktivnosti pri konkurenčnem podjetju A. d. d. in da najkasneje v treh dneh od prejema pisnega opozorila v omenjeni družbi odstopi iz funkcije nominirane osebe za letalsko operacijo in delodajalcu dostavi ustrezno dokazilo o tem. Tožnik ni dostavil ustreznega potrdila o odstopu s funkcije pri konkurenčnem podjetju, prav tako ni izkazal, da bi prenehal s sodelovanjem z navedeno konkurenčno družbo in z aktivnostmi s katerimi krši konkurenčno prepoved kar je očitno, da je tožnik kljub podanemu pisnemu opozorilu nadaljeval z istovrstno kršitvijo konkurenčne prepovedi. Navedla je, da gre v primeru sodelovanja tožnika z družbo A. d. d. za prepovedano konkurenčno ravnanje delavca, katerega delo za konkurenčno družbo sodi v sklop aktivnosti s katerim kot celoto se omogoča navedeni družbi izvajanje dejavnosti, ki za delodajalca pomeni ali bi lahko pomenila dejansko konkurenco. Opravljanje funkcije, ki jo je opravljal tožnik in sicer odgovorne osebe za letalske operacije, je bila ključna, da je družba A. d. d. pridobila spričevalo letalskega prevoznika, na podlagi katerega lahko opravlja komercialne letalske operacije. S tem je tožnik družbi A. d. d. omogočil, da je pridobila dovoljenje, brez katerega ne bi mogla opravljati toženi stranki konkurenčne dejavnosti.

12. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1) v 39. členu določa, da delavec med trajanjem delovnega razmerja ne sme brez pisnega soglasja delodajalca za svoj ali tuj račun opravljati del ali sklepati poslov, ki sodijo v dejavnost, ki jo dejansko opravlja delodajalec in pomenijo ali bi lahko pomenili za delodajalca konkurenco. V skladu s 3. alinejo prvega odstavka 89. člena ZDR-1 lahko delodajalec delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga, če delavec krši pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Po drugem odstavku 89. člena ZDR-1 pa lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog iz prejšnjega odstavka, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

13. Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu kapitana na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 2. 2012. Sedmi odstavek 8. člena pogodbe določa, da delavec med trajanjem delovnega razmerja ne sme brez pisnega soglasja delodajalca za svoj ali tuj račun opravljati del ali sklepati poslov, ki sodijo v dejavnost delodajalca in pomenijo ali bi lahko pomenili za delodajalca konkurenco. Delavec je dolžan obveščati delodajalca o poslih in delih, ki jih želi opravljati izven delovnega razmerja sklenjenega pri njem, delodajalec pa se zavezuje sporočiti svoje stališče najkasneje v 8 dneh. Če delodajalec v navedenem roku soglasja ne poda, se šteje, da z opravljanjem drugega dela ne soglaša. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno zaključilo, da je bistveno, ali delavec opravlja delo, ki dejansko konkurira delodajalcu, to je povečuje konkurenco delodajalca ali ne.

14. Sodišče prve stopnje je štelo, da je tožena stranka tožniku očitala, da je konkurenčno prepoved kršil s tem, ker je omogočil družbi A. d. d. pridobitev spričevala letalskega prevoznika, ne pa, da bi bili interesi delodajalca prizadeti ali bi lahko bili prizadeti zaradi samega dela, ki ga je konkretno opravljal v okviru te funkcije, zato dejanskega stanja v tej smeri ni ugotavljalo. Navedeno stališče je napačno. Tožena stranka je tožniku v redni odpovedi očitala, da opravlja prepovedano konkurenčno dejavnost, ker tožnikovo pogodbeno delo za A. d. d. tej letalski družbi omogoča izvajanje konkurenčne dejavnosti toženi stranki, oziroma dejavnost, ki pomeni ali bi lahko pomenila dejansko konkurenco. Navedla je, da A. d. d. opravlja enako dejavnost kot jo opravlja tožena stranka, to so letalski prevozi potnikov na rednih linijah. Tožena stranka je torej v redni odpovedi tožniku dovolj konkretno (vsebinsko in časovno) navedla in obrazložila okoliščine (ravnanje delavca), iz katerih je razvidno, kaj je razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Opredelitev kršitve v redni odpovedi je glede na vsebino 39. člena ZDR-1 v celoti konkretizirana, zato bi moralo sodišče prve stopnje presoditi, ali je tožnik brez pisnega soglasja delodajalca za svoj ali tuj račun opravljal dela ali sklepal posle, ki sodijo v dejavnost, ki jo dejansko opravlja delodajalec in pomenijo ali bi lahko pomenili za delodajalca konkurenco.

15. Ker zaradi zmotnega materialnopravnega stališča sodišče prve stopnje ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja glede konkurenčne prepovedi, je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožene stranke, sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Posledično je ugodilo tudi pritožbi tožnika, saj bo lahko sodišče prve stopnje o datumu sodne razveze, reparaciji in denarnem povračilu namesto reintegracije po 118. členu ZDR-1 odločilo šele, ko bo ponovno presojalo o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je namreč, še preden je ugotovilo, ali je tožnik sploh kršil konkurenčno prepoved v smislu 39. člena ZDR‑1, štelo, da je bil poseg tožene stranke v tožnikovo pravico do svobode dela prekomeren. Pritožbeno sodišče se s takšnim razlogovanjem ne strinja, saj če bi se izkazalo, da je tožnik kršil 39. člen ZDR-1, je kršitev po svoji vsebini in teži takšna, da pomeni utemeljen odpovedni razlog v smislu določbe drugega odstavka 89. člena ZDR-1. Nepravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da tožnikova odpoved sodelovanja z A. d. d. ne bi pomenila odvzema licence A. d. d. za opravljanje konkurenčne dejavnosti. Gre za nedopustno domnevo, ki je niti ni mogoče upoštevati, saj ne vpliva na obstoj kršitve. Tudi ni odločilno, da naj bi bilo v Evropski uniji 10.000 pilotov, ki bi lahko opravljali funkcijo pri A. d. d. Sodišče je vezano na konkretni primer, zato to dejstvo, tudi če bi bilo dokazano, ni odločilno za presojo kršitve delovnih obveznosti, zaradi katerih je tožena stranka tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

16. Po določbi 355. člena ZPP sme pritožbeno sodišče, če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, izjemoma razveljaviti sodbo prve stopnje in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, če glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča sploh ni ugotavljalo, ali je tožnik kršil konkurenčno prepoved, ter je s tem v zvezi ostalo dejansko stanje neugotovljeno, pritožbeno sodišče ni moglo samo dopolniti postopka oziroma odpraviti pomanjkljivosti, saj bi moralo v celoti ugotavljati dejansko stanje glede ugotovitve konkurenčne prepovedi iz 39. člena ZDR-1. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje to pomanjkljivost odpraviti ter v skladu z napotki pritožbenega sodišča, ter po dopolnitvi dokaznega postopka ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Dopolnitev postopka pred sodiščem prve stopnje bo hitrejša in bolj ekonomična za stranke. Razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje tudi ne bo bistveno podaljšala trajanja sodnega postopka, prav nasprotno, postopek bi se podaljšal zaradi izvajanja obširnega dokaznega postopka pred pritožbenim sodiščem. Zato z razveljavitvijo in vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ne bo kršena tožnikova pravica do sojenja v razumnem roku.

17. Zmotno je stališče, da je tožena stranka tožnika diskriminirala, ker naj bi v preteklosti že odobrila podobne zaposlitve oziroma pogodbena sodelovanja svojih zaposlenih pri drugih družbah. Gre za svobodno presojo delodajalca, ali bo svojim zaposlenim dovolil konkurenčno ravnanje. Prav tako je v presoji delodajalca, ali se bo za redno odpoved odločil ali ne, saj mu zakon obveznosti redne odpovedi ne nalaga. S sklicevanjem na dolžnost enake obravnave delavcev bi bilo od delodajalca nesprejemljivo zahtevati, da ob ugotovljenih pogojih za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi konkretnemu delavcu ne sme podati odpovedi samo zato, ker je nekaterim drugim delavcem ob enakih kršitvah ni. Ni namreč enakosti v nepravu, kar pomeni, da se delavec na diskriminacijo oziroma neenako obravnavo ne more sklicevati, če so tudi drugi delavci na podoben ali enak način kršili svoje obveznosti, pa delodajalec zoper njih ni ukrepal ali je ukrepal mileje (takšno stališče je bilo zavzeto v sodbi pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 19/2017 z dne 13. 4. 2017). Zato na odločitev ne vpliva dejstvo, da tožena stranka delavcu C.C. ni odpovedala pogodbenega sodelovanja, kljub temu, da naj bi prav tako opravljal konkurenčno dejavnost za A. d. d..

18. Pritožbeno sodišče je razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka, pri čemer glede na pritožbene navedbe pojasnjuje, da je zmotno zavzemanje tožnika za uporabo točke 1a) tar. št. 15 Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015 in 28/2018 ‑ OT), ker naj bi šlo za dajatveni zahtevek. Ker gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, je sodišče prve stopnje svojo odločitev pravilno oprlo na določbo 3. alineje točke 1b) tar. št. 15. Denarna reparacija in denarno povračilo, o katerem sodišče odloča ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi na podlagi določil 118. člena ZDR-1, ni poseben denarni zahtevek, saj gre za spor v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi ne pa za poseben denarni zahtevek. Tožnik torej ne more biti upravičen do stroškov postopka, kot da bi šlo za denarni zahtevek (takšno stališče je bilo zavzeto tudi npr. v sklepu pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 716/2017 z dne 11. 1. 2018). Glede na navedeno tudi ni utemeljeno stališče tožene stranke v pritožbi, da bi moralo sodišče prve stopnje tožniku priznati sorazmerno nižje stroške postopka, ker mu ni dosodilo zahtevanih 18 plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, temveč 10 plač. Do ostalih pritožbenih navedb se sodišče druge stopnje ni opredelilo, ker glede na zavzeto stališče pritožbenega sodišča niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi (prvi odstavek 360. člena ZPP).

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.