Jedro

Skladno z določbami KPND in KP za dejavnost vzgoje in izobraževanja se uporabijo kriteriji za izbor presežnih delavcev na nivoju celotne organizacije in ne le na nivoju poljubnega števila enot. Ni odločilno, če je bila ena od soustanoviteljic tožene stranke pripravljena financirati reševanje presežnih delavcev le v enotah na svojem območju, saj iz ustanovitvenih aktov tožene stranke ni razvidno, da bi šlo za ločeno financiranje posameznih ustanoviteljic.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožničinemu zahtevku in razveljavilo sklep tožene stranke z dne 25.9.1998 in dokončno odločbo št. 1218/98, z dne 26.11.1998, s katerima je bilo odločeno, da tožnici s 25.9.1998 kot trajno presežni delavki preneha delovno razmerje pri toženi stranki in se istočasno razporedi na delo v drugo organizacijo, to je v VVZ T.. Hkrati je sodišče toženi stranki naložilo, da pozove tožnico nazaj na delo in ji povrne razliko plače do višine, ki bi ji bila zagotovljena, če bi pri toženi stranki neprekinjeno delala ter povrne stroške postopka. Takšno odločitev je sodišče utemeljilo s tem, da je tožena stranka opravila izbor presežnih delavk na enakih delovnih mestih le na nivoju enot v mestu Maribor, ne pa tudi enakopravno upoštevaje sodelavke na enakih delovnih mestih izven območja mesta Maribor, predvsem na območju Občine Ruše. Zoper gornjo sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da jo pritožbeno sodišče razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem opozarja na soustanoviteljstvo tožene stranke s strani Mestne občine Maribor in Občine Ruše, na dejstvo, da je prišlo do ugotavljanja in razreševanja presežnih delavcev pri njej na zahtevo Mestne občine Maribor, zgolj v enotah na območju te mestne občine. Pri tem pa je Občina Ruše izrecno zavzela stališče, da je z vidika financiranja pripravljena prevzeti obveznosti le do presežnih delavcev v enotah na njenem območju, tu pa presežkov dejansko ni bilo. Hkrati je Občina Ruše napovedala, da bo sicer zahtevala izločitev oddelkov na njenem območju in izstopila iz soustanoviteljstva tožene stranke, kar bi toženi stranki povzročilo še večje težave.

Pritožba ni utemeljena.

Kot prvo pritožbeno sodišče soglaša z zaključki sodišča prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe, da se v skladu z določbami Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti v RS (Ur. l. RS, št. 18/91 - 3/98) in Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja (Ur. l. RS, 52/94) uporabijo kriteriji za izbor presežnih delavcev na nivoju celotne organizacije in ne le na nivoju poljubnega števila enot. To je veljalo tudi za toženo stranko. Pritožbenih navedb, da bi bila ena od soustanoviteljic tožene stranke pripravljena financirati reševanje presežnih delavcev le v enotah na svojem območju, ni mogoče upoštevati, saj iz ustanovitvenih aktov tožene stranke ni razvidno, da bi šlo za ločeno financiranje posameznih ustanoviteljic oz. ločeno financiranje posameznih enot s strani ustanoviteljic, temveč je bila tožena stranka ustanovljena po principu soustanoviteljstva in skupnega financiranja delovanja tožene stranke po v naprej določenih deležih (Odlok o ustanovitvi Javnega vzgojnoizobraževalnega zavoda Vrtec Koroška vrata - priloga B 18 spisa). Tako soustanoviteljstvo tožene stranke v formalnem smislu ne more biti razlog za različno obravnavanje tožnice v primerjavi s sodelavkami na enakih delovnih mestih v enotah tožene stranke izven mesta Maribor.

Glede na povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v tem primeru sodišče prve stopnje pri izdaji izpodbijane sodbe na pravilno ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabilo, ob tem pa ob obravnavi pritožbe v postopku na prvi stopnji tudi ni zasledilo absolutno bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Ker pritožbeni razlogi tako niso bili podani, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in kot pravilno in zakonito potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške.