Jedro

Za finančni leasing je celo tipična takšna razdelitev tveganj, saj je jemalec leasinga sam izbral tako predmet leasinga kot tudi dobavitelja tega predmeta, dajalec leasinga pa je le finančno omogočil izvedbo posla.

Leasingodajalec, ki je za ustrezno visoko najemnino omogočil leasingojemalcu nakup opreme, ima pozitivni pogodbeni interes, to je interes, da pridobi tolikšno premoženje, kot bi mu pripadalo, če bi bila pogodba pravilno izpolnjena. S tem, ko je tožena stranka kršila pogodbo in leasing obrokov ni redno plačevala, je ob odstopu od pogodbe nastopila situacija in so zapadle v plačilo vse še neplačane anuitete.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (v II./II. točki izreka) razveljavi in se v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjsko sodišče razsodilo (pravilno: odločilo), da se skrčitev tožbenega zahtevka za znesek 65.490,50 EUR vzame na znanje in se v tem delu tožba šteje za umaknjeno (I. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 29.657,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega leasing obroka in na znesek 5.935,00 EUR od 3. 3. 2009 dalje do plačila (II/I. točka izreka); višji tožbeni zahtevek je zavrnilo kot neutemeljen (točka II/II izreka) in toženi stranki naložilo, da tožeči stranki v 15-ih dneh povrne 1.944,92 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II/III izreka). Iz razlogov sodbe izhaja, da je na podlagi štirih pogodb o finančnem leasingu tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati obroke za v leasing vzete delovne stroje za čas do dneva, ko je tožeča stranka stroje prodala, to je do 14.9.2007, razen v času, ko so bili stroji začasno odvzeti (od avgusta do novembra 2006). Za ta čas in za čas od odprodaje strojev dalje je sodišče zahtevek tožeče stranke zavrnilo.

Zoper točko II/II (torej zoper zavrnilni del sodbe) se iz vseh treh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka, posledično se pritožuje tudi zoper odločitev o pravdnih stroških. Po mnenju pritožbe je napačen zaključek sodišča, da zaradi prodaje strojev, s katero je tožeča stranka toženi stranki onemogočila nadaljevanje pogodbenega razmerja, ne bi več šlo za položaj iz četrtega odstavka 12. člena leasing pogodb. Tožeča stranka je stroje res prodala, vendar le zato, da bi se čimbolj zmanjšala dodatna škodo. Četrti odstavek 12. člena leasing pogodb izrecno določa, da v primeru zamude plačila dveh ali več zaporednih anuitet za več kot 30 dni ali zamude plačila katerikoli treh anuitet, zapadejo vse še neplačane anuitete v plačilo z dnem nastanka zamude. Nesporno je, da toženec po začasnem zasegu delovnih strojev obrokov ni več plačeval, zato so vsi neplačani leasing obroki v celoti zapadli v plačilo. Sodišče je odločilo v nasprotju z listinami v spisu, kar predstavlja bistveno kršitev postopka. Napačen je tudi zaključek sodišča, ki obravnava četrti in peti odstavek 12. člena leasing pogodb ločeno, ampak ju je potrebno razlagati skupno. Peti odstavek nikjer ne določa, da v primeru pravice do odstopa od pogodbe po četrtem odstavku leasingodajalec nima pravice do plačila neplačanih zneskov anuitet leasinga, ampak zapadejo v plačilo vse anuitete. Že sodna praksa je izoblikovala stališče, da je nekriva stranka upravičena do plačila pozitivnega pogodbenega interesa, ki predstavlja odškodnino za škodo, ki jo ima upnik, ker pogodba ni bila izpolnjena. Tožeča stranka je upravičena do plačila obrokov tudi za čas začasnega zasega, saj zanj tožeča stranka ni bila odgovorna. Toženec je dobavitelje in stroje izbral sam, sam je opravil pregled strojev in prevzem. Vloga tožeče stranke je bila le v tem, da zagotovi financiranje nakupa. „Določila o prevalitvi rizikov iz leasingodajca na leasingojemalca (kot je to bil primer tudi konkretnih leasing pogodb) pa so dopustna“. Zato je zaključek sodišča, da toženec ni dolžan plačati denarne odmene za čas začasnega odvzema, napačen in protispisen, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je vplivala na zakonitost izdane sodbe.

Pritožba je utemeljena.

Terjatev tožeče stranke ima podlago v štirih pogodbah o finančnem leasingu. Pogodba o finančnem leasingu ali tako imenovanem indirektnem leasingu, v našem pravu ni kodificirana. Zato bi se lahko kot pravni vir upoštevala Konvencija UNIDROIT o mednarodnem finančnem leasingu iz leta 1984, katere Slovenija sicer ni ratificirala, vendar se lahko v skladu s 3. členom Zakona o sodiščih (ZS) uporablja kot utrjeno spoznanje pravne vede(1). Vendar pa sta v konkretnem primeru pravdni stranki v leasing pogodbah dovolj obsežno opredelili pravice in obveznosti iz njunega pogodbenega razmerja, kar omogoča odločitev v predmetni zadevi. Tako sta se pravdni stranki v 1. in 11. členu, katerih vsebino je prvostopenjsko sodišče pravilno povzelo (v točki 6 izpodbijane sodbe), dogovorili o prevalitvi vseh rizikov, ki izvirajo iz leasing predmetov, na leasingojemalca. Kot se je sodna praksa že večkrat izrekla(2), je za finančni leasing celo tipična takšna razdelitev tveganj, saj je jemalec leasinga sam izbral tako predmet leasinga, kot tudi dobavitelja tega predmeta, dajalec leasinga pa je le finančno omogočil izvedbo posla. Te določbe pogodbe za toženo stranko tudi niso bile sporne. Takšno porazdelitev rizika omogoča tudi Konvencija UNIDROIT o mednarodnem finančnem leasingu, po katerem dajalec leasinga jamči za nemoteno posest leasingojemalca (torej za pravne napake) le, če je zatrjevani močnejši pravni naslov,pravica ali zahtevek tretje osebe posledica njegovega (leasingodajalčevega) malomarnega ali naklepnega ravnanja ali opustitve.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da so obravnavane štiri leasing pogodbe prenehale z konkludentnim, enostranskim ravnanjem tožeče stranke takrat, ko je slednja predmete leasinga prodala. Vendar pa je na to ugotovitev naredilo napačen materialnopravni zaključek, da je z odprodajo predmetov leasinga toženi stranki onemogočila razpolaganje z leasing predmeti, in da zato ob takšnem odstopu od pogodbe tožeča stranka ni upravičena do nadaljnjih plačil leasing obrokov.

Pravdni stranki sta se v leasing pogodbah dogovorili, da bodo v primeru zamud s plačili anuitet (dveh zaporednih anuitet ali za več kot 30 dni katerihkoli treh anuitet), zapadle v plačilo vse še neplačane anuitete, in sicer z dnem nastanka zamude (četrti odstavek 12. točke pogodb o finančnem leasingu(3)). Tožena stranka je bila v zamudi s plačilom svojih leasing obveznosti po vseh 4 pogodbah, kar je prvostopenjsko sodišče tudi ugotovilo. Nastopili so torej pogoji, dogovorjeni v zgoraj povzetem pogodbenem določilu. Pritožba pravilno opozarja, da ni mogoče določila petega odstavka 12. točke pogodb obravnavati ločeno od predhodnega odstavka, saj se ti določbi ne izključujeta ampak dopolnjujeta. Četrti odstavek navedene določbe namreč ureja posledice zamude s plačili leasing obrokov, peti odstavek pa določa, na kakšen način lahko leasingodajalec v primeru zamude odstopi od pogodbe, kakšna je obveznost leasingojemalca v zvezi s predmetom leasinga (da ga je dolžan izročiti leasingodajalcu), in da v takšnem primeru leasingojemalec do leasingodajalca nima nobenih zahtevkov iz naslova že plačanih anuitet in lastne udeležbe.

Kot je bilo že zgoraj navedeno, ima leasingodajalec, ki je za ustrezno visoko najemnino omogočil leasingojemalcu nakup opreme, pozitivni pogodbeni interes, to je interes, da pridobi tolikšno premoženje, kot bi mu pripadalo, če bi bila pogodba pravilno izpolnjena(4). S tem, ko je tožena stranka kršila pogodbo in leasing obrokov ni redno plačevala (o razlogih, na katere se sklicuje, to je zaradi začasnega odvzema delovnih strojev, bo sodišče obrazložitev podalo v nadaljevanju), je ob odstopu od pogodbe nastopila situacija iz četrtega odstavka 12. točke pogodb o finančnem leasingu, in so zapadle v plačilo vse še neplačane anuitete. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožeče stranke ugodilo in odločitev prvostopenjskega sodišča, da se zavrne zahtevek na plačilo anuitet, ki so zapadle od odprodaje strojev dalje, razveljavilo.

Ob pravilni ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da zaradi začasnega odvzema delovnih strojev do prenehanja leasing pogodb ni prišlo, pa je prvostopenjsko sodišče zanemarilo, da je bilo breme tudi za pravne napake v obravnavanih leasing pogodbah prevaljeno na leasingojemalca(5). Tožena stranka v času od 2.8.2006 (ko so bili stroji zaseženi) do 24.11.2006 (ko so bili stroji vrnjeni) s stroji ni razpolagala, ker so bili zaseženi s strani organov pregona, ker so bili ukradeni. Tožeči stranki torej ni bilo mogoče očitati nobenega ravnanja, zaradi katerega bi morala navkljub začasnemu zasegu jamčiti nemoteno posest leasingojemalca na strojih. Zato je tudi v tem delu, to je v delu, ki se nanaša na odločitev o zavrnitvi zahtevka na plačilo anuitet za čas, ko tožena stranka s stroji zaradi začasnega odvzema ni razpolagala, pritožba tožeče stranke po presoji pritožbenega sodišča utemeljena.

Na podlagi zgoraj navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in v izpodbijanem delu (v delu,v katerem je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke) sodbo prvostopenjskega sodišča razveljavilo ter jo vrnilo v ponovno sojenje. Pritožbeno sodišče ni moglo postopati po 5. alineji 358. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in spremeniti odločitev prvostopnega sodišča tudi zato, ker za spremembo odločitve ni imelo vseh potrebnih podatkov v spisu(6).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

op. št. 1: tako tudi sodba III Ips 69/1996 op. št. 2: tako npr. sklep III Ips 15/2004, sodba II Ips 29/2010, sodba III Ips 69/1996 op. št. 3: vse 4 leasing pogodbe so v tem delu povsem enake op. št. 4: tako tudi odločba II Ips 104/2007. op. št. 5: glej tč. 4 obrazložitve op. št. 6: V zadevi, ki je začela z nasprotno tožbo, namreč niso bile vse listine iz prvotnega spisa (Pg 45/2009) kopirane, med drugim tudi ne amortizacijski načrti.