Jedro

Tudi sicer pa to, ali je tožnica utrpela zlom dveh vretenc (čemur pritožbeno sodišče pritrjuje) ali enega, ni pravno pomembno že samo po sebi. V 179. členu OZ so določena izhodišča za uporabo pravnega standarda pravična denarna odškodnina. Sodišče mora upoštevati okoliščine primera, zlasti stopnjo in trajanje strahu oziroma telesnih in duševnih bolečin, pomen prizadete dobrine, namen odškodnine (zadoščenje) in da odškodnina ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Da bi se to, ali je prišlo pri tožnici do zloma enega ali dveh vretenc, kakorkoli odrazilo v stopnji in trajanju strahu oziroma telesnih in duševnih bolečin, toženka v pritožbi sploh ne trdi, še manj pojasni, kako naj bi se odrazilo. Višje sodišče ob tem še poudarja, da mora biti odškodnina odmerjena ob upoštevanju posebnosti konkretnega primera (konkretnega oškodovanca), kljub temu pa ima subjektivno merilo korektiv v objektivnem merilu - primerjavi z odškodninami za enako škodo, ne enako poškodbo.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče odloča o tožbenem zahtevku za plačilo odškodnine zoper zavarovalnico, pri kateri je imel tožničin soprog zavarovano avtomobilsko odgovornost. Tožnica se je 6. 8. 2016 poškodovala ob padcu z višine. Med pravdnima strankama je bilo sporno, kako je prišlo do škodnega dogodka - tožnica je zatrjevala, da je omahnila s škarpe, ker jo je mož ob parkiranju po nesreči zadel z avtomobilom; tožena stranka pa dvomila, da je sploh prišlo do zadetja z vozilom, zato je sodišče prve stopnje izdalo vmesno sodbo, s katero je 21. 6. 2021 razsodilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke po temelju delno (do 60 %) utemeljen. Vmesna sodba je bila potrjena s sodbo tega sodišča II Cp 1793/2021 z 22. 2. 2022. 2. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da mora v 15 dneh tožnici plačati 12.815,32 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 6. 2017 dalje (I. točka izreka izpodbijane sodbe) in 1.981,20 EUR pravdnih stroškov (III. točka izreka izpodbijane sodbe), višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo (II. točka izreka izpodbijane sodbe).

3. Zoper takšno sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

4. Tožnica se pritožuje zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga spremembo sodbe (tako da ji bo toženka dolžna plačati 24.815,32 EUR) ali pa vsaj njeno razveljavitev. Izpostavlja nekatere od nevšečnosti, ki jih je prestajala in jih še prestaja, ter zaključuje, da prisojeni znesek odstopa od odškodnin, prisojenih za podobno hude škode.

5. Toženka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da višje sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, ali pa jo vsaj razveljavi. Navaja, da so njene navedbe v sodbi netočno povzete. V odgovoru na tožbo je navedla, da bi bila tožnica, če bi padla, tako kot trdi, opraskana, pa ni bila. Graja zaključek sodišča prve stopnje, da se je obravnavana nezgoda pripetila neposredno pred zaključkom bolniškega staleža tožnice zaradi zdravljenja levega palca, pripetila se je tri tedne prej. Toženka je izpostavljala, da se je tožnica zdravila tudi zaradi hernije disci. Poškodba izven dela ni isto kot poškodba po tretji osebi. Toženka je ves čas navajala, da je bila tožnica od 2. 6. 2016 do 31. 8. 2016 v bolniškem staležu zaradi bolezni, nato pa zaradi poškodbe izven dela, ne pa poškodbe po tretji osebi. Sodišče ni sledilo dokaznemu predlogu, da se zasliši pristojnega zdravnika ZZZS, ki bi pojasnil vzrok nezmožnosti za delo. Pristojni zdravnik bi lahko pojasnil, zaradi kakšnih razlogov je bil podaljšan stalež.

Sicer toženka meni, da je prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo previsoka - sodišče je premalo upoštevalo, da je tožnica že pred obravnavanim dogodkom prestajala številne bolečine in zmanjšanje življenjskih aktivnosti zaradi degenerativnih obolenj; strah pa ni mogel biti močan, saj je tožnica po dogodku sama vstala.

Izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje o premoženjski škodi.

6. Tožnica v odgovoru predlaga zavrnitev pritožbe toženke; toženka pa na pritožbo tožnice ni odgovorila.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

_Posebej o pritožbi toženke_

8. Izpodbijana sodba omogoča preizkus, saj vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in popolni ter ne nasprotujejo njenemu izreku. Kakšna kršitev naj bi bila storjena s tem, ker sodišče prve stopnje "_v sodbi pavšalno in netočno povzema navedbe tožene stranke oziroma jih sploh ne povzame, medtem ko navedbe tožnice iz tožbe povzame v celoti_", toženka v pritožbi ne pojasni. Višje sodišče v tem (tudi če bi držalo, a v večjem delu ne drži - toženkine navedbe so v izpodbijani sodbi povzete tako, kot jih sama predstavlja v pritožbi1) ne najde nobene kršitve.

9. Neizvedba dokaza z zaslišanjem pristojnega zdravnika ZZZS, ki je odločal o podaljšanju tožničinega bolniškega staleža, ne predstavlja (smiselno očitane) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Toženki je bilo že v sodbi II Cp 1793/2021 pojasnjeno, da to, kaj je bilo o vzroku za tožničino nezmožnost delati, navedeno v odločbah ZZZS, za ugotovitev mehanizma poškodbe oziroma vzroka zanjo ni pravno odločilno (že zato, ker način tožničinega poškodovanja ob presoji upravičenosti staleža ni pravno relevanten). Enako velja za to, kar bi o tem izpovedal pristojni zdravnik ZZZS. Velja pa tudi obratno - sodišče ni v ničemer vezano na spoznanja ZZZS o vzrokih za tožničine bolečine, zmanjšanje življenjskih aktivnosti in druge posledice škodnega dogodka ob presoji utemeljenosti podaljšanja bolniškega staleža. Razlogi za podaljšanje bolniškega staleža ne predstavljajo pravno pomembnega kriterija pri odločanju o tožbenem zahtevku za plačilo odškodnine.

10. To pa ne pomeni, da sodišče prve stopnje ni obravnavalo navedb toženke o tem, da je imela tožnica že prej zdravstvene težave zaradi hernije disci (in bila ob nesreči v bolniškem staležu zaradi zdravljenja prsta). Ob prisoji odškodnine, ki tožnici pripada zaradi posledic zloma telesa 8. prsnega vretenca in zloma telesa 2. ledvenega vretenca, ki ju je utrpela v obravnavani nezgodi 6. 8. 2016, se je sodišče prve stopnje povsem jasno omejilo le na tiste težave, ki so posledica nezgode. To je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe v drugem delu 7. strani, na začetku 8. in 10. strani ter v 19. točki.

11. Gola pritožbena navedba, da je "_izvedenec sicer v mnenju navedel, da je tožnica utrpela zlom telesa 8. prsnega vretenca, vendar zlom kasneje ni bil ne potrjen ne izključen_", ne vzpostavi dvoma v dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica utrpela (tudi) zlom 8. prsnega vretenca. Ponovni rentgen na kontrolnem pregledu je pokazal (tudi to) poškodbo, ki ob rentgenu na dan poškodbe (drugače kot zlom telesa 2. ledvenega vretenca) sicer ni bila ugotovljena. Zakaj (in kako) bi bilo odločilno, da kasneje ni bila še enkrat (torej drugič) potrjena, posebej ob tem, ko izvedenec glede na mehanizem poškodbe tudi zlom telesa 8. vretenca povezuje s poškodbo, ni jasno. Po prepričanju pritožbenega sodišča za zaključek o poškodbi vsekakor zadošča, da je bila potrjena in nikdar izključena.

12. Tudi sicer pa to, ali je tožnica utrpela zlom dveh vretenc (čemur pritožbeno sodišče pritrjuje) ali enega, ni pravno pomembno že samo po sebi. V 179. členu Obligacijskega zakonika (OZ) so določena izhodišča za uporabo pravnega standarda pravična denarna odškodnina. Sodišče mora upoštevati okoliščine primera, zlasti stopnjo in trajanje strahu oziroma telesnih in duševnih bolečin, pomen prizadete dobrine, namen odškodnine (zadoščenje) in da odškodnina ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Da bi se to, ali je prišlo pri tožnici do zloma enega ali dveh vretenc, kakorkoli odrazilo v stopnji in trajanju strahu oziroma telesnih in duševnih bolečin, toženka v pritožbi sploh ne trdi, še manj pojasni, kako naj bi se odrazilo. Višje sodišče ob tem še poudarja, da mora biti odškodnina odmerjena ob upoštevanju posebnosti konkretnega primera (konkretnega oškodovanca), kljub temu pa ima subjektivno merilo korektiv v objektivnem merilu - primerjavi z odškodninami za enako škodo, ne enako poškodbo.

_O višini odškodnine za nepremoženjsko škodo (pritožbi obeh strank)_

13. Sodišče prve stopnje je tožnici (pred upoštevanjem soprispevka): - za telesne bolečine in nevšečnosti ob zdravljenju odmerilo 10.000 EUR odškodnine, kar je glede na to, da je povprečna plača v času sojenja pred sodiščem prve stopnje znašala 1.428,46 EUR, približno 7 povprečnih plač; - za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 8.000 EUR, kar predstavlja približno 5 in pol povprečnih plač, - za strah pa 2.000 EUR, torej približno eno in pol povprečno plačo. Skupno je torej tožnici priznalo odškodnino v višini približno 14 povprečnih plač in ne 19 povprečnih plač, kot je (verjetno ob upoštevanju napačne višine povprečne plače) zmotno preračunalo sodišče prve stopnje.

14. Tožnica se v pritožbi zavzema za zvišanje odškodnine, toženka pa za znižanje, a obe neutemeljeno. Vsaka od njiju izolirano izpostavlja nekatere od okoliščin primera, ki pa tudi po prepričanju višjega sodišča ne utemeljujejo ne zvišanja ne znižanja prisojene odškodnine. V nadaljevanju pritožbeno sodišče zgolj kratko povzema odločilne ugotovitve in ne ponavlja pravilnih razlogov izpodbijane sodbe, ampak odgovarja le na pritožbene očitke.

15. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti upoštevalo predvsem, da je bila tožnica zaradi obravnavane nesreče deležna prve in nujne medicinske pomoči, prepeljana v bližnjo bolnišnico v A., klinično pregledana in sprejeta v bolnico, kjer je bila hospitalizirana štiri dni, kasneje pa ponovno dodatna dva dni v UKC Ljubljana, da je bila operirana (narejena je bila vertebroplastika), da je 40 dni prejemala protitrombotično zaščito v obliki injekcij, analgetike v obliki infuzij, injekcij in tablet, osem tednov nosila ledveno ortozo, opravila devet pregledov pri travmatologu, bila na rehabilitaciji v zdravilišču, opravila še 16 seans fizioterapije in bila večkrat rentgensko slikana, opravila CT in MRI preiskavi ter denzimetrijo in je ter bo prestajala bolečine2 različnih jakosti. V sklop nevšečnosti pri zdravljenju spadajo tudi ugotovitve sodišča prve stopnje3, da je tožnica približno tri tedne pretežno ležala, do operativnega posega lahko izvajala le nujne dnevne aktivnosti, do zaključenega zdravljenja pa večino aktivnosti doma s povečanimi napori, prilagoditvami in zmanjšanim učinkom. Odškodnina zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti namreč oškodovancu praviloma pripada le takrat, ko je zmanjšanje trajne narave.

16. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnice, da sodišče ni ustrezno upoštevalo, da še prestaja bolečine - to je jasno ugotovilo in obrazložilo, da občasno, ob spremembah vremena, daljših prisiljenih položajih ter ob dviganju večjih bremen še vedno trpi blage bolečine v spodnjem prsnem in zgornjem ledvenem delu. Nepotrebno pa pritožnica ponovno izpostavlja nevšečnosti, ki jih je sodišče prve stopnje vse ugotovilo in tudi ustrezno upoštevalo.

17. Prav enako velja za pritožbene navedbe toženke, da je tožnica navajala tudi bolečine v ledveno križnem predelu, kjer v škodnem dogodku ni bila poškodovana. Teh bolečin sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine ni upoštevalo. Povzemanje ugotovitev sodišča prve stopnje (da je bil zlom telesa 2. ledvenega vretenca opredeljen kot stabilen, zdravljen pa je bil s steznikom in fiksacijo s cementom, da tudi izvedenec bolečin ni mogel zanesljivo razmejiti, da je sodišče verjelo tožnici, da zaradi poškodbe palca ni več rabila analgetikov) pa ne predstavlja izpodbijanja sodbe.

18. Pri odmeri odškodnine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je del tožničinih težav (2/3) posledica degenerativnega obolenja, ki se je s težavami izražalo že prej; le preostanek (1/3) pa posledica obravnavane poškodbe. Če ne bi imela degenerativnega obolenja, bi tožnica s povečanimi napori in krajši čas lahko opravljala dela in dejavnosti, ki zahtevajo prisilni položaj telesa in težje fizične napore na vseh področjih življenja in dela, ostala pa bi lahko opravljala brez težav. Sledilo je tožničini izpovedi, da je opustila športno aktivnost (planinarjenje in kolesarjenje) ter delo na vrtu.

19. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče spregledalo, da je bila tožnica pred nezgodo zelo aktivna in je z veseljem obdelovala vrt in se aktivno ukvarjala z vnuki, zdaj pa ne more, zaradi česar trpi. Prav to je (ob hkratnem upoštevanju okoliščine, da so njene življenjske aktivnosti le v 1/3 zmanjšane zaradi posledic obravnavane nezgode) botrovalo prisoji odškodnine 8.000 EUR.

20. Neutemeljeno pa je tudi pritožbeno zavzemanje toženke za upoštevanje okoliščine, da so tožničine življenjske aktivnosti le v 1/3 zmanjšane zaradi posledic obravnavane nezgode, saj jo je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo.

21. Pri odmeri odškodnine za strah je sodišče izpostavilo, da je bil ta ob padcu razmeroma intenziven in je trajal 10 do 15 minut; nato je tožnica trpela še strah pred neznanim obsegom poškodb in morebitnimi trajnimi posledicami (do prvega odpusta) ter pred predvideno operacijo; kasneje pa še zaradi bolečin, ki niso pojenjale.

22. Opisano vsekakor utemeljuje odmero odškodnine v višini 1,5 povprečne plače. Ugotovitev, da je tožnica po padcu vstala in šla do apartmaja4, ki jo izpostavlja toženka v pritožbi, glede na naravo poškodbe ne izključuje strahu, ali bo sploh lahko hodila.

23. Sodišče prve stopnje je torej popolno in pravilno ugotovilo ter upoštevalo posebnosti konkretnega primera oz. oškodovanke. Odškodnina v skupni višini 14 povprečnih plašč pa se tudi povsem ustrezno umešča med odškodnine, prisojene za manjše, podobno hude in hujše škode. Višje sodišče kot primerljive (po teži poškodb, predvsem pa posledic) izpostavlja zlasti odškodnine, prisojene v zadevah Vrhovnega sodišča RS II Ips 589/20065, II Ips 325/2008, II Ips 593/2007, II Ips 740/2006 in II Ips 233/2002. Zadeva VSL II Cp 620/2019 (prisojenih 17 povprečnih plač), ki jo v pritožbi izpostavlja tožnica, z obravnavano ni primerljiva že zato, ker je šlo pri oškodovancu poleg zloma četrtega ledvenega korpusa vretenca še za zlom koželjnice, udarnine in zvin zapestja; trajne posledice pa so mu ostale (poleg hrbtenice) tudi zaradi poškodbe zapestja. Primerjavo z zadevo VS RS II Ips 456/2009 (tožnica se nanjo sklicuje z evidenčno številko VSoo20686) skopost opisa posledic v odločbi onemogoča. Zadeva VS RS II Ips 1/2003 (tožnica se nanjo sklicuje z evidenčno številko Vsoo1239) ni primerljiva, saj oškodovanec tam ni več mogel opravljati težjih fizičnih del in posledično svojega tesarskega poklica, ampak le lažje delo vzdrževalca, ni se več mogel ukvarjati s športom in pomagati na domači kmetiji. Hujše so bile tudi posledice pri oškodovancu v zadevi VS RS II Ips 948/2006 (tožnica se nanjo sklicuje z evidenčno številko VS001959), saj je oškodovancu ostala za kar 1/3 zmanjšana groba moč v rokah, gibljivost vratne hrbtenice pa je v vseh smereh omejena za polovico, tako da ne more pogledati v strop ali navzdol. _O odškodnini za premoženjsko škodo (pritožba toženke)_

24. Pritožbeni očitek zoper odločitev o odškodnini za stroške prevoza, z zavzemanjem za upoštevanje cene javnega prevoza, ni utemeljen. Tožnica je v skladu s 169. členom OZ upravičena do popolne odškodnine. Ta zajema tako strošek za porabo goriva kot tudi škodo zaradi obrabe vozila. V sodni praksi višjih sodišč je že dlje časa sprejeto enotno stališče, ki priznava strošek za prevožen kilometer v znesku 0,37 EUR,7 ki je po Uredbi o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (Uredba) predstavljal8 znesek neobdavčene kilometrine za vsak prevožen kilometer službenega potovanja (3. odstavek 5. člena Uredbe). Tudi Vrhovno sodišče RS9 je presodilo, da je takšno stališče sodne prakse skladno z načelom, da je oškodovanec upravičen do popolne odškodnine in pooblastilom sodišča, da višino odškodnine določi po prostem preudarku, kadar bi bilo njeno ugotavljanje povezano z nesorazmernimi težavami (1. odstavek 216. člena ZPP).

25. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnica zaradi posledic nezgode zdravila do maja 2017 ter ji priznalo razliko med plačo za redno delo in nadomestilom za čas od septembra 2017, saj je bila (neizpodbijano) v avgustu v staležu zaradi zdravljenja poškodbe prsta. Nerazumljive so pritožbene navedbe, da se je v tem času zdravila tudi zaradi bolezni. Toženka ni nikdar trdila, da bi bilo tožničino zdravstveno stanje (verjetno ima tu v mislih degenerativno obolenje?) takšno, da ji ne bi omogočalo opravljanja dela.

Tožnica je podala konkretizirane trditve o razliki med plačo in bolniškim nadomestilom ter priložila obračune plač za čas od avgusta 2016 do maja 2017, ki izkazujejo razliko med plačilom za redno delo (torej brez bolniškega staleža) in prejetimi izplačili. Pritožbena navedba, da ni predložila dokazil o tem, kolikšen je bil njen zaslužek pred bolniškim staležem in po njem, je zato nerazumljiva, očitek, da sodišče ni pojasnilo, kako je prišlo do izračuna, pa neutemeljen.

26. To, ali je tožnica plačano participacijo za zdravljenje na Hrvaškem (72,83 EUR) upravičena terjati še od koga drugega, na utemeljenost tožbenega zahtevka ne vpliva. Škodo je v prvi vrsti dolžan povrniti povzročitelj (oz. v tem primeru njegova zavarovalnica), tožnica pa je od njega (oz. njegove zavarovalnice), kot je bilo že izpostavljeno, upravičena terjati popolno odškodnino.

27. Kar se tiče priznanih 41,50 EUR odškodnine za merjenje kostne gostote, pritožnica navaja, da storitev ni povezana s poškodbo ledvene hrbtenice. Do tega vprašanja se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni opredelilo, očitno gre torej za poskus uveljavljanja bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katero višje sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (prim. 2. odstavek 350. člena ZPP). To od pritožnika terja, da kršitev konkretno in jasno obrazloži z opisom tega, kje je bila kršitev storjena, torej tudi s pojasnilom, kje so njegove navedbe, ki jih naj bi sodišče prve stopnje spregledalo.10 Toženka tega ne stori, zaradi česar natančnejšega pritožbenega preizkusa navedb o povezavi preiskave s poškodbo ne more doseči. _Še o obrestih_

28. Neutemeljene pa so pritožbene navedbe o tem, da je toženka prišla v zamudo šele, ko se je s prejemom izvedenskega mnenja seznanila z obsegom škode. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je toženka tožničin odškodninski zahtevek prejela najkasneje 24. 6. 2017, čemur v pritožbi ne nasprotuje. Ob dejanski ugotovitvi, da se je s tožničinim odškodninskim zahtevkom seznanila najkasneje 24. 6. 2017, je v skladu z 2. odstavkom 299. člena OZ v zvezi s 378. členom OZ odločitev sodišča prve stopnje o začetku teka zamudnih obresti od tega dne materialnopravno pravilna.

_Odločitev višjega sodišča in podlaga zanjo_

29. Pritožbeni očitki torej niso utemeljeni. Ker višje sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbi zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

30. Ker pritožnici s pritožbama nista uspeli, sami krijeta stroške pritožbenega postopka. To velja tudi za stroške odgovora na pritožbo, ki jih glede na vse okoliščine primera ni mogoče šteti za potrebne v smislu 155. člena ZPP.

1 Izjema je očitna pisna pomota v obrazložitvi sodbe, da je tožnica (pravilno bi bilo toženka) pridobila mnenje dr. B. B., ki pa jo lahko sodišče prve stopnje v skladu s 328. členom ZPP kadarkoli popravi in na pravilnost odločitve v ničemer ne vpliva. 2 Natančno z obdobji so navedene v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe na 7. in 8 strani. 3 18. točka obrazložitve izpodbijane sodbe. To, da je ta del nevšečnosti sodišče opisalo oz. obravnavalo pri presoji odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ni vplivalo na pravilnost odmere celokupne odškodnine. 4 Izpoved tožnice je sicer v pritožbi toženke iztrgana iz konteksta, opisala je, da je po padcu prišel mimo zdravnik, dr. C., jo pregledal in presodil, da jo lahko počasi dvignejo in je lahko šla do apartmaja, počasi, z bolečinami, tam pa ni mogla ne sedeti, ne stati, ne ležati, nič (list. št. 256 v spisu). 5 Prisojena je bila nekoliko višja odškodnina (19 povprečnih plač), a je Vrhovno sodišče obravnavalo le revizijo tožnika, šlo pa je za delovno aktivnega oškodovanca, ki je kar 6 mesecev nosil oklep - steznik in ima po poškodbi težave pri vsakodnevnih aktivnostih, tudi pri sedenju. 6 In napačno zapiše, da je bilo prisojenih 35 povprečnih plač. 7 Prim. odločbe VSL II Cp 3308/2012, I Cp 2682/2016, II Cp 796/2017, II Cp 2349/2017, II Cp 2018/2021, VSC Cp 382/2016 in druge. 8 Zdaj je ta znesek sicer višji. 9 Prim. sodba VS RS II Ips 253/2018. 10 Prim. sodba VS RS II Ips 25/2020.