Jedro

Trditev, da zapustnica zaradi bolezenskega stanja ni bila sposobna za razsojanje - oporočno sposobna, da ni zmogla brati in pisati, ker zaradi bolezenskega stanja ni videla in da oporoke sama ni podpisala, so dejstva, ki so med dediči sporna. To je tudi narekovalo prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev dedičev na pot pravde.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu (tč. 4 izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvo sodišče je s sklepom z dne 9.7.1999 prekinilo zapuščinski postopek po pok. M. Sch.-Š. in med drugim tudi dediča I.Š. in I. Sch. napotilo na pravdo zaradi ugotovitve, da je oporoka zapustnice z dne 16.9.1998 neveljavna.

Proti tej odločitvi se pritožujeta dediča I.Š. in I.S.. Navajata, da ima oporoka pomanjkljivosti, ki bi jih sodišče moralo upoštevati po uradni dolžnosti. Citira 66. čl. Zakona o dedovanju o sodni oporoki in opozarja na zapis na oporoki, "da sta oporočni priči ob podpisovanju ugotovili, da zapustnica spričo dejstva, da izgublja vid, oporoko podpiše lastnoročno, vendar pa nečitljivo". Iz tega jasno sledi, da zapustnica ni videla kaj podpisuje. Nikjer tudi ni zapisano, da je bila oporoka prebrana. Mati je po operaciji tumorja v možganih lahko zaznala le svetlobo. Podpis v oporoki je zapisan kot Schxxx, mati pa se je podpisovala kot Šxxx, s Š. V 66. členu ZD je določeno, kakšna je sodna oporoka, če je oporočitelj ne zna ali ne more brati. Ob zapisu oporoke matere niso bili izpolnjeni zakoniti pogoji, zapisani v 66. čl. ZD in bi zato sodišče moralo šteti to oporoko za neveljavno. Sodišču druge stopnje predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa oziroma, da ugotovi, da je oporoka z dne 16.9.1998 neveljavna.

Pritožba ni utemeljena.

Prvo sodišče je prekinilo zapuščinski postopek in pritožnika med drugim napotilo na pravdo zaradi ugotovitve neveljavnosti oporoke zapustnice z dne 16.9.1998. Tako je odločilo, ker sta zakonita dediča - pritožnika zatrjevala, da zapustnica iz zdravstvenih razlogov ni bila sposobna napraviti veljavne oporoke (ni bila sposobna za razsojanje, ni videla, kaj podpisuje), pa tudi podpis na oporoki ni njen. Zatrjujeta torej dejstva, od katerih je glede na določbo 1. odst. 59. čl. ZD in 62. čl. ZD odvisna veljavnost pismene oporoke pred pričama (1. odst. 64. čl. ZD). Ali povedano drugače: trditev, da zapustnica zaradi bolezenskega stanja ni bila sposobna za razsojanje - oporočno sposobna, da ni zmogla brati in pisati, ker zaradi bolezenskega stanja ni videla, in da oporoke sama ni podpisala, so dejstva, ki so med dediči sporna in od katerih je odvisna veljavnost oporoke v obliki, ki jo določa 64. čl. ZD. Zapis na oporoki, ki ga citirata pritožnika v pritožbi, sam ne dokazuje s strani pritožnikov zatrjevanega dejstva, da zapustnica ni videla. Če bi bilo to dejstvo nesporno med dediči (ne glede na zapis v oporoki), potem bi imela pritožba prav, da glede tega uveljavljanega razloga neveljavnost oporoke med dediči ne bi šlo za spor o dejstvih, marveč o uporabi prava, o pravnih vprašanjih pa mora po določbi 3. odst. 210. čl. ZD odločati zapuščinsko sodišče. Zaradi povedanega je odločitev prvega sodišča v dejanskem, procesnem in materialnopravnem pogledu pravilna. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje po določbi 2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s čl. 163 ZD.