Up-160/00 - 10

4.7.2002

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A., na prestajanju kazni v KPD Ž. pri Z., na seji senata dne 4. junija 2002 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 194/97 z dne 24. 2. 2000 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. Kp 266/96 z dne 21. 1. 1997 in s sodbo Okrožnega sodišča v Celju št. K 124/96 z dne 24. 10. 1996 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

Z izpodbijano prvostopenjsko sodbo je bil pritožnik spoznan za krivega kaznivega dejanja umora po prvem odstavku 127. člena v zvezi z drugim odstavkom 16. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - v nadaljevanju KZ) in obsojen na kazen deset let zapora. Pritožba zoper to sodbo in zahteva za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo sta bili zavrnjeni kot neutemeljeni. Pritožnik je v ustavni pritožbi navedel, da so sodišča s tem, ker niso upoštevala izjav vseh prič, ampak le obremenilne, in s tem, ko so ugotovila, da je storil kaznivo dejanje umora, ravnala odvisno in pristransko. Sodišče naj ne bi upoštevalo izpovedbe priče B. B., ki naj bi bil zaslišan na glavni obravnavi. Kljub predlogu obrambe naj ne bi zaslišalo C. C., ki naj bi bil na dan storitve očitanega dejanja ves čas s pritožnikom, in osebe z vzdevkom Č., ki naj bi prav tako videla potek dogodka. Ta oseba in drugi ljudje, ki naj bi videli dogodek, naj bi si zaradi nasilnosti lastnika gostilne, pred katero je bilo izvršeno očitano dejanje, ne upali pričati pred sodiščem.

Pritožnik meni, da ni storil kaznivega dejanja umora, temveč je šlo kvečjemu za silobran oziroma za skrajno silo. Izrečena kazen naj bi bila previsoka in naj ne bi bila primerljiva s kaznimi, ki jih sodišča izrekajo za kazniva dejanja umora, storjena v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti. Sklicuje se še na navedbe v pritožbi in v zahtevi za varstvo zakonitosti ter predlaga, naj jih Ustavno sodišče šteje za sestavni del ustavne pritožbe. Z izpodbijanimi sodbami naj bi bile kršene pravica do pravičnega in poštenega obravnavanja ter še posebej pravica do neodvisnega in nepristranskega sodišča, pravica do podajanja dokazov ter do dokazovanja in pravica do obrambe, poleg tega pa še pravice iz 1. člena, prvega odstavka 5. člena, prvega odstavka 6. člena ter točki b) in d) tretjega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 - v nadaljevanju EKČP). Poleg tega pritožnik predlaga, naj Ustavno sodišče po uradni dolžnosti ugotovi še morebitne druge kršitve, razveljavi izpodbijane sodbe in zniža izrečeno kazen na štiri leta zapora.

B.

Na podlagi 53. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) mora pritožnik ustavni pritožbi priložiti kopijo izpodbijanih aktov in listine, na katere opira svojo pritožbo. Pri presoji se Ustavno sodišče omeji na presojo tistega, kar pritožnik navede v ustavni pritožbi, in morebitnih kršitev ustavnih pravic ne ugotavlja po uradni dolžnosti. Kljub pozivu k dopolnitvi ustavne pritožbe pritožnik ni priložil zahteve za varstvo zakonitosti in svoje pritožbe, ki naj bi bili sestavni del ustavne pritožbe. Ustavno sodišče se je zato omejilo na presojo tistih navedb, ki izhajajo iz ustavne pritožbe in priloženih listin in na presojo tistih zatrjevanih kršitev Ustave in EKČP, ki jih je pritožnik obrazložil.

Po 51. členu ZUstS je treba pred vložitvijo ustavne pritožbe izčrpati vsa pravna sredstva. To ne pomeni le, da pritožnik formalno vloži vsa razpoložljiva pravna sredstva, temveč tudi, da v njih uveljavlja domnevne kršitve, na katere se kasneje sklicuje v ustavni pritožbi. Pritožnik trdi, da je sodišče zaslišalo pričo B. B., pa njegove izpovedbe ni ocenilo v sodbi, in da ni odločilo o dokaznih predlogih za zaslišanje prič C. C. ter osebe z vzdevkom Č. S tem naj bi bili kršeni pravici iz točk b) in d) tretjega odstavka 6. člena EKČP. Niti iz drugostopenjske sodbe in sodbe Vrhovnega sodišča niti iz priložene pritožbe ne izhaja, da bi pritožnik te domnevne kršitve pravice do obrambe uveljavljal v kazenskem postopku. V presojo teh navedb se zato Ustavno sodišče ni spustilo.

Večji del ustavne pritožbe je pritožnik namenil zatrjevanju, da so izpodbijane sodbe nezakonite, ker naj bi sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo. Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v kazenskem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi materialnega in procesnega prava ter pri ugotovitvi dejanskega stanja. V skladu s 50. členom ZUstS se Ustavno sodišče omeji na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem, z vidika varstva človekovih pravic, nesprejemljivem pravnem stališču ali če je tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno in samovoljno. V presojo o obstoju zatrjevanih kršitev zakona se torej Ustavno sodišče spusti le, če bi šlo lahko hkrati tudi za kršitev človekove pravice. Iz pritožnikovih navedb to ne izhaja. Pravica do neodvisnega in nepristranskega sodišča (23. člen Ustave in prvi odstavek 6. člena EKČP) ni mogla biti kršena že s tem, da je sodišče odločilo drugače, kot je pravilno po mnenju pritožnika.

Trditev o kršitvi prvega odstavka 5. člena EKČP pritožnik ni utemeljil, zato se v presojo o morebitnem obstoju te kršitve Ustavno sodišče ni spustilo.

Člen 1 EKČP ne vsebuje specifične človekove pravice, temveč določa le splošno obveznost države, da zagotovi varstvo konvencijskih pravic. Določba bi bila lahko kršena kvečjemu v primeru, ko bi bila podana kršitev katere od pravic, ki so v EKČP izrecno zagotovljene. Obravnavani primer ni tak.

Z zatrjevanjem, da izrečena zaporna kazen ni primerljiva z izrečenimi kaznimi v podobnih primerih, pritožnik uveljavlja kršitev enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Ta zagotavlja, da sodišče v zadevi vsakogar odloči tako, kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih zadevah. Pritožnik se le sklicuje na drugačno sodno prakso, ne da bi to svojo trditev tudi obrazložil. S tak? posplošenimi navedbami ne more utemeljiti kršitve ustavne pravice. 8. Ker za zatrjevane kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin očitno ne gre, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se v zakonskem roku za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer