Jedro

Pravilnik tožene stranke je v 17. členu sicer predvideval izplačilo odpravnine v višini treh plač delavca oziroma treh povprečnih plač v Republiki Sloveniji, glede na to, kaj je za delavca bolj ugodno, hkrati pa omejuje višino odpravnine z višino zneska, ki ga določa Uredba Vlade RS do zneska, glede katerega se od odpravnine ne plačujejo davki in prispevki. To pomeni, da je tožena stranka za svoje delavce določila tak režim, ki je ugodnejši za tiste, ki imajo nižjo plačo ter ne dosežejo tega zneska, kot ga določa Uredba, presegajo pa znesek iz določbe 132. člena ZDR, torej presegajo dvakratni znesek zadnje plače oziroma povprečne plače v Republiki Sloveniji. Takšna določba ni diskriminatorna, če na neki točki omejuje višino odpravnine, ki je kljub temu višja za vse delavce v primerjavi z ZDR oziroma je glede nekaterih vsaj enaka, nobenemu delavcu pa ne omejuje oziroma ne znižuje pravic, kot ji ima po ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izplačati odpravnino v bruto znesku ... EUR, odvesti davke in prispevke ter plačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 1. 2010 dalje do plačila, v 15 dneh (točka I izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 315,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila (točka II izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka izplačala tožeči stranki odpravnino v skladu s Pravilnikom o plačah tožene stranke (Pravilnik). Pravilnik namreč kot osnovo za izplačilo odpravnine določa tri povprečne mesečne plače v Republiki Sloveniji oziroma 3 mesečne plače delavca, če so le te zanj ugodnejše. Tožeči stranki pa je bila izplačana zgolj odpravnina v skladu s 132. členom ZDR, torej dve povprečni mesečni plači delavca. Pri tem tožena stranka ni upoštevala določila 17. člena svojega internega akta oziroma Pravilnika, ki za delavce določa ugodnejšo osnovo za izplačilo odpravnine. V Pravilniku je namreč tožena stranka zasledovala namen, da delavcu ob upokojitvi prisodi ugodnejšo odpravnino, kot jo določa zakon, torej v višini treh povprečnih mesečnih plač v Republiki Sloveniji za pretekle tri mesece oziroma v višini treh mesečnih plač za delavca, če je to zanj ugodneje. Drugačno manj ugodno ureditev pravic delavcev v internem aktu, namreč upoštevaje 3. odstavek 8. člena ZDR niti ni možna, po drugi strani pa ureditev materije, ki jo že tako ureja ZDR v splošnem aktu niti ne bi bila smiselna. Zato je edini možen namen, ki ga je tožena stranka zasledovala v Pravilniku, le ugodnejša ureditev višine odpravnine od tiste, ki je že urejena v ZDR. Tožena stranka je določbo iz 17. člena Pravilnika glede odpravnine ob upokojitvi uporabljala diskriminatorno, saj se v skladu s Pravilnikom v primeru, ko se delavcu izplača odpravnina v višini 3 mesečnih plač za pretekle tri mesece, odpravnina izplača do višine, ki jo glede plačila odpravnine določa Uredba Vlade RS, to je Uredbo v višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih dohodkov, ki se ne vštevajo v davčno osnovo oziroma Uredbo o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (Ur. l. RS, št. 140/06 in 74/08; Uredba), po kateri se odpravnina izplača do višine, ki jo glede plačila odpravnine določa Uredba, torej do višine 4.063,00 EUR. Iz navedenega tožeča stranka sklepa, da obstajajo primeri, ko se delavcu odpravnina izplača v višini treh plač ter tudi drugačni primeri. Tožena stranka bi torej morala enako obravnavati oziroma za vse enako upoštevati zakonske določbe oziroma določbe Pravilnika. Sodba v 4. točki priznava, da ima tožena stranka v Pravilniku očitno določeno za delavca ugodnejšo višino odpravnine ob upokojitvi, saj je v 17. členu določeno, da delavcu pripada odpravnina v višini treh njegovih mesečnih plač za pretekle tri mesece. V nadaljevanju pa navaja, da je pred upokojitvijo plača tožeče stranke znašala za zadnje tri mesece skupaj 6.592,73 EUR, ter da je tožeča stranka prejela odpravnino v višini 4.249,46 EUR, torej je glede teh dejstev sodba sama s seboj v nasprotju. Tožena stranka bi ravnala pravilno, če bi tožniku priznala odpravnino v višini njegovih zadnjih treh plač, pri tem pa bi od zneska nad 4.063,00 EUR obračunavala davke in prispevke, kot to določa Uredba. Uredba je namreč zgolj davčni predpis, ki ne more posegati v materialne pravice, ki jih določa ZDR v skladu z njim sprejeti interni akti oziroma pravilniki delodajalca. Priglaša stroške pritožbe.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe in predlaga njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da Pravilnik tožene stranke v 17. členu sicer predvideva izplačilo odpravnine v višini treh plač delavca oziroma treh povprečnih plač v Republiki Sloveniji, glede na to, kaj je za delavca bolj ugodno, hkrati pa omejuje višino odpravnine z višino zneska, ki ga določa Uredba Vlade RS do zneska, glede katerega se od odpravnine ne plačujejo davki in prispevki. To pomeni, da je tožena stranka za svoje delavce določila tak režim, ki je ugodnejši za tiste, ki imajo nižjo plačo ter ne dosežejo tega zneska, kot ga določa Uredba, presegajo pa znesek iz določbe 132. člena ZDR, torej presegajo dvakratni znesek zadnje plače oziroma povprečne plače v Republiki Sloveniji. Ni mogoče trditi, da je določba diskriminatorna, če na neki točki omejuje višino odpravnine, ki je kljub temu višja za vse delavce v primerjavi z ZDR oziroma je glede nekaterih vsaj enaka, nobenemu delavcu pa ne omejuje oziroma ne znižuje pravic, kot ji ima po ZDR. Zato si tožeča stranka zmotno razlaga, da bi morala tožena stranka tožniku priznati odpravnino v višini plač ter po tem obračunavati dohodnino in prispevke od zneska, ki presega znesek iz Uredbe. Za tako razlago ni podlage v Pravilniku tožene stranke.

Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila tožniku izplačana odpravnina v skladu z ZDR oziroma višje, kot jo Pravilnik omejuje z Uredbo, pri tem pa je tožena stranka tudi odvedla davke in prispevke za tisti del plače, ki presega znesek iz Uredbe, je sodišče prve stopnje pravilno in zakonito zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika. Tožena stranka namreč ni bila dolžna izplačevati odpravnine v višjem znesku, kot ga določa ZDR oziroma kot je določilo v internih pravilnikih.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe, v skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP ter 154. členom ZPP.

Ker odgovor na pritožbo tožene stranke ni prispeval k boljši razjasnitvi stvari, je pritožbeno sodišče na podlagi 155. člena ZPP odločilo, da sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.