Jedro

Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe glede aktivne legitimacije tožeče stranke ugotovilo, da je bila tožnica ustanoviteljica in edina družbenica družbe E. d.o.o. - posojilodajalke. Ta družba je bila izbrisana iz sodnega registra po zakonu o finančnem poslovanju podjetij s sklepom z dne 01.10.2001 (spis Okrožnega sodišča v Mariboru Rg 1/4492). Takšno dejansko stanje pritožnika ne izpodbijata, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so na tožnico, kot na singularno naslednico, po izbrisu družbe prešle nanjo tudi terjatve te družbe. ZGD v delu, ki ureja prenehanje družbe po skrajšanem postopku (čl. 394 - 398 takrat veljavnega ZGD ) sicer nima določb, ki bi neposredno urejale delitev premoženja, ki je preostalo po prenehanju družbe. Ta okoliščina pa ne more pomeniti, da se premoženje družbe, ki je ostalo po njenem prenehanju po skrajšanem postopku, ne bi delilo med delničarje oz. družbenike. To stališče ima oporo v 395. čl. ZGD oz. v 456. čl. ZGD za družbe z omejeno odgovornostjo. Izbris (prenehanje) družbe iz sodnega registra zaradi neuskladitve družbe z ZGD pod določilu I. odst. 37. čl. ZFPPod ni pogojen z predhodnim dogovorom delničarjev o delitvi premoženja (IV. odst. 27. čl. ZFPPod v zvezi s 394. čl. ZGD), zato ne more biti aktivna legitimacija tožnika v predmetnem sporu odvisna od kakršnegakoli dogovora med družbeniki.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnika sama nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo zahtevku tožeče stranke in toženima strankama naložilo plačilo 55,800.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.01.1995 dalje do plačila ter povrnitev stroškov pravdnega postopka v višini 1,962.096,00 SIT v 15 dneh, da ne bo izvršbe. Ugotovilo je, da obstaja dolžnost tožencev, da povrneta znesek, ki ga je družba T. posodila družbi E. d.o.o., katere družbenica in direktorica je bila tožnica, na podlagi pogodb o kratkoročnih posojilih. Sodišče je ugotovilo, da je tožnica kot edina družbenica in ustanoviteljica družbe E. d.o.o., ki je bila izbrisana iz sodnega registra na podlagi ZFPP od 01.10.2001, aktivno legitimirana, saj so prešle nanjo terjatve po samem zakonu. Prav tako pa je tudi zaključilo, da sta toženca pasivno legitimirana, saj sta bila aktivna družbenika, ustanovitelj družbe P. K. pa je nanju veljavno prenesel svoj delež v družbi. Ker je tožeča stranka v celoti uspela z zahtevkom, je toženima strankama naložilo povrnitev stroškov postopka.

Toženi stranki sta se zoper sodbo pravočasno pritožili in uveljavljata pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Najprej ugovarjata zastaranje zahtevka, saj terjatve iz gospodarskih pogodb zastarajo v treh letih. Pogodbe o kratkoročnem posojilu, na podlagi katerih tožeča stranka utemeljuje postavljeni tožbeni zahtevek, so bile sklenjene 1994, kot rok vrnitve je bil dogovorjen odpoklic, tožnica pa je zaslišana kot stranka navedla, da jih je odpoklicala v roku 15 dni od sklenitve. Tako je zastaralni rok začel teči po 15. dnevu od dneva sklenitve posamezne posojilne pogodbe in se je iztekel 1997. Ker je tožeča stranka vložila tožbo po preteku zastaralnega roka, bi moralo sodišče zahtevek že iz tega razloga zavrniti. Meni pa tudi, da tožnica ni aktivno legitimirana, saj je posojilodajalec po posojilnih pogodbah družba E. d.o.o., ki je bila izbrisana iz sodnega registra že v letu 2001. Pogodba o odstopu terjatve z 10.01.2002 ne more biti veljavna, saj takrat družba ni več obstajala. Zato se tožnica pri zatrjevanju o aktivni legitimaciji ne more sklicevati na to pogodbo. Meni pa tudi, da sama dva nista aktivno legitimirala, saj je posojilojemalec po posojilnih pogodbah družba T. d.o.o. Gre za družbo z omejeno odgovornostjo, zato je vprašljiv zaključek sodišča, da naj bi odgovarjala za dolgove posojilojemalca. Od plasiranih posojil nista imela nobene koristi in bi zato morala vračati posojilo, ki ga je najel drug subjekt. Zato je odločitev sodišče prve stopnje v tem delu napačna. Predlagata, da se pritožbi ugodi in da se sodbo sodišča spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne ali pa, da se sodba razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena Toženi stranki v postopku na prvi stopnji nista navajala dejstev, ki jih glede ugovora zastaranja navajata v pritožbi. Tudi nista ugovarjala, da je zahtevek zastaral. III. odst. 360. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki je veljal v času nastanka spornega razmerja, zato se po določbi 1060. čl. Obligacijskega zakonika (OZ) uporablja, določa, da se sodišče ne sme ozirati na zastaranje, če se dolžnik nanj ne sklicuje. Zato sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno v okviru materialnega procesnega vodstva (čl. 285 Zakona o pravdnem postopku - ZPP), pozivati toženca na dopolnitev navedb, ki se nanašajo na zastaranje. Trditve v pritožbi predstavljajo v tem delu novote, ki pa jih lahko sodišče upošteva le ob pogojih iz 337. čl. ZPP. Tožnik ni zatrjeval, še manj pa izkazal, da brez svoje krivde dejstev, ki se nanašajo na zastaranje, ni mogel navesti do konca glavne obravnave pod pogoji iz čl. 286/II ZPP. Zato pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati v pritožbi postavljenega ugovora zastaranja.

Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe glede aktivne legitimacije tožeče stranke ugotovilo, da je bila tožnica ustanoviteljica in edina družbenica družbe E. d.o.o. - posojilodajalke. Ta družba je bila izbrisana iz sodnega registra po zakonu o finančnem poslovanju podjetij s sklepom z dne 01.10.2001 (spis Okrožnega sodišča v Mariboru Rg 1/4492). Takšno dejansko stanje pritožnika ne izpodbijata. zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so na tožnico, kot na singularno naslednico, po izbrisu družbe prešle nanjo tudi terjatve te družbe. ZGD v delu, ki ureja prenehanje družbe po skrajšanem postopku (čl. 394 - 398 v času nastanka spornega razmerja veljavnega ZGD ) sicer nima določb, ki bi neposredno urejalo delitev premoženja, ki je preostalo po prenehanju družbe. Ta okoliščina pa ne more pomeniti, da se premoženje družbe, ki je ostalo po njenem prenehanju po skrajšanem postopku, ne bi delilo med delničarje oz. družbenike. To stališče ima oporo v 395. čl. ZGD oz. v 456. čl. ZGD za družbe z omejeno odgovornostjo. Izbris (prenehanje) družbe iz sodnega registra zaradi neuskladitve družbe z ZGD pod določilu I. odst. 37. čl. ZFPPod ni pogojen z predhodnim dogovorom delničarjev o delitvi premoženja (IV. odst. 27. čl. ZFPPod v zvezi s 394. čl. ZGD), zato ne more biti aktivna legitimacija tožnika v predmetnem sporu odvisna od kakršnegakoli dogovora med družbeniki. Sicer pa je bila tožnica tudi edina družbenica (glej tudi sklep 2 Ips 66/2001). Zato pritožba tožene stranke tudi v tem delu ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbi obširno obrazložilo vse okoliščine, ki so bile odločilne za zaključke o tem, da sta bila toženca družbenika in kot takšna odgovorna za to, da vrneta posojilo, ki sta ga kot družbenika dobila od družbe last tožeče stranke. Pritožnika takšne zaključke izpodbijata le s pavšalnimi navedbami pa še to se le sprašujeta oz. navajata, da je vprašljiv zaključek sodišča, da naj bi odgovarjala za dolgove posojilojemalca. Pritožbena navajanja, da od plasiranih posojil nista imela nobene koristi, predstavljajo pritožbeno novoto, ki jo pritožbeno sodišče, kot je bilo navedeno že zgoraj, v pritožbenem postopku ne sme upoštevati, sicer pa ta okoliščina tudi ni pomembna. Tudi pritožbene trditve, da bi morala družba E. d.o.o. v okviru zastaralnega roka poskrbeti, da zahteva vrnitev posojila od družbe T. d.o.o., niso utemeljena, saj je sodišče na podlagi trditev tožeče stranke in na podlagi skrbne in vestne presoje vseh dokazov zaključilo, da sta toženca kot družbenika odgovorna.

Sodišče prve je na podlagi ocene vseh listin in izpovedb prič in stranke z gotovostjo ugotovilo, da sta bila toženca dejanska družbenika in da je v registru napisan družbenik P. K., 27.12.1994 pri odvetniku v M. Z. K., podal izjavo o odstopu iz družbe T. in svoj delež tudi odstopil novima družbenikoma, tožencema. Istega dne je bila sklenjena tudi prva posojilna pogodba. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe natančno opisalo potek vseh ravnanj tožencev, ki so izkazana tudi z listinam in kar se pritožbeno ne izpodbija. Pritožnika sicer navajata pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vendar pa v pritožbi ne poveta, v katerem delu naj bi sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, pa je sodišče tudi pravilno zaključilo, da toženca kot aktivna družbenika odgovarjata za dolgove družbe, ki je bila na podlagi ZFPPod prav tako izbrisana iz registra, saj sta edina imela vpliv na poslovanje družbe. Zato je sodišče tudi v tem delu popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo ZFPPod, ki ureja odgovornost družbenikov za dolgove, ter določbe ZOR, ki urejajo posojilno pogodbo (557. čl. ZOR). Ker je sodišče ugotovilo, da je bila dana zahtevana vsota denarja, kar se pritožbeno ne izpodbija, sta toženca dolžna to posojilo vrniti skupaj z obrestmi, kar se prav tako pritožbeno ne izpodbija.

Sodišče prve stopnje je tako popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, vse odločilne okoliščine, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, to je tiste določbe ZFPPod, ki urejajo obveznost družbenikov in določbo ZOR, ki urejajo posojilno pogodbo, ob uradnem preizkusu sodbe sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni našlo, zato je bilo potrebno pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (ZPP čl. 353). Pritožnika s pritožbo nista uspela zato sama nosita stroške pritožbenega postopka (ZPP čl. 165, čl. 154).