Jedro

Montažnost konstrukcijskih elementov stanovanjskega objekta ni eden izmed kriterijev za presojo, ali objekt potrebuje gradbeno dovoljenje ali ne. Morebitna možnost prestavitve objekta, ki naj bi jo gradnja z montažnimi elementi omogočala, namreč ne pomeni, da ne gre za objekt, kot ga opredeljuje 1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1, tj. da ta objekt ni s tlemi povezana stavba.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožnikoma naložil, da morata takoj po njeni vročitvi ustaviti gradnjo tam opisanega stanovanjskega objekta, zunanjih stopnic z opornim zidom, lesenega zimskega vrta in tlakovanega dvorišča na zemljišču parc. št. 799/28 k. o. ... (1. točka izreka) in navedene objekte v roku dveh mesecev po vročitvi odločbe odstraniti ter vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje (2. točka), sicer bo opravljena izvršba po drugi osebi (4. točka). Za navedeni objekt so bile izrečene prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1; 3. točka), odločeno pa je bilo še, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep (5. točka) in da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (6. točka).

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da so bili obstoj objekta in njegove značilnosti ugotovljeni na inšpekcijskem ogledu. Po ugotovitvah upravnega organa se v izreku navedeni objekti nahajajo na kmetijskem zemljišču, obravnavani objekt, ki je priključen na vodovodno in elektro omrežje, pa se uporablja v stanovanjske namene. Tožnik je na zaslišanju 28. 5. 2012 izjavil, da sta investitorja obravnavane gradnje z ženo A.A., da je bil stanovanjski objekt z zimskim vrtom „izveden“ pred sedmimi leti in da zanj nista pridobila gradbenega dovoljenja. Pojasnil je še svoja dosedanja prizadevanja, da bi zemljišče postalo zazidljivo, kar bi omogočilo pridobitev gradbenega dovoljenja. Prvostopenjski organ se sklicuje na prvi odstavek 3. člena ter 12.1. točko prvega odstavka 2. člena ZGO-1 in ugotavlja, da gre pri obravnavanem objektu za nelegalno gradnjo, zaradi česar je bilo treba izreči ukrepe, ki jih za tak primer predpisuje ZGO-1 v 152. členu.

Drugostopenjski organ je s svojo odločbo zavrnil pritožbo zoper izpodbijano odločbo, v obrazložitvi pa med drugim navaja, da stanovanjskega objekta oz. objekta v dimenzijah obravnavanega objekta ni mogoče uvrstiti med enostavne objekte niti po 5. členu Pravilnika o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (Uradni list RS, št. 114/03 in 130/04 – v nadaljevanju Pravilnik), ki je veljal v času gradnje, niti po sedaj veljavni zakonodaji. Obrazloženo je zavrnil sklicevanje tožnikov na njuno nevednost in na drugačno informacijo strokovnjakov. Pojasnil je še, da aktivnosti v smeri pridobivanja gradbenega dovoljenja niso pravno odločilne in da pravno učinkuje le pravnomočno gradbeno dovoljenje, ki pa ga tožnika nimata.

Tožnika se s tako odločitvijo ne strinjata in vlagata tožbo, v kateri navajata, da so bila v postopku dejstva zmotno ugotovljena, saj naj bi šlo za pomožni objekt v smislu 5. člena Pravilnika, za katerega gradbeno dovoljenje ni potrebno. Objekt naj bi sicer imel razpone, večje od 3 metrov, vendar naj bi bili nosilni deli montažni, objekt pa naj bi bil premičen, ker naj bi ga bilo mogoče prestaviti na drugo lokacijo. Trdita, da nista vedela, da je zanj potrebno gradbeno dovoljenje in da sta to izvedela šele iz izpodbijane odločbe, saj sta povratnika iz Švice. Tožnici, ki šele kratek čas živi v Sloveniji, pa slovenski predpisi niso mogli biti znani. Pred gradnjo naj bi jima strokovnjaki povedali, da gre za objekt, za katerega gradbeno dovoljenje ni potrebno. Iz izpiska iz zemljiške knjige in katastra naj bi bilo razvidno, da je zemljišče s parc. št. 799/28 k. o. ... stavbno zemljišče, zanj naj bi tudi plačevala nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. Ko sta ugotovila, da je navedeno zemljišče kmetijsko in da na njem ni mogoče graditi, sta vložila predlog za spremembo prostorskega akta. Sodišču predlagata, naj izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja (12.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). V primeru nelegalne gradnje pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna (152. člen ZGO-1).

Glede na navedeno zakonsko podlago za ukrepanje gradbenega inšpektorja in ker ni sporno, da za gradnjo ni bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje, se sodišče v celoti strinja z razlogi prvostopenjske odločbe, potrjene z razlogi drugostopenjske, s katerimi je utemeljeno, da bi morala tožnika kot investitorja spornih objektov na zemljišču s parc. št. 799/28 k. o. ... razpolagati z gradbenim dovoljenjem že na podlagi predpisov, veljavnih v času gradnje. Za gradnjo brez gradbenega dovoljenja tudi niso izpolnjeni pogoji iz Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost (Uradni list RS, št. 37/08 in 99/08 – v nadaljevanju Uredba), ki je veljala v času izdaje izpodbijanega akta, zaradi česar gre tudi po presoji sodišča za nelegalno gradnjo. Sodišče se na razloge, ki jih v svojih odločbah navajata upravna organa prve in druge stopnje, sklicuje in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Glede na tožbene navedbe še dodaja: Ugotovitvam, da gre za stanovanjski objekt oz. za objekt, ki ga glede na dimenzije ni mogoče šteti za enostavni objekt ne po določbah Pravilnika ne po določbah Uredbe, tožnika ne ugovarjata. V tožbi trdita, da za gradnjo nista potrebovala gradbenega dovoljenja, ker so nosilni deli objekta montažni in ker je objekt mogoče prestaviti na drugo lokacijo, da je torej obravnavani objekt premični stanovanjski objekt. Teh dejstev tožnika v upravnem postopku nista navajala, zato so te navedbe nedovoljene tožbene novote, ki jih sodišče ne more upoštevati. V skladu s tretjim odstavkom 20. člena ZUS-1 namreč stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele to možnost v postopku pred izdajo akta. Glede na 52. člen istega zakona lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze le, če obrazloži, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta, tega pa tožnika v tožbi ne navajata kljub temu, da izrecno pojasnita, da poleg že grajanih napak navajata tudi nova dejstva. Z navajanjem novih dejstev pa ni mogoče utemeljiti tožbenega očitka o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju.

Kolikor tožnika s temi tožbenimi navedbami uveljavljata pravno stališče, pa sodišče pojasnjuje, da montažnost konstrukcijskih elementov stanovanjskega objekta ni eden izmed kriterijev za presojo, ali objekt potrebuje gradbeno dovoljenje ali ne. Morebitna možnost prestavitve objekta, ki naj bi jo gradnja z montažnimi elementi omogočala, namreč ne pomeni, da ne gre za objekt, kot ga opredeljuje 1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1, tj. da ta objekt ni s tlemi povezana stavba.

Za presojo v tej zadevi tudi ni pomembno, zakaj gradnja ne izpolnjuje pogojev za pridobitev gradbenega dovoljenja, saj je pravno odločilno le, da investitorja pred začetkom del nista imela gradbenega dovoljenja, in ne zakaj ga nista imela. Zato na drugačno odločitev ne bi vplivalo niti, če bi bilo zemljišče v prostorskem aktu namenjeno za poselitev. Kasneje pridobljeno gradbeno dovoljenje (po domnevni spremembi OPN) bo zato imelo vpliv le na morebitni izvršilni postopek.

Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstev in dokazov, ki jih navajata tožnika, sodišče ne more upoštevati oz. niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.