Jedro

Odmera odškodnine zaradi prekomernega hrupa - ceste.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da njen izrek sedaj glasi: ,,Tožena stranka je dolžna plačati prvotožeči stranki znesek 5.000,00 EUR (pettisoč 00/100) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 4,590,20 od 20.12.2007 do dne 27.5,2008 ter od zneska 5000,00 EUR od dne 28.5,2008 dalje do plačila, drugotožeči stranki znesek 4.000,00 EUR (štiritisoč 00/100) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.12.2007 dalje do plačila, tretjetožeči stranki znesek 4.000,00 EUR (štiritisoč 00/100) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.12,2007 dalje do plačila, četrtotožeči stranki znesek 3.500,00 EUR (tritisočpetsto 00/100) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.12.2007 dalje do plačila, petotožeči stranki znesek 4.000,00 EUR (štiritisoč 00/100) z zakonskimizamudnimi obrestmi od 20.12.2007 dalje do plačila, ter jim povrniti pravdne stroške v znesku 3.255,30 EUR (tri tisoč dvesto petinpetdeset 30/100) EUR v roku 15 dni od dneva vročitve te sodbe, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

V presežku se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne," V ostalem se pritožba zavrne.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka v višini 101,12 EUR (sto ena 12/100) v roku 15 dni od vročitve te sodbe, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati prvotožniku, drugotožniku, tretjetožnici in petotožniku vsakemu znesek 5.800,00 EUR, četrtotožnici pa znesek 5.000,00 EUR, vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.12.2007 dalje do plačila, ter jim povrniti nastale pravdne stroške v znesku 4.238,09 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje, smiselno njen obsodilni del, se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Prereka odločitev sodišča prve stopnje v delu, v katerem ni sledilo ugovoru zastaranja celotne terjatve, saj je ugovor zastaranja materialnopravni ugovor, za katerega ne velja sistem prekluzije, če se dolžnik sklicuje na zastaranje zgolj zaradi poteka časa na podlagi dejstev, ki so bila pravočasno navedena v smislu 286. člena ZPP. če so bila dejstva, potrebna za njegovo presojo, navedena najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, se lahko dolžnik sklicuje na zastaranje tudi kasneje (tako tudi sodba II Ips 121/2006 in I Cp 710/2005). Tožena stranka podrejeno ugovarja tudi višini prisojene odškodnine.

3. Navaja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo kritične vrednosti hrupa, kot jih je ugotovil izvedenec, vendar je glede na ugotovljeno jakost hrupa, čas izpostavljenosti in upoštevaje izpovedbe tožečih strank prisodilo previsoke zneske odškodnin, glede na individualizacijo in objektivizacijo, v primerjavi s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih. Sodišče prve stopnje po mnenju tožene stranke ni v zadostni meri upoštevalo, da živimo v času, ko se v urbanih okoljih imisije vseh vrst povečujejo, kar še posebej velja za tiste, ki živijo ob tranzitnih poteh ali industrijskih središčih. Poleg tega bi moralo v večji meri upoštevati prepoved vožnje po Odredbi o omejitvi prometa na cestah v RS in jakost hrupa pri hiši tožečih strank, ki je za sporno obdobje razvidna iz tabele 2.1., ki je priloga k mnenju iz leta 2008, Da je prisojena odškodnina pretirano visoka kaže tudi primerjava s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS v podobnih primerih, kjer so bili oškodovanci izpostavljeni tudi drugim imisijam, Tožena stranka za primerjavo prilaga sodbe opr, št. II Ips 148/2007, II Ips 813/2007, II Ips 940/2007, II Ips 567/2008 in II Ips 409/2009, P 68/2006, P 376/2007 in druge. Ker je sodišče prve stopnje prisodilo tožečim strankam odškodnino, ki je višja od odškodnine, prisojene strankam, ki so od ceste G1-3 oddaljene le dva metra, prav tako pa tudi od odškodnine, prisojene stranki, katere hiša je od glavne ceste oddaljena sedem metrov, prisojena odškodnina tožečih strank odstopa od sodne prakse. Sodišče prve stopnje je prvotožniku, drugotožniku, tretjetožnici in petotožniku tudi neutemeljeno prisodilo obresti od odškodnine v znesku 5,800,00 EUR, četrtotožnici pa obresti od zneska 5,000,00 EUR že od 20.12,2007, saj so tožeče stranke zahtevek od prvotnih 4.590,20 EUR povišale na 5.800,00 EUR oziroma na 7.000,00 EUR šele s pripravljalno vlogo dne 27.5.2008,

4. Tožena stranka graja tudi odločitev o stroških postopka. Meni, da je sodišče prve stopnje neupravičeno priznalo stroške tožeče stranke za drugo, četrto in za sedmo pripravljalno vlogo ter 700 odvetniških točk za zastopanje na glavni obravnavi, ker bi jim v skladu s 3. točko tarife št. 20 lahko priznalo le 25% iz tarife št. 18 oz. v konkretnem primeru 175 odvetniških točk, saj se na tej glavni obravnavi niso izvajali dokazi, temveč so se obravnavala samo procesna vprašanja.

5. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

6. Pritožba je delno utemeljena.

7. V skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku - ZPP preizkusi pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu oz. v delu, v katerem stranka ni zmagala v sporu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2,, 3., 6., 7., 11, 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

8. Pritožbeno sodišče se je najprej ukvarjalo z ugovorom zastaranja celotne terjatve, katerega je tožena stranka podala po prvem naroku. Za splošno neposlovno odškodninsko terjatev sta določena dva zastaralna roka, in sicer: triletni subjektivni zastaralni rok, ki teče od dneva, ko je oškodovanec zvedel za škodo in njenega povzročitelja, ter petletni objektivni zastaralni rok, ki začne teči od dneva nastanka škode (prvi in drugi odstavek 352, člena Obligacijskega zakonika - OZ). Navedena zastaralna roka veljata ne glede na to, ali se odškodnina zahteva za že nastalo škodo ali pa za škodo, za katero je po rednem teku stvari gotovo, da bo sukcesivno nastajala v prihodnosti, kakor tudi ne glede na to, ali se odškodnina bodoče škode zahteva v obliki denarne rente ali v enkratnem znesku.

9. Toda sodišče na nastop zastaranja nikoli ne pazi po uradni dolžnosti, ampak se mora dolžnik nanj sklicevati (tretji odstavek 335, člena OZ). Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem pritožnice, da je ugovor zastaranja materialnopravni ugovor in uveljavljanje samega ugovora ni omejeno z določili 286. člena ZPP, vendar pa mora pravdna stranka dejstva, ki so v konkretnem primeru odločilna oziroma pravno pomembna za presojo tovrstnega ugovora navesti pravočasno, torej najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, saj jih kasneje lahko navaja le, če jih brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku.

10. Iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da so bila pri presoji ugovora zastaranja upoštevana vsa pravočasno navedena dejstva. Tožena stranka se je šele v svoji sedmi pripravljalni vlogi z dne 24.3.2010 sklicevala na dejstva, pomembna za presojo utemeljenosti ugovora zastaranja celotne terjatve, torej v zvezi s tem, kdaj so po njeni oceni tožniki izvedeli za nastanek škode in njenega povzročitelja in da so zato tožniki prepozni z uveljavljanjem prve sukcesivno nastale škode in posledično vseh ostalih. Ker je tožena stranka tovrstne navedbe podala šele v sedmi pripravljalni vlogi, pri tem pa ni navedla razloga, zakaj jih brez svoje krivde ni navedla najkasneje na prvem naroku, jih je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot prepozne, ker so bile podane v nasprotju z določili 286. člena ZPP, in jih iz tega razloga ni upoštevalo, v posledici tega pa tudi pravilno zavrnilo ugovor zastaranja celotne terjatve.

11. Pritožbeno sodišče k temu le še dodaja, da tudi v kolikor bi bila navedena pravno pomembna dejstva podana pravočasno, ugovor zastaranja ne bi bil utemeljen. Iz pravdnega spisa namreč izhaja, da so tožniki šele na podlagi Analize hrupa in zaščite proti hrupu, ki jo je novembra 2005 za toženo stranko izdelal Zavod za zdravstveno varstvo Maribor, Inštitut za varstvo okolja (priloga A2), bili seznanjeni z dejstvom, da emisije zaradi povečanega prometa presegajo običajno mejo, zaradi česar je škoda, ki jim je ob tem nastajala, protipravna, kar jim je dalo podlago za uveljavljanje odškodninskega zahtevka, tožniki pa so svoje tožbe vložili dne 13.2.2007. 12. Pritožbeno sodišče se je dalje ukvarjalo z vprašanjem primernosti s strani tožene stranke izpodbijanih pravičnih denarnih odškodnin iz naslova duševnih bolečin kot posledice prekomernih imisij hrupa. Pritrditi je potrebno pritožbenim navedbam tožene stranke, da živimo v času, ko se v urbanem okolju imisije vseh vrst povečujejo. Omenjeno res zahteva večjo/ toleranco krajanov pri prenašanju teh obremenjujočih vplivov, vendar pritožba pri tem prezre, da je podlaga odškodninske odgovornosti takšna prekomerna obremenitev, ki presega normalne meje in je zato ljudje v določenih prizadetih okoljih niso dolžni več trpeti, saj jim Ustava RS in drugi predpisi zagotavljajo pravico do bivanja v zdravem življenjskem okolju. Pravica do zdravega življenjskega okolja je temeljna človekova (osebnostna) pravica, ki je ustavno varovana v 72. členu Ustave RS, zakonsko ureditev odškodninske odgovornosti zaradi posega v pravico do zdravega življenjskega okolja pa predstavlja določba tretjega odstavka 133. člena OZ, ki opredeljuje mejo med pravno priznano in nepriznano škodo iz tega naslova, in sicer, da je mogoče v primeru, ko nastane škoda pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je izdal dovoljenje pristojni organ, zahtevati povrnitev škode, ki presega običajne meje.

13. Kljub povedanemu je namen denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo dosečidoločeno oškodovančevo zadoščenje. Da bi bilo zadoščenje „pravilno“, mora bitisorazmerno oškodovančevemu prikrajšanju, hkrati pa mora biti prisojeni znesek vpet v širše družbene okvirje, ki se na področju odškodninskega prava izražajo zlasti skozi medsebojna razmerja med različnimi škodami in odškodninami zanje. V skladu s temi kriteriji se nato opravi individualizacija v širšem pomenu (objektivna pogojenost odškodnine), glede na razmerja med podobnimi škodami in še ožja individualizacija, glede na konkretnega oškodovanca oz. primer (individualizacija v ožjem pomenu). Šele pravilna uporaba teh kriterijev in metode ter na njihovi podlagi uporabljen pravni standard „pravične denarne odškodnine" pomenita tudi pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu izpodbijane sodbe v navedenem obsegu je pritožbeno sodišče zaključilo, da tožena stranka delno utemeljeno graja višino odmerjenih odškodnin za nepremoženjsko škodo, saj so prisojene odškodnine tudi po mnenju pritožbenega sodišča, glede na ugotovljeno relevantno dejansko stanje ter glede na obstoječo sodno prakso, za tožeče stranke odmerjene previsoko, kar je narekovalo ustrezno spremembo sodbe sodišča prve stopnje.

14. Odškodnina, prisojena prvotožniku, drugotožniku, tretjetožnici in petotožniku v višini 5.800,00 EUR in odškodnina, prisojena četrtotožnici v višini 5.000,00 EUR, se po višini uvršča v zgornjo raven primerov iz sodne prakse za pretrpljene duševne bolečine kot posledice prekomernih imisij hrupa. Zgornjo raven višine odškodnine lahko sodišče prestopi le, kadar so podane posebne okoliščine, zaradi katerih je določen primer bistveno drugačen od ostalih. Do tako visoke odškodnine, po mnenju pritožbenega sodišča, tožeče stranke niso upravičene, saj v postopku pred sodiščem prve stopnje niso bile izkazane take okoliščine, ki bi opravičevale odstop od sodne prakse. Pritožbeno sodišče je pri presoji višine pravične denarne odškodnine upoštevalo vse okoliščine primera, zlasti lego hiše (hiša je od ceste oddaljena 30 metrov, spalni in dnevni prostor je obrnjen na cesto), pravno relevantna dejstva glede jakosti hrupa, kot jih je ugotovil izvedenec in so za tožečo stranko navedene v tabeli 2.1., ki je priloga izvedenskemu mnenju, ter izpovedbe tožečih strank glede trpljenja, ki so ga doživljale zaradi prekomernega hrupa. Po mnenju pritožbenega sodišča je glede na vse okoliščine primera in glede na višino odškodnin v sodni praksi pravična in primerna denarna odškodnina prvotožnika v višini 5.000,00 EUR, do katere je upravičen, saj je sodišče upoštevalo, da je bil prekomernemu hrupu izpostavljen ves dan/tako doma kot v službi. Drugotožnik, tretjetožnica in petotožnik so bili prekomernemu hrupu izpostavljeni manj časa kot prvotožnik, saj so bili v spornem obdobju večinoma zdoma več kot 8 ur dnevno, zato so ob upoštevanju vseh zgoraj navedenih okoliščin po mnenju pritožbenega sodišča upravičeni do pravične in primerne odškodnine v znesku 4.000,00 EUR. Četrtotožnica je po mnenju pritožbenega sodišča, kljub izpostavljenosti hrupu ves dan, upravičena do 3.500,00 EUR odškodnine, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da nekoliko slabše sliši in je torej intenziteta hrupa, kateremu je bila izpostavljena, nekoliko nižja kot pri ostalih tožečih strankah.

15. Tožena stranka v pritožbi v zvezi s prisojenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi s strani sodišča prve stopnje pravilno opozarja, da so tožeče stranke svoje tožbene zahtevke zvišale šele s pripravljalno vlogo z dne 27.5,2008, zaradi česar jim ne pripadajo zakonske zamudne obresti od zneskov, ki presegajo prvotno vtoževane zneske. Ker je pritožbeno sodišče drugotožniku, tretjetožnici, četrtotožnici in petotožniku prisojene odškodnine znižalo tako, da le-te ne presegajo prvotno vtoževanih zneskov, jim od tako odmerjenih odškodnin pripadajo tudi zakonske zamudne obresti od dne 20,12.2007 dalje, navedeni datum pa predstavlja s strani sodišča prve stopnje ugotovljeni prvi dan zamude z izplačilom odškodnine s strani tožene stranke. Prvotožniku pripadajo zakonske zamudne obresti od zneska 4.590,20 EUR od dne 20.12.2007 do dne 27.5,2008, ko je modificiral tožbeni zahtevek, ter zakonske zamudne obresti od zneska 5.000,00 EUR od dne 28.5,2008 do plačila.

16. Neutemeljena je pritožbena graja stroškovne odločitve. Sodišče prve stopnje je glede na načelo potrebnosti pravdnih stroškov v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP pravilno priznalo le povrnitev za pravdo potrebnih stroškov. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno priznalo tožeči stranki nagrado za drugo pripravljalno vlogo z dne 11.9.2007, saj je z njo tožeča stranka odgovarjala na navedbe tožene stranke, ki jih je ta podala v svoji prvi pripravljalni vlogi z dne 11.6.2007. Sodišče prve stopnje je prav tako pravilno priznalo tožeči stranki nagrado za četrto pripravljalno vlogo z dne 27.5,2008, saj je tožeča stranka v njej modificirala tožbeni zahtevek ter podala odgovor na tretjo pripravljalo vlogo tožene stranke z dne 15.4.2007. Pritožbeno sodišče dalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilnotožeči stranki priznalo 20 točk po Odvetniški tarifi - OT za sedmo pripravljalno vlogo ter jo štelo kot dopis, saj je tožeča stranka s sedmo pripravljalno vlogo z dne 16.2.2009 odgovarjala na navedbe iz pete pripravljalne vloge tožene stranke z dne 8.10.2008. Prav tako je neutemeljena pritožbena graja, da je sodišče tožnikom neupravičeno priznalo 700 OT za zastopanje na prvi glavni obravnavi ter da bi tožnikom v skladu s 3. točko tarife št. 20 lahko priznalo le 25% iz tarife št. 18 oz. v konkretnem primeru 175 odvetniških točk. Tarifa št. 20 v prvi točki določa, da pripada strankam za prvi narok za glavno obravnavo, na kateri se je obravnavala glavna stvar ali so se sprejemali dokazi, nagrada po tarifi št. 18, Ker so se na naroku za glavno obravnavo dne 22.8.2007 izvajali dokazi, pred tem pa je sodišče tudi združilo posamezne zadeve v enotno obravnavanje ter opravilo poravnalni narok, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo navedeno prvo točko tarife. št. 20. in tožeči stranki priznalo 600 točk za zastopanje na glavni obravnavi dne 22.8.2007. Tretje točke tarife št. v 20 v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti, saj se po njej obračunavajo nagrade za naroke, na katerih so se obravnavala samo procesna vprašanja ali naroki, na katerih je bil postopek končan pred obravnavanjem glavne stvari ali za preložene naroke.

17. Ob upoštevanju vsega navedenega je sodišče druge stopnje v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP delno ugodilo pritožbi tožene stranke in delno spremenilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, kot izhaja iz izreka te sodbe. V ostalem je pritožba kot neutemeljena zavrnjena (člen 353 ZPP).

18. Sprememba prvostopenjske sodbe na drugi stopnji je narekovala ponovno odločitev o pravdnih stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP), pri čemer je bilo potrebno upoštevat« spremenjeni pravdni uspeh ter posamezne faze postopka (drugi odstavek 154.člena ZPP).

19. Tožeči stranki je bilo v prvi fazi postopka, to je do zvišanja tožbenega zahtevka dne 27.5.2008, priznanih 2.998,11 EUR pravdnih stroškov. Glede na 89,32 % uspeh tožeče stranke v tem delu postopka je upravičena do povrnitve 2.677,91 EUR. Toženi stranki se na podlagi 155. člena ZPP in na podlagi Odvetniške tarife - OT (ki se uporablja na podlagi 41. člena Zakona o odvetniški tarifi) priznajo naslednji stroški pravdnega postopka: toženi stranki se prizna 700 OT za vse odgovore na tožbe z dne 1.3.2007 in 700 OT za vse prve pripravljalne vloge z dne 11.6.2007, saj so bili vsi odgovori na tožbe in vse prve pripravljalne vloge enake in vložene istega dne ter v istem obsegu priznane tudi tožeči stranki. Toženi stranki se prizna tudi 600 OT za udeležbo na prvem naroku za glavno obravnavo z dne 22.8.2007, 450 OT za drugo pripravljalno vlogo z dne 29.9.2007 ter 300 OT za tretjo pripravljalno vlogo z dne 14.4.2008, kar skupaj znaša 2.750 OT, ob vrednosti OT na dan odločanja v višini 0,459 EUR pa 1.262,25 EUR. Toženi stranki se prizna tudi 2% materialnih stroškov (25,30 EUR) in kilometrina za glavno obravnavo z dne 22.8.2007 v višini 13,40 EUR, kar skupaj znaša 1300,95 EUR. Glede na 10,68% uspeh tožene stranke v prvi fazi postopka, je upravičena do povrnitve 138,94 EUR stroškov pravdnega postopka.

20. V naslednji fazi postopka, po modifikaciji tožbenega zahtevka, je bilo tožeči stranki priznanih 1.385,91 EUR pravdnih stroškov. Glede na 67,88% uspeh tožeče stranke v tej fazi postopka je upravičena do povrnitve 940,77 EUR. Toženi stranki je bilo v tej fazi postopka priznanih 698,77 EUR pravdnih stroškov, zato je glede na 32,12% uspeh v tej fazi postopka, upravičena do povrnitve 224,44 EUR pravdnih stroškov.

21. Po medsebojnem pobotanju je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki še 3,255,30 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

22. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkomTS4. člena ZPP. Toženi stranki se od priglašenih stroškov v skladu s prvim odstavkom 155. člena ZPP in OT, kot potreben prizna strošek sestave pritožbe (800 OT) ter 16 točk za materialne izdatke (13. člen OT), kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR na dan odločanja, znaša skupaj 374,54 EUR. Glede na uspeh tožene stranke v pritožbenem postopku v višini 7.700,00 EUR (27%), je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki 101,12 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.