Jedro

Tožnik je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva od 1. 2. 1993 in vse do 26. 3. 2007, ko je pridobil dovoljenje za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji. Denarna odškodnina znaša 50 EUR za vsak mesec, kar za 169 mesecev, za katere je tožnik upravičen do denarne odškodnine, znaša 8.450 EUR. Denarna odškodnina se tožniku izplača v skladu z določbo 13. člena ZPŠOIRSP na način in v roku, kot ga določa ta člen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je organ prve stopnje odločil, da je tožnik upravičen do denarne odškodnine za škodo povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, nastalo v obdobju od 1. 2. 1993 do 26. 3. 2007 v višini 8.450,00 EUR. V izreku je odločeno tudi, da se odškodnina izplača v petih obrokih in način (obroki) njenega izplačila.

2. V obrazložitvi navaja določbe Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (v nadaljevanju ZPŠOIRSP), ki določa v prvi alinei prvega odstavka 2. člena, kdo je upravičenec do povračila škode, pristojnost upravnega organa, da odloči o tem in v 7. členu določena merila za določitev denarne odškodnine. Za vsak zaključen mesec izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, je upravičenec upravičen do 50 EUR denarne odškodnine. Ugotovljeno je, da je bil tožnik dne 1. 2. 1993 izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, dne 26. 3. 2007 pa mu je bilo izdano dovoljenje za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji. Tožniku se glede na obdobje izbrisa prizna na podlagi 6. člena in po merilih za določitev denarne odškodnine iz 7. člena tega zakona, denarna odškodnina v višini 8.450,00 EUR.

3. S pritožbeno odločbo tožena stranka potrjuje odločitev prvostopenjskega upravnega organa ter navaja iste pravne in dejanske razloge, katere sodišče v sodbo ponovno ne povzema.

4. Tožnik v tožbi uveljavlja tožbena razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilno uporabo materialnega prava. Navaja, da je upravičen do celotne odškodnine, ker v času izbrisa ni imel službe, tako da tudi ni mogel plačevati preživnine dvema otrokoma. Njegovo mnenje je, da mu denar pripada v celoti, da otroka dobita to, kar jima je dolžan. Do osebnega stečaja ne bi prišlo, če bi mu delodajalec nakazoval plače in mu plačeval vse prispevke. Tako bi lahko odplačeval tudi kredit. Pojasni, da je človek, ki rad dela in delo tudi dobro opravi.

5. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je zoper tožnika uveden osebni stečaj s sklepom Okrožnega sodišča v Celju St 466/2014 z dne 11. 2. 2014, v katerem je imenovana stečajna upraviteljica, ki je po pozivu sodišča prevzela postopek v skladu z določbo 208. člena Zakona o pravdnem postopku.

8. Pravna podlaga za odločanje v spornem primeru je ZPŠOIRSP, ki določa pogoje za pridobitev denarne odškodnine osebam, ki so bile 1. 2. 1993 izbrisane iz registra stalnega prebivalstva in so po izbrisu iz tega registra pridobile dovoljenje za stalno prebivanje po Zakonu o tujcih, Zakonu o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji ali po Zakonu o začasnem zatočišču (prvi odstavek 2. člena). Kot sta pravilno navedla že oba upravna organa, lahko upravičenec škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, za obdobje izbrisa, zahteva v upravnem postopku, ki se določi po merilih iz 7. člena tega zakona.

9. Med strankami postopka ni sporno dejansko stanje, da je bil tožnik izbrisan iz registra stalnega prebivalstva dne 1. 2. 1993 in vse do 26. 3. 2007, ko je pridobil dovoljenje za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji. Denarna odškodnina znaša 50 EUR za vsak mesec, kar za 169 mesecev, za katere je tožnik upravičen do denarne odškodnine, znaša 8.450 EUR. Denarna odškodnina se tožniku izplača v skladu z določbo 13. člena ZPŠOIRSP na način in v roku, kot ga ta člen določa. 10. Glede na navedeno, med strankami postopka nesporno dejansko stanje, sodišče ne more upoštevati tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na to, da je tožnik v tem obdobju brez svoje krivde ostal brez službe. Ker prej navedena določba 13. člena določa način in roke za izplačilo odškodnine, sodišče tudi ne more slediti tožbenemu ugovoru, da mu denar pripada v celoti in da otroka dobita, kar jima je dolžan. Neutemeljeni so tudi tožbeni ugovori, ki se nanašajo na to, da zaradi neizplačanih plač in drugih prispevkov tožnik ni mogel odplačevati kredita, ker za drugačno odločitev sodišče nima pravne podlage.

11. Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je upravni akt na zakonu utemeljen.