Jedro

Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da tožnica v konkretnem sporu ni uspela in da mora zato toženi stranki povrniti stroške postopka. V obravnavanem primeru je stečajni upravitelj od terjatev, ki so predmet tožbenega zahtevka (plačilo odškodnine zaradi izgubljenega plačila za čas odpovednega roka, dodatek za delovno dobo, nadure, odškodnina za neizrabljen dopust, stroški sodnega postopka), priznal 576,03 EUR odškodnine za neizkoriščen odpovedni rok in ni prerekal vseh prijavljenih terjatev tožnice. V tem delu je tožnica umaknila tožbeni zahtevek. Stečajni upravitelj je tako priznal del prerekane terjatve, kar pomeni, da je v tem delu tožena stranka izpolnila zahtevek (čeprav bo priznana terjatev poplačana kasneje v okviru stečajnega postopka), oziroma da je tožnica s tem delom tožbenega zahtevka uspela. ZPP v 158. členu določa, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. V primeru delnega umika tožbe zaradi priznanja terjatve v stečajnem postopku je treba šteti, da je tožena stranka delno izpolnila zahtevek, kar pomeni, da tožnici posledično ni mogoče naložiti v plačilo vseh stroškov tožene stranke, saj ni mogoče šteti, da v pravdi ni v celoti uspela.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in izpodbijani del sodbe (odločitev o stroških postopka) se spremeni tako, da glasi: „Tožnica je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 553,58 EUR v osmih dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.“

II. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške pritožbe v znesku 73,20 EUR v osmih dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se ustavi postopek v delu tožbenega zahtevka, ki se je glasil na ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja, ter da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo v roku 8 dni, pod izvršbo ter v delu, ki se je glasil, da je tožena stranka dolžna tožnici vzpostaviti delovno razmerje in jo prijaviti v obvezna zavarovanja od dne 1. 6. 2013 dalje ter ji obračunati in plačati predpisane prispevke in davke od bruto plače 813,00 EUR in plačati neto plačo od dne 1. 6. 2013 dalje, vse v roku 8 dni, pod izvršbo (I. tč. izreka). Hkrati je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja prerekanih terjatev 4.946,70 EUR iz naslova dodatka za delovno dobo s pp; 1.409,20 EUR iz naslova odškodnine zaradi izgubljenega plačila za čas odpovednega roka s pp; 3.562,50 EUR iz naslova nadur s pp; 997,76 EUR iz naslova odškodnine za neizrabljeni letni dopust s pp in 497,10 EUR iz naslova stroškov postopka s pp (II. tč. izreka). Odločilo je še, da je tožnica dolžna toženi stranki plačati stroške postopka v znesku 1.143,75 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo (III. tč. izreka).

2. Zoper stroškovni del (III. tč. izreka) se pritožuje tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep o stroških spremeni ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka. Navaja, da je tožbo vložila zaradi nezakonite odpovedi delovnega razmerja in zahtevala reintegracijo, plačilo odpravnine, regresa za letni dopust, odškodnine za neizkoriščen letni dopust, plačilo nadur in dodatka na delovno dobo. Tožbeni zahtevek je umaknila v delu, kjer ji je stečajni upravitelj priznal terjatev in v delu, ki se je nanašal na reintegracijo, saj zaradi okoliščin, ki so nastale zaradi ravnanja na strani tožene stranke (začetek stečajnega postopka nad toženo stranko) ni mogla več uveljavljati svojega zahtevka. Poleg zahtevka za reintegracijo je umaknila tudi zahtevek iz naslova neizplačanega dela odpravnine v znesku 1.798,22 EUR, regresa za letni dopust v znesku 373,17 EUR ter zahtevek iz naslova odškodnine za neizkoriščen letni dopust v znesku 576,03 EUR. Upoštevaje, da se zahtevek za reintegracijo obračunava v višini šestih bruto plač, kar znaša 6.249,30 EUR. Tožnica je tako umaknila zahtevek v višini 8.966,72 EUR zaradi ravnanja tožene stranke, kar znaša mnogo več, kot pa je bila polovica prvotnega zahtevka. Ne drži torej, da tožnica v pravdi ni uspela. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je uspela v delu tožbenega zahtevka, ki predstavlja več kot polovico celotnega zahtevka, kakor tudi, da je bil tožbeni zahtevek umaknjen zaradi ravnanja na strani tožene stranke. Poleg navedenega pa tožena stranka sploh ni priglasila stroškov postopka za pristop na narok, sodišče prve stopnje pa ji je prisodilo stroške tudi v tem delu. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe (odločitev o stroških postopka) sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ob takšnem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o stroških postopka tožene stranke zmotno uporabilo materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev glede stroškov postopka oprlo na 1. odstavek 154. člena ZPP. Štelo je torej, da tožnica v sporu ni uspela, zato mora toženi stranki povrniti stroške postopka. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožnica zamudila rok iz 7. odstavka 301. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP, Ur. l. RS, št. 126/07 in naslednji)(1) , saj je nadaljevanje postopka predlagala šele 8. 9. 2014, sklep o preizkusu terjatev in ločitvenih pravic pa je bil objavljen že 30. 7. 2014. Zaradi zamude roka je sodišče prve stopnje prerekane terjatve tožnice zavrnilo (II. tč. izreka).

6. Pritožba utemeljeno opozarja, da je stališče prvostopenjskega sodišča napačno. V obravnavanem primeru namreč stečajni upravitelj ni prerekal vseh prijavljenih terjatev tožnice, kot navaja sodišče prve stopnje.

7. Tožnica je od denarnih terjatev, ki so predmet tožbenega zahtevka(2) , dne 6. 12. 2013 prijavila v stečajno maso 1.409,20 EUR iz naslova odškodnine zaradi izgubljenega plačila za čas odpovednega roka, 4.946,70 EUR iz naslova dodatka za delovno dobo z zakonskimi zamudnimi obrestmi v znesku 902,36 EUR, 3.562,50 EUR iz naslova opravljenih 750 nadur z zamudnimi obrestmi v znesku 896,42 EUR, 997,76 EUR iz naslova odškodnine za neizrabljen dopust in stroške sodnega postopka v znesku 497,10 EUR.

8. V obravnavanem primeru je stečajni upravitelj od terjatev, ki so predmet tožbenega zahtevka priznal 576,03 EUR odškodnine za neizkoriščen odpovedni rok in torej ni prerekal vseh prijavljenih terjatev tožnice. Navedeno izhaja iz končnega seznama preizkušenih terjatev, zap. št. 36 (priloga B8). V tem delu je tožnica tudi umaknila tožbeni zahtevek, kot izhaja iz vloge z dne 25. 9. 2014. 9. Stečajni upravitelj je torej priznal del prerekane terjatve, kar pomeni, da je v tem delu tožena stranka izpolnila zahtevek (čeprav bo priznana terjatev poplačana kasneje v okviru stečajnega postopka), oziroma, da je tožnica s tem delom tožbenega zahtevka uspela.

10. ZPP v 158. členu določa, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. V primeru delnega umika tožbe zaradi priznanja terjatve v stečajnem postopku, je treba šteti, da je tožena stranka delno izpolnila zahtevek, kar pomeni, da tožnici posledično ni mogoče naložiti v plačilo vseh stroškov tožene stranke, saj ni mogoče šteti, da je v pravdi v celoti propadla.

11. Od seštevka prijavljenih denarnih terjatev, ki so predmet tožbenega zahtevka, tj. od 13.212,04 EUR, je stečajni upravitelj priznal 576,03 EUR, kar pomeni, da je tožnica v tem delu v pravdi uspela. Navedeno glede na prijavljene denarne terjatve, ki so predmet tožbenega zahtevka predstavlja 4,36 % uspeh tožnice. Glede na 2. odstavek 154. člena ZPP je tožena stranka dolžna tožnici povrniti 4,36 % njenih za pravdo potrebnih stroškov, tožnica pa je dolžna toženi stranki povrniti 95,64 % njenih za pravdo potrebnih stroškov.

12. Pritožbeno sodišče je skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008) tožnici priznalo nagrado za postopek v višini 477,10 EUR (tar. št. 3100), in pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002) ter 22 % DDV v višini 109,36 EUR, kar skupaj znese 606,46 EUR. Na podlagi uspeha v pravdi je tožena stranka dolžna tožnici povrniti 4,36 % izračunanih stroškov, kar znese 26,44 EUR. Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo nagrado za postopek v višini 477,10 EUR (tar. št. 3100) in pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002) ter 22 % DDV v višini 109,36 EUR, kar skupaj znese 606,46 EUR. Ni pa ji priznalo nagrade za narok v višini 440,40 EUR, saj stroški v tem delu niso bili priglašeni. Na podlagi uspeha v pravdi je tožnica dolžna toženi stranki povrniti 95,64 % izračunanih stroškov, kar znese 580,02 EUR. Upoštevaje medsebojni pobot stroškov, je torej tožnica dolžna toženi stranki povrniti 553,58 EUR stroškov.

13. Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, podani, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter na podlagi 3. točke 365. člena ZPP spremenilo izpodbijano sodbo v odločitvi o stroških postopka tako, kot izhaja iz izreka.

14. Ker je tožnica s pritožbo uspela, ji je tožena stranka dolžna povrniti pritožbene stroške, kot izhaja iz izreka. Pritožbeno sodišče je tožnici priznalo nagrado za postopek v višini 50,00 EUR (tar. št. 3220) in pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 10,00 EUR (tar. št. 6002) ter 22 % DDV v višini 13,20 EUR, skupaj torej 73,20 EUR.

(1) ZFPPIPP v 7. odstavku 301. člena določa, da če upnik v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev ne predlaga nadaljevanja postopka, preneha njegova prerekana terjatev v razmerju do stečajnega dolžnika.

(2) Tožnica je v dne 6. 12. 2013 v stečajno maso prijavila tudi 500,00 EUR iz naslova regresa za letni dopust ter jubilejno nagrado za deset let dela v znesku 374,00 EUR TER odpravnino ob prenehanju delovnega razmerja v znesku 2.744,00 EUR, vendar pa navedeni zahtevki niso bili predmet tožbenega zahtevka v obravnavanem sporu. Tožnica je namreč v obravnavanem sporu od denarnih zahtevkov zahtevala le zneske iz naslova dodatka za delovno dobo, odškodnine zaradi izgubljenega plačila za čas odpovednega roka, odškodnine za neizrabljen letni dopust, znesek iz naslova nadur ter znesek iz naslova stroškov postopka.