Jedro

Postopek v sporu majhne vrednosti namreč poteka na podlagi pisno izvedenih pravdnih dejanj (prvi odstavek 450. člena ZPP). Glavna obravnava ni obligatorna, zato bi morali pravdni stranki izrecno predlagati izvedbo naroka, česar pa nobena od njiju ni storila.

Za dogovor, ki predvideva drugačno plačilo odvetniških storitev, kot to določa OT, je po 17. členu OT sicer res predpisana pisna oblika. Vendar ta ni predvidena za njegovo veljavnost (ad valorem), pač pa za njegovo (lažjo) dokazljivost (ad probationem).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) zahtevala od tožene stranke (v nadaljevanju toženke) plačilo zneska v višini 1.485,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 2. 2022 dalje in ji naložilo, da toženki povrne stroške postopka v znesku 671,98 EUR, ker je bila upravičenka do brezplačne pravne pomoči, s plačilom v korist proračuna Republike Slovenije.

2. Tožnik je zoper navedeno sodbo vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja vse v 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) opredeljene pritožbene razloge. Ponavlja, da v pravdi od toženke vtožuje 79,79 EUR za storitve, ki jih je opravil zanjo enako kot za ostalih 110 krajanov v upravnem sporu in 1.405,62 EUR za odvetniške storitve, ki jih je izključno toženka posebej naročila. Način naročanja je podrobno opisal v prvi pripravljalni vlogi in ga dokazal z listinami v spisu. Med posebej naročenimi storitvami je bilo tudi mnenje o ustavni pobudi, ki jo je sestavila toženka samostojno in mu jo dala v pregled. Toženka je tudi edina, ki je poleg ostalih 110 krajanov vlagala svoje vloge v upravnem sporu. To je razvidno iz četrte pripravljalne vloge z dne 26.1.2021. S pregledovanjem toženkinih štirih vlog je imel dodatno delo, vse storitve v zvezi s tem pa ji je zaračunal kot sestavo ene (četrte) pripravljalne vloge po Odvetniški tarifi (v nadaljevanju OT). Ne drži, da naj bi bile vse storitve, ki jih je obračunal, vključene v dogovor o plačilu za upravni spor, saj v letu 2018 nihče ni vedel, da bo čez eno leto toženka vlagala ustavno pobudo in delala tudi samostojno v upravnem sporu. Za ti dve storitvi (mnenje k ustavni pobudi in sestava četrte pripravljalne vloge, ki vključuje preglede štirih vlog toženke), mora sodišče naložiti plačilo toženki po določbah OT. Zoper toženko je uveljavljal le tiste storitve, ki so bile opravljene izključno na njeno zahtevo in ima za njih pisno dokazilo. Bile pa so še številne druge ustno naročene storitve. Nobena listina ne izkazuje volje ostalih pridruženih krajanov, da je bila toženka v upravnem sporu njihov predstavnik ali zastopnik. Napačen je dokazni sklep, da naj bi tožnik prav toženko obveščal o poteku postopka. Sodišče je pri tem bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ko je nekatere svoje ugotovitve naslonilo na trditve toženke iz njene druge vloge.

Ni res, da je bilo med pravdnima strankama na sestanku 19. 11. 2018 dogovorjeno, da toženki ni treba ničesar plačati. Tudi ne drži, da odvetnik od dogovora ne more odstopiti. Pravdni stranki sta dogovor o zastopanju sklenili 4. 12. 2018, ko je toženka pooblastilo dostavila tožniku. Na tem pooblastilu ni nobenega dogovora o brezplačnem zastopanju, ampak o obračunavanju storitev skladno z OT. Na sestanku je povedal, da je pripravljen prevzeti upravni spor in da bo storitve obračunal po OT. Podal je približno oceno stroškov za sestavo tožbe. To je bila njegova dolžnost. Nepravilna je ugotovitev, da je bil sklenjen (drugačen) dogovor, da se bodo stroški toženkinega zastopanja poravnali iz njenega plačila 60 EUR.

Sodišče je zavrnilo vtoževani znesek v višini 79,79 EUR, ki jih terja od vsakega od 111 tožnikov v upravnem sporu, ker naj bi bilo dogovorjeno, da bo tožnik opravil odvetniške storitve za fiksni znesek 3.362 EUR. Takšen dogovor ne obstoji in ga pravdni stranki ne zatrjujeta. Tožnik je tistim, ki so mu ob koncu odpovedali pooblastilo, izdal ločene račune, ostalim pa več skupnih. Račun, ki se glasi na A. A. in ostali (priloga B8 v spisu), se ne nanaša na toženko. Zato je napačen očitek sodišča o nedopustnosti dvakratnega zaračunavanja storitev.

V tč. 13 sodbe je protispisna ugotovitev sodišče, da se je tožnik dogovoril, da bodo krajani za odvetniške storitve plačali 60 EUR na gospodinjstvo. V spisu je elektronsko sporočilo z dne 20.11.2019, kjer toženka piše, da bodo stroški tožbe in ne celotnega spora od dva do tri tisoč evrov. Iz razpredelnice, ki jo je predložila toženka, tudi ne izhaja, da je toženka kaj plačala v sklad za plačilo storitev tožniku. Sodišče sploh ne loči dogovarjanja med krajani, kako bodo zbirali predujem za odvetnika in dogovarjanja vsakega krajana z odvetnikom o stroških zastopanja. Sodišče bolj verjame ustnemu dogovoru kot pisnemu dogovoru oziroma pooblastilu. V preteklosti sklenjen ustni dogovor je mogoče spremeniti s kasnejšim pisnim dogovorom. Odločitve tudi ni mogoče opreti na korespondenco med toženko in krajanom B. B., ki jo je tožnik prvič videl v tej pravdi, in na njeni podlagi sklepati o vsebini dogovarjanja z odvetnikom glede obračunavanja storitev.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti (443. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP), v katerem veljajo posebna pravila postopka. Sodbo v postopku v sporu majhne vrednosti se sme v pritožbenem postopku izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP (absolutna bistvena kršitev) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Tožnik zato s pritožbenim uveljavljanjem kršitev pravil postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP uveljavlja nedovoljeni pritožbeni razlog. Tudi pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga tožnik prav tako uveljavlja, v sporih majhne vrednosti ni dovoljen.

6. Iz dejanske podlage izpodbijane sodbe, ki je torej neizpodbojna podlaga odločanja o pritožbi, izhaja, da je tožnik v upravnem sporu zastopal več krajanov C., med katerimi je bila tudi toženka. Ta je kot organizatorka civilne iniciative s tožnikom tudi ves čas komunicirala. V upravnem postopku je tožnik zastopal 111 krajanov, ki so živeli v 60 gospodinjstvih in v njem vložil tožbo in štiri pripravljalne vloge. V tem postopku od toženke zahteva plačilo računa št. 0-2022-209 v višini 1.4851,41 EUR. Obračunal ji je 1/111 stroškov za sestavo tožbe, prve, druge in tretje pripravljalne vloge, skupaj z administrativnimi stroški, v višini 79,97 EUR, v preostanku (1.405,62 EUR), pa ji je zaračunal sestavo četrte pripravljalne vloge, več kratkih dopisov, popravkov, mnenj in en sestavek. Te storitve naj bi toženka naročila posebej in le za lastne potrebe. Storitve je obračunal po Odvetniški tarifi (OT). Toženka je plačilu računa nasprotovala. Zanikala je, da bi tožnik s krajani sklenil dogovor o plačilu storitev po OT, ki bi se zaračunale posameznikom. Med njimi je bilo namreč (ustno) dogovorjeno, da se za ta namen ustanovi poseben sklad, kamor je vsako od 60 gospodinjstev vplačalo 60 EUR. Skupno je bilo zbranih 3.560 EUR. Iz tega sklada je tožnik prejel plačilo za opravljene storitve. Zanikala je tudi, da bi nekatere storitve naročala v svojem imenu in na svoj račun. Ves čas je delovala v interesu skupine krajanov.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je med krajani in tožnikom obstajal dogovor o plačilu odvetniških storitev, vendar ne po OT, temveč na način, da vsako gospodinjstvo prispeva po 60 EUR. Sredstva so se zbirala v posebnem skladu. Tožnik je zanj vedel, za zastopanje v upravnem sporu pa je iz sklada prejel več plačil: za sestavo tožbe, za sestavo prve pripravljalno vlogo ter za vse preostale odvetniške storitve oziroma pripravljalne vloge. Toženki je z računom št. 0-2022-209 naložil plačilo istih storitev, vendar po višji ceni (po OT). Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožnik ni bil upravičen naknadno samovoljno spremeniti sklenjenega dogovor o višini plačila, prav tako pa ne more zahtevati plačila istih storitev še enkrat. Ugotovilo je še, da toženka posebnih storitev zase ni naročala in da je delovala v imenu vseh krajanov. Tožnik ji zato ne bi smel zaračunati individualnih odvetniških storitev, saj je vse opravil v interesu vseh krajanov, od katerih pa je plačilo iz posebnega sklada skladno s sprejetim (ustnim) dogovorom že prejel. 8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnik s svojimi obširnimi navedbami (glede opravljenih odvetniških storitev, sklenitve dogovora o zastopanju, njegovi vsebini in plačilu, glede vloge toženke in domnevno napačni razlagi nekaterih listinskih dokazov) v pretežnem delu posega v dokazno oceno sodišča prve stopnje ter s tem uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki pa, kot je bilo že pojasnjeno, v tem postopku ni pravno upoštevan pritožbeni razlog. V nadaljevanju se bo zato pritožbeno sodišče opredelilo le do tistih navedb, s katerimi se izrecno oziroma smiselno uveljavljajo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotna uporaba materialnega prava ter ostale kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

9. Zmotno je pritožnikovo stališče, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage, po kateri je lahko o vsebini dogovora o plačilu odvetniških storitev odločalo le na podlagi predložnih listinskih dokazov brez zaslišanja tožnika. Postopek v sporu majhne vrednosti namreč poteka na podlagi pisno izvedenih pravdnih dejanj (prvi odstavek 450. člena ZPP). Glavna obravnava ni obligatorna, zato bi morali pravdni stranki izrecno predlagati izvedbo naroka, česar pa nobena od njiju ni storila. Tožnik je sicer predlagal svoje zaslišanje, vendar, kot je pravilno pojasnilo prvostopenjsko sodišče, le z namenom, da potrdi navedbe, da je vse obračunane in še več drugih odvetniških storitev res opravil. Svojega zaslišanja v zvezi z dogovorom o ceni in načinu plačila ni predlagal. Trditev, da je bil sklenjen dogovor o plačilu po OT, je dokazoval s predložitvijo Pooblastila, podpisanega s strani toženke. V njem je navedeno, da se stroški obračunajo po OT, če ni sklenjen drugačen pisni dogovor. Toženka je navedbe o drugačnem (ustnem dogovoru) izkazala s predložitvijo številnih elektronskih sporočil. Tako je imelo sodišče prve stopnje za ugotavljanje vsebine spornega dogovora na voljo (le) listinske dokaze,1 zato je, upoštevajoč trditve pravdnih strank, o spornem dejanskem stanju odločalo na podlagi predloženih pisnih dokazov. Tako kršitev določb postopka po 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero v pritožbenih navedbah meri tožnik, ni podana.

10. Neutemeljena je tudi pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje nekatere ugotovitve naslonilo na trditve iz zadnje toženkine vloge, katere tožnik zaradi izostanka naroka ni mogel učinkovito prerekati. V postopku v sporih majhne vrednosti morata pravdni stranki navesti vsa dejstva in predlagati vse dokaze v tožbi oziroma v dogovoru na tožbo (451. člen ZPP). Toženka je vse relevantne ugovore podala v odgovoru na dopolnitev tožbo. Tu je zatrjevala obstoj dogovora o načinu plačila, vezanega na posamezno gospodinjstvo, opisala je ustanovitev posebnega sklada in zbiranje sredstev vanj, naštela je posamezna izplačila, s katerimi so bili plačani odvetniški stroški, zanikala je, da bi določene storitve naročala le zase. K te vlogi je priložila pisne dokaze. V prvi pripravljani vlogi tako novih (relevantnih) navedb ni podala, priložila pa je tri e-poštna sporočila z dne 14. 2. 2019 in 15. 1. 2019, s katerimi je dokazovala že zatrjevano dejstvo, da je s tožnikom komunicirala v imenu vseh krajanov. Tudi sicer je za to dejstvo že v odgovoru na tožbo predložila ustrezna dokazila.2 Tožnik se je torej imel možnost opredeliti do vseh relevantnih ugovorov v svoji prvi pripravljalni vlogi. Njegove navedbe iz te vloge je sodišče upoštevalo.3 Zato smiselno zatrjevana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

11. Sodišče prve stopnje je tako iz trditev strank in predložene listinske dokumentacije ugotovilo, da so krajani in tožnik sklenili usten dogovor o plačilu odvetniških storitev, na način, da vsako gospodinjstvo za te storitve in sodne stroške prispeva 60 EUR. Plačilo po OT, kot zatrjuje tožnik, nikoli ni bilo predvideno. Za dogovor, ki predvideva drugačno plačilo odvetniških storitev, kot to določa OT, je po 17. členu OT sicer res predpisana pisna oblika. Vendar ta ni predvidena za njegovo veljavnost (ad valorem), pač pa za njegovo (lažjo) dokazljivost (ad probationem), kot je pravilno poudarilo prvostopenjsko sodišče. Toženka je zatrjevala obstoj drugačnega dogovora in ga tudi uspela dokazati. Zato je tudi z materialnopravnega stališča pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je med krajani in tožnikom obstajal veljaven usten dogovor o plačilu storitev, ki ga tožnik naknadno enostransko ni mogel spreminjati. Skladno s tem dogovorom pa je tožnik za svoje storitve plačilo že prejel.4 Ker je tožnik svoje storitve, opravljene do 24. 3. 2021, že dobil plačane, ponovnega in višjega plačila istih storitev od toženke (oz. le od nekaterih krajanov) ne more zahtevati. Da je toženka plačala prispevek v sklad, iz katerega so bili poplačani njegovi stroški v omenjenih treh zneskih, pa je potrjeno ravno z listino, ki jo omenja pritožnik, saj je iz razpredelnice plačil razvidno, da je gospodinjstvo D., kamor sodi toženka, plačalo svoj del stroškov. Zavrnitev zahtevka je tako na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja tudi materialnopravno pravilna.

12. Glede na navedeno pritožbeni razlogi niso podani. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Po mnenju pritožbenega sodišča strošek toženkinega odgovora na pritožbo, v katerem zgolj poudarja, da se v pritožbi uveljavljajo nedovoljeni pritožbeni razlogi in ponavlja ugotovitve iz sodbe sodišča prve stopnje, ni potreben strošek postopka, zato ga je toženka dolžna kriti sama.

1 Toženka je sicer v zvezi s tem predlagala svoje zaslišanje in nekaterih prič. Vendar je sodišče ocenilo, da so njeni ugovori utemeljeni že na podlagi predloženih listinskih dokazov strank. 2 Elektronska sporočila z dne 20. 11. 2018 (priloga B2), 30. 11. 2018 (priloga B3), 15. 1. 2019 (priloga B13), 13. 12. 2018 (priloga B16). Podrobno obrazloženo v 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. 3 6. točka obrazložitve izpodbijane sodbe. 4 14. in 15. točka obrazložitve izpodbijane sodbe.