Jedro

Izvršitev z zakonom določene obveznosti (to je plačilo letnih pristojbin za dodeljene radijske frekvence) sama zase še ne predstavlja težko popravljive škode.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 190/2002-17 z dne 25.3.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je upravno sodišče zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe. V obrazložitvi navaja, da je tožeča stranka vložila tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 21.12.2001, s katerim ji je naložila plačilo pristojbine za uporabo televizijske radiodifuzne radijske postaje na oddajni točki P. za leto 2001 v višini 5.625.000,00 SIT v 15 dneh po prejemu sklepa. Dne 4.3.2002 pa je tožeča stranka vložila še zahtevo za izdajo začasne odredbe po 69. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS), s katero je predlagala, da sodišče začasno, do izdaje pravnomočne odločbe v upravnem sporu, odloži izvršitev izpodbijanega sklepa. Začasno odredbo je pri sodišču predlagala zato, ker tožena stranka v predpisanem sedemdnevnem roku ni odločila o njenem predlogu za odložitev izvršitve izpodbijanega sklepa. Po presoji upravnega sodišča tožeča stranka ni dokazala pogojev za izdajo začasne odredbe, ki jih določa 2. odstavek 30. člena ZUS. Tožeča stranka v zahtevi ni zatrjevala, da bi ji prisilna izterjava naložene denarne obveznosti, glede na njeno finančno stanje, preprečevala izpolnitev denarne obveznosti in s tem povzročila težko popravljivo škodo, ki bi jo bilo treba z začasno odredbo preprečiti. Škodljive posledice, ki naj bi jih sodišče z izdajo začasne odredbe preprečilo, so po zatrjevanju tožeče stranke odvzem radijske frekvence na podlagi 48. člena Zakona o telekomunikacijah (ZTel-1, Uradni list RS, št. 30/01). O odvzemu frekvence pa se odloča v posebnem postopku (49. člen), ki s prisilno izterjavo denarne obveznosti po izpodbijanem sklepu ni povezan. Glede na določbo 4. točke 2. odstavka 48. člena ZTel-1 se odločba o dodelitvi radijske frekvence razveljavi po uradni dolžnosti v vsakem primeru, če pristojbina kljub opozorilu ni plačana. Torej tudi v primeru, če bi bila prisilna izterjava denarne obveznosti začasno odložena. Zato predlagana začasna odredba ni primeren pravni temelj za preprečitev škodljivih posledic, ki naj bi se z njo preprečile. Neutemeljeno je sklicevanje tožeče stranke na odločitev Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 1139/99-2 z dne 23.12.1999. S tem sklepom je sodišče sicer odločalo v podobni zadevi, vendar ob drugačni vsebini izpodbijanega akta (v izreku je vseboval tudi opozorilo na odvzem frekvence, če denarna obveznost ne bo izpolnjena) in po prej veljavnem Zakonu o telekomunikacijah (ZTel). Zdaj veljavni ZTel-1 drugače ureja postopek in organe, ki odločajo o dodeljevanju in odvzemu frekvenc in o plačilu pristojbin.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka ter predlaga, da Vrhovno sodišče RS pritožbi ugodi, razveljavi sklep sodišča prve stopnje in vrne zadevo v ponovno obravnavo Upravnemu sodišču RS. S predlagano začasno odredbo naj bi se preprečila z zakonom določena posledica, to je ukrepanje tožene stranke po 48. členu ZTel-1. Če je izvršitev upravnega akta začasno odložena s sodno odredbo, ni mogoče ravnanje agencije po 48. členu ZTel-1. S sprejeto odločitvijo se sodišče prve stopnje odmika od sodne prakse v enakih primerih ter se pri tem sklicuje na zadevo I Up 1139/99. Določbi 41. člen ZTel in 48. člen ZTel-1 sta v bistvu enaki. Odvzem frekvence oziroma razveljavitev odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc, če pristojbina ni plačana, je jasno določena v zakonu, zato ni potrebno njeno navajanje v izreku sklepa, saj do nje pride po samem zakonu. Če v izreku sklepa ni opozorila o razveljavitvi odločbe, če sklep ne bo izvršen, ne vpliva na presojo težko popravljive škode. Tudi po ZTel je bil odvzem frekvence določen v zakonu in že takrat ni bilo potrebe, da bi sporni sklepi vsebovali opozorilo. Kolikor se z začasno odredbo zadrži izvršitev tega konkretnega izpodbijanega sklepa, ni zakonite podlage za ravnanje agencije po 48. členu ZTel. To skuša doseči tožeča stranka z zahtevo za izdajo začasne odredbe.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka navaja, da je glede na vložene tožbe iz prejšnjih let, z upoštevanjem odločb Vrhovnega sodišča RS in ustavnih določb o pravici do sodnega varstva, zavzela stališče, da bo postopek za odvzem frekvenc, začela le proti tistim neplačnikom, pri katerih so sklepi o plačilu pristojbine postali ne le dokončni, temveč tudi pravnomočni. Tudi v sodnem postopku za odvzem frekvence lahko tožnik z zahtevo za začasno odredbo zahteva zadržanje tega stanja do pravnomočne odločitve o zadevi. V tej zadevi, o kateri že teče upravni spor, tožena stranka proti tožeči ni začela postopka za odvzem frekvenc. Sklep o plačilu pristojbine v izreku ne vsebuje grožnje odvzema frekvenc, torej se odvzem frekvenc ne more začeti z izvršitvijo tega sklepa. Predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Eden izmed pogojev za izdajo začasne odredbe po določbi 1. odstavka 69. člena ZUS je izkazana možnost, da bo tožeči stranki z izvršitvijo v upravnem sporu izpodbijanega akta nastala težko popravljiva škoda v smislu 2. odstavka 30. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) in ki jo je mogoče preprečiti z izdajo začasne odredbe. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru ta pogoj ni izpolnjen. Sporno pravno razmerje vzpostavlja sklep, s katerim je tožeči stranki naloženo plačilo finančne obveznosti, ki je določena v zakonu - ZTel-1. Ta v 50. členu določa, da se za dodeljene radijske frekvence plačuje letna pristojbina. Za izdajo začasne odredbe je torej relevantna škoda, ki bi tožniku nastala z izvršitvijo izpodbijanega akta. Izvršitev z zakonom določene obveznosti sama zase ne more predstavljati težko popravljive škode, ki jo je treba preprečiti z izdajo začasne odredbe. Sodišče prve stopnje je presodilo tudi možnost nastanka težko popravljive škode, ki je po mnenju tožeče stranke v razveljavitvi dovoljenja za uporabo frekvenc in s tem odvzemu frekvenc tožeči stranki ter neučinkovitem sodnem varstvu po izvršitvi izpodbijanega sklepa. Toda, glede na ureditev v 48. členu ZTel-1, tožeča stranka take škode ne izkazuje. Razveljavitev dovoljenja je, kot pravilno razloguje sodišče prve stopnje, stvar drugega upravnega postopka (48. člen) in zoper odločbo Agencije za telekomunikacije in radiofuzijo Republike Slovenije (agencija), izdano v tem postopku, ima tožeča stranka zagotovljeno samostojno sodno varstvo, saj je po določbi 5. odstavka 108. člena ZTel-1 že odločba (sklep) agencije dokončna v upravnem postopku. Tožeča stranka bo zato lahko za preprečitev škode, ki bi ji nastala zaradi morebitne razveljavitve dovoljenja, predlagala začasno odredbo v upravnem sporu zoper odločbo o razveljavitvi.

Na drugačno odločitev ne more vplivati niti sklicevanje na sodno prakso v enakih primerih. Vrhovno sodišče je s sklepom, na katerega se sklicuje tožeča stranka, sicer res razveljavilo odločitev upravnega sodišča o zavrnitvi zahteve za izdajo začasne odredbe v podobni zadevi, vendar je bil razlog za razveljavitev bistvena kršitev določb postopka, ker sodišče pogoja za izdajo začasne odredbe ni presodilo z vidika možnosti učinkovitega sodnega varstva. V tem postopku pa je upravno sodišče opravilo to presojo, in to pravilno.

Glede na navedeno uveljavljana pritožbena razloga nista podana.

Pritožbeno sodišče je pritožbo na podlagi 73. člena in 68. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.