Jedro

Z izvajanjem naloge gonjača v ugotovljenih okoliščinah je bil tožnik postavljen v položaj, kjer je bilo tveganje za nastanek škode večje in ne povsem obvladljivo, nalogo pa je opravljal za drugega, zaradi česar mu ni sprejemljivo pripisati, da je to tveganje prevzel nase. Pravilno je zato stališče izpodbijane sodbe, da je podana objektivna odgovornost toženkine zavarovanke.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana vmesna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo odločilo, da je zahtevek po temelju utemeljen do 80 % (I. točka izreka) in odločitev o stroških pridržalo do odločitve o višini zahtevka (II. točka izreka).

2.Toženka v pritožbi zoper navedeno sodbo uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

2.Ker sodišče ni ustrezno obrazložilo, na podlagi česa je zaključilo, da je tožnikovo delo nevarno, sodbe ni mogoče preizkusiti. Treba bi bilo presoditi, ali je plezanje čez podrto drevo v vlažnem vremenu nevarna dejavnost. To delo se ne razlikuje dosti od plezanja po raslem drevesu ali igralih, na katera plezajo že majhni otroci. Vlažnost je bila tožniku poznana. Če bi plezal s pričakovano previdnostjo, do zdrsa ne bi prišlo. Nahrbtnik, ki je bil namenjen zgolj hrani in pijači, ni mogel bistveno vplivati na stabilnost in ravnotežje. Puško bi lahko odložil. Tožnik je bil tisti, ki je naletel na oviro in se jo je odločil preplezati. Sama ne more slediti navedbam, da podrtega drevesa ni mogel obiti. Kot so povedali zaslišani, je razdalja med gonjači znašala 20 m do 50 m, zato ni logično, da ne bi mogel obiti 20 m dolgega drevesa. Dopustno odstopanje služi prav temu, da se lahko gonjači prilagodijo terenu. Ker so se ves čas oglašali, bi tožnik svoj odmik lahko sporočil.

2.V skladu s sodno prakso je nevarna le dejavnost, ki s svojimi negativnimi vplivi presega običajne meje družbene tolerance in sama po sebi ali zaradi svojih lastnosti lahko pogosto in v znatnem obsegu povzroči škodo. Kljub temu, da se skupinski lovi odvijajo štiri mesece na leto, lovska družina ne beleži pogostih poškodb, zlasti pa ne takih, ki bi terjale zdravniško zdravljenje. S previdnim ravnanjem se je torej mogoče poškodbam izogniti.

3.Tožnik ni odgovoril na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Tožnik zahteva povrnitev škode, nastale zaradi poškodovanja na skupnem lovu, ki ga je organizirala toženkina zavarovanka. V izpodbijani vmesni sodbi je zavzeto stališče, da se je tožnik poškodoval pri opravljanju nevarne dejavnosti in da je v deležu 20 % prispeval k nastanku škode.

6.Zaključek, da se je tožnik poškodoval pri opravljanju nevarne dejavnosti, temelji na ugotovitvah, - da se je tožnik 30. 1. 2022 udeležil skupnega lova, ki ga je bila toženkina zavarovanka dolžna izvesti v okviru svojih zakonskih nalog, - da je imel nalogo gonjača, - da je na svoji liniji naletel na tri izruvana drevesa s skupno korenino, - da je zato, ker ni smel prekiniti linije, moral splezati na spolzko in mokro drevesno deblo in se na drugi strani spustiti, - da je imel na rami lovsko puško in nahrbtnik, zaradi česar je bil v drži nestabilen in se pri spustu z drevesa ni mogel pridržati z rokami, - da mu je pri spustu z višine cca 120 cm spodrsnilo, zaradi česa je padel in se poškodoval, - da kot gonjač ni smel prekiniti formacije, v kateri se je gibal skupaj z drugimi gonjači in ni smel spreminjati smeri gibanja.

7.V izpodbijani sodbi navedeni razlogi omogočajo presojo njene pravilnosti in zakonitosti. Neutemeljen je zato smiselno uveljavljen očitek bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

8.Neutemeljen je tudi očitek o zmotni presoji, da se je tožnik poškodoval pri opravljanju nevarne dejavnosti (2. odst. 131. čl. Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). Pritožnica utemeljeno uveljavlja, da je poostrena odgovornost omejena na primere, ko kljub pričakovani skrbnosti pri izvajanju neke dejavnosti ni mogoče odvrniti tveganja za nastanek (nezanemarljive) škode. Po uveljavljenem stališču sodne prakse so dejavnosti lahko nevarne same po sebi (v okoliščinah običajnega izvajanja) ali postanejo take v določenih okoliščinah.¹ Pogostost nastanka škode, kar izpostavlja pritožba, je lahko indic, ki kaže na to, da je nastanek škode ob ustrezni pazljivosti mogoče preprečiti, ni pa nujna predpostavka za zaključek o nevarni dejavnosti. Odločilno je, da z izvedbo varovalnih ukrepov ni mogoče preprečiti nastanka (pomembne) škode. Sicer pa pritožbena trditev, da lovska družina ne beleži pogostih poškodb, nima opore v ugotovitvah izpodbijane sodbe, da bi bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, pa pritožba ne uveljavlja.

9.Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da se pri izvajanju tožnikove naloge v ugotovljenih okoliščinah ni bilo mogoče izogniti povečanemu tveganju za nastanek škode. Tožnik se je bil dolžan držati linije gonjačev (kot je povedal, jih je bilo pet do sedem), ohranjati potrebno razdaljo do vsakega od njih in hkrati napredovati v enakem tempu kot ostali po prav tako določeni liniji. Zaradi zagotavljanja varnosti udeležencev v skupinskem lovu je bila dopustnost odstopanj od teh linij zelo omejena. Toženkino pritožbeno stališče, da je imel možnost obiti oviro, na katero je naletel, v izvedenem dokaznem postopku nima opore. Priči, na izpovedbi katerih se opira pritožba, sta res povedali, da je razdalja med gonjači med 20 in 50 m, a hkrati tudi, da odmik od začrtane linije za 10 do 15 m ni dovoljen in je nevaren. Poleg tega sta povedali, da je gonjač take ovire dolžan premagati tudi zaradi izpolnitve naloge (divjad, ki jo preganjajo, se zadržuje prav v zaraščenem gozdnem goščevju). Drevesna debla z vejevjem na liniji premikanja resda niso bila nepričakovana, a je bilo na te ovire zaradi ohranjanja obeh linij premikanja gonjačev treba reagirati in jih preiti relativno hitro. Pritožbena primerjava z običajnim plezanjem prek dreves ali celo plezanjem na otroških igralih zato ni ustrezna. Mokrota in spolzkost sta dodatni okoliščini, zaradi katerih tveganje za nastanek škode ni bilo obvladljivo. Neutemeljena je tudi pritožbena polemika z ugotovitvijo, da je bil tožnik zaradi nošenja nahrbtnika in puške v drži nestabilen. Dopustnosti takega ravnanja tožnik v odgovoru na pritožbo nasprotuje, pritožnica pa ni navedla, na katerih dokazih temelji to trditev.²

10.Z izvajanjem naloge gonjača v ugotovljenih okoliščinah je bil tožnik postavljen v položaj, kjer je bilo tveganje za nastanek škode večje in ne povsem obvladljivo, nalogo pa je opravljal za drugega, zaradi česar mu ni sprejemljivo pripisati, da je to tveganje prevzel nase. Pravilno je zato stališče izpodbijane sodbe, da je podana objektivna odgovornost toženkine zavarovanke.

11.Po navedenem in po presoji, da niso podane kršitve, na katere po 2. odst. 350. čl. ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče toženkino pritožbo zavrnilo in vmesno sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. čl. ZPP).

12.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 164. čl. ZPP.

-------------------------------

1Glej npr. sodbo VS RS II Ips 7/2025 z dne 24. 9. 2025 in tam navedeno sodno prakso.

2Iz procesnega gradiva ne izhaja, da je pred sodiščem prve stopnje sploh zatrjevala, da bi puško pred spustom lahko odložil. Sodišče prve stopnje je sicer to navedlo med ugotovitvami, na katere je oprlo odločitev o tožnikovem prispevku k nastanku škode, a ob tožnikovem odzivu v odgovoru na pritožbo upoštevanje tega v presoji o obstoju toženkine odgovornosti ni dopustno.