Jedro

Dokler je "izjava" pooblaščene uradne osebe označena za uradno tajnost, odločbe ni mogoče opreti na tak dokaz.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije št. 0011/3-XVII-127.378 z dne 10.11.1993 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila vlogo tožnika, državljana Republike Srbije, za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. V obrazložitvi ugotavlja, da je tožnik v času agresije na Slovenijo bil zaposlen v Vojašnici Ivan Cankar na Vrhniki s činom majorja, na delovnem mestu pomočnika za moralno politično vzgojo. Kot član ožjega štaba brigade je soodgovoren za načrtovanje in izvajanje pohoda brigade na letališče Brnik, sodelovanja brigade v spopadu s pripadniki TO in policije v Trzinu in pohoda proti Logatcu po premirju ter streljanja na pripadnike TO na vrhniškem klancu. Kot pomočnik poveljnika za moralno politično vzgojo je bil ključna oseba za psihično in moralno pripravo starešin za izvrševanje borbenih akcij. Na tej podlagi je ocenila, da bi njegov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije pomenil nevarnost za obrambo države, zato je na podlagi 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I) zavrnila njegovo vlogo za sprejem v državljanstvo.

Tožnik v obsežni tožbi navaja, da je na dolžnost pomočnika poveljnika za moralno vzgojo bil imenovan že leta 1989 in ne med agresijo. V odločbi so navedene njegove splošne naloge in nič konkretnega, kaj je v času agresije storil v škodo ali korist Slovenije. Res je, da je bila naloga brigade tudi blokada Brnika, da je prišlo do spopada v Trzinu, da je bil izveden pohod proti Logatcu, vendar tožnik ni sodeloval v nobeni od teh akcij in to Drašček kot uradna oseba dobro ve, vendar tega v uradnem poročilu ni ugotovil, čeprav ta okoliščina bistveno spreminja dejansko stanje. Tožnik ni sodeloval pri načrtovanju borbenih akcij, saj je to potekalo na poveljstvu ljubljanskega in zagrebškega korpusa. Tudi povelje za odhod enote na Brnik je prišlo iz Ljubljane, za katero tožnik pred odhodom enote ni vedel in tudi z enoto ni šel. Vpričo B.G. pa je tožnik interveniral in svetoval poveljniku B., ki je dobil povelje iz Ljubljane, naj raketira štab TO in občinsko stavbo na Vrhniki, naj tega ne dela "saj so to naši ljudje in bi bilo preveč žrtev." To pričo je omenil na zaslišanju, vendar tožena stranka teh okoliščin ni preverila, ampak je verjela le navedbam pooblaščenega delavca Ministrstva za obrambo. Poleg tega je skupaj z majorjem Bojkovskim prepričal posadko pokvarjenega tanka pri Brezovici, ki je grozila, da bo streljala na bližnje hiše, da se je predala. Dejstva, na podlagi katerih se izda odločba, se ugotovijo z dokazi, ki jih je organ dolžan oceniti in obrazložiti sklep o dejanskem stanju. Tožena stranka pa samo pavšalno navaja, da je tožnik v času agresije deloval na strani agresorja, poleg tega tudi prostega preudarka ni obrazložila. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je tožena stranka zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije na podlagi 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu, ker je ocenila, da bi njegov sprejem v državljanstvo predstavljal nevarnost za obrambo države.

Z zakonom o državljanstvu Republike Slovenije je toženi stranki dana diskrecijska pravica, da lahko osebi, ki izpolnjuje vse pogoje za pridobitev državljanstva po določbi 1. odstavka 40. člena zakona, zavrne vlogo, če so podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena tega zakona, torej v primeru, če bi sprejem take osebe v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države. Toda zakon o državljanstvu Republike Slovenije nima posebnih procesnih določb, zato se uporabljajo določbe zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki se na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporablja kot republiški predpis. To pomeni, da tudi v primeru, ko zakon daje pooblastilo upravnemu organu, da odloči po prostem preudarku, mora predhodno ugotoviti popolno dejansko stanje v skladu s pravili ZUP. Po določbi 159. člena ZUP-a se dejstva, na podlagi katerih se izda odločba, ugotavljajo z dokazi. Kot dokazilo se uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari, ki ustreza posameznemu primeru. V obravnavani zadevi je tožena stranka zaslišala tožnika kot stranko, vzela na zapisnik "izjavo" pooblaščene osebe Ministrstva za obrambo Vida Draščeka in pribavila različna poročila. Toda vsi ti dokazi, razen zapisnika o zaslišanju tožnika, so označeni za uradno tajnost in se nahajajo v kuverti z isto oznako. Ne glede na to, da je "izjava" Vida Draščaka označena za uradno tajnost, je tožena stranka izpodbijano odločbo izrecno oprla predvsem na to izjavo, s čemer so bila kršena pravila ZUP. Vsi dokazi, na katerih temelji sprejeta odločba namreč morajo biti v spisu. V zapisniku "o izjavi" Vida Draščaka sicer ni navedeno, v kakšni vlogi je bil zaslišan, vendar je mogoče sklepati, da je bil zaslišan kot priča. Kot priča pa ne sme biti zaslišan tisti, ki bi s svojo izpovedjo prekršil dolžnost varovanja uradne, državne ali vojaške tajnosti, dokler ga pristojni organ ne odveže te dolžnosti (175. člen ZUP). Če pa ga pristojni organ odveže te dolžnosti, je njegova izpoved dokaz, ki je predmet proste presoje dokazov in na takem dokazu lahko temelji odločba upravnega organa. Oseba, ki je zaslišana kot priča, pa mora biti zaslišana v skladu s pravili ZUP in mora biti predvsem opozorjena na resnico in posledice krive izpovedi (178. člen ZUP). Ker dokazi, na katerih temelji izpodbijana odločba niso bili izvedeni v skladu s pravili ZUP, je izpodbijana odločba že iz tega razloga nezakonita.

Glede na to, da ugotovljeno dejansko stanje o odločilnih dejanskih okoliščinah temelji na dokazih, ki so označeni za uradno tajnost, se sodišče ni moglo spuščati v tožbene ugovore, ki se nanašajo na dejansko stanje. Zato na te ugovore ne odgovarja.

V ponovnem postopku bo tožena stranka morala upoštevati pripombe sodišča in dokazni postopek izvesti v skladu s pravili ZUP, ter izvesti tudi dokaze, ki jih predlaga tožnik, njemu pa dati možnost, da se udeleži ugotovitvenega postopka (143. člen ZUP). Ugotovljeno dejansko stanje o tožnikovem ravnanju med agresijo, vključno z dokazno oceno dokazov, mora biti navedeno v odločbi, ki mora biti obrazložena v skladu z določbo 2. odstavka 209. člena ZUP. Prav tako mora biti obrazložen prosti preudarek in iz njegove obrazložitve mora biti razvidno, da je bil le-ta uporabljen v skladu z namenom zakona. Ker so bila kršena pravila postopka, kar je lahko vplivalo na rešitev zadeve, sodišče ne more rešiti spora. Zato je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je v skladu z že citiranim ustavnim zakonom smiselno uporabilo kot republiški predpis.