Jedro

Utemeljeno pritožba opozarja, da se je sodišče napačno oziroma pomanjkljivo opredelilo do navedb o (ne)potrebnosti oziroma o (ne)sorazmernosti izvršbe na nepremičnino parc. št. 001 k.o. X, na kateri stoji stanovanjska hiša. Zaključek, da te nesorazmernosti ni, je namreč oprlo le na ugotovitev, da terjatev 23.500,00 EUR predstavlja skoraj 40% po GURS ugotovljene vrednosti dolžnikove stanovanjske hiše (58.094,00 EUR), ob tem pa ni upoštevalo, da je izvršbo poleg te nepremičnine dovolilo še na 15 drugih dolžnikovih nepremičnin, kar pomeni, da sorazmernosti ukrepa ni presodilo še v razmerju do vrednosti ostalih nepremičnin in ni presodilo, ali je mogoče terjatev poplačati brez prodaje doma dolžnika in njegove družine.

Napačno je sodišče prve stopnje zaključilo, da je zaradi izrečene večletne zaporne kazni izpodbita zakonska domneva, da je dolžnikov dom tam, kjer ima prijavljeno stalno prebivališče, to je na naslovu stanovanjske hiše, na katero je med drugim dovoljena izvršba. Začasna odsotnost zaradi izrečene kazni zapora, pri čemer ima dolžnik na naslovu zavoda za prestajanje kazni zapora prijavljeno le začasno prebivališče, res pomeni, da dolžnik trenutno dejansko na naslovu stalnega prebivališča ne prebiva, vendar pa to ne pomeni, da naslov njegovega stalnega prebivališča zgolj iz tega razloga izgubi status dolžnikovega doma.

Preozko in v nasprotju z namenom zakona je tudi tolmačenje sodišča, da pojem „dolžnik“ zajema le njega osebno in ne tudi njegove družine. Pri razumevanju določb zakona namreč ni mogoče uporabiti zgolj gramatikalne razlage, temveč je treba upoštevati tudi zgodovinsko in namensko razlago posameznih določb. V luči zadnjih sprememb ZIZ ter novejše sodne prakse tako slovenskih kot tudi Evropskega sodišča za človekove pravice, ki dolžniku zagotavljajo dodatno varstvo v primeru izvršbe na njegove nepremičnine, mora biti presoja sodišča pri izvršbi, ki ima za posledico izgubo doma, še posebej previdna in mora upoštevati poseben pomen doma ne le za posameznika, temveč tudi za njegovo družinsko življenje, zato je treba družinske člane upoštevati pri odločanju o predlogu po 210. členu ZIZ, ravno tako pa škoda, ki jo dolžnik zatrjuje v okviru predloga za odlog izvršbe, ni nujno pravno neupoštevna že zato, ker naj bi nastala le na strani dolžnikovih družinskih članov, ne pa neposredno dolžniku.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo dolžnikov ugovor (I. točka izreka sklepa), dolžnikov predlog, da obdrži pravico do najema stanovanjske hiše ali stanovanja (II. točka izreka sklepa) ter dolžnikov predlog za odlog izvršbe (III. točka izreka sklepa). Sklenilo je še, da dolžnik sam krije stroške tega postopka (IV. točka izreka sklepa).

2. Zoper sklep se pravočasno po pooblaščencu pritožuje dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov. Glede odloga izvršbe navaja, da so razlogi sodišča prve stopnje za zavrnitev predloga napačni in ne upoštevajo dejanskega stanja, saj sodišče neutemeljeno ni upoštevalo dolžnikove družine oziroma družinskih članov, ki živijo v nepremičnini. Dolžnikovo družino med drugim sestavlja mladoletni otrok, zato bi sodišče kljub dolžnikovemu prestajanju zaporne kazni moralo slediti predlogu, da od centra za socialno delo pridobi obrazloženo mnenje o dolžnikovi družinski situaciji, ki zagotovo narekuje odlog izvršbe na bivalno nepremičnino, saj bi v nasprotnem dolžniku in njegovi družini z mladoletnim otrokom nastala težko nadomestljiva oziroma nenadomestljiva škoda, ostali bi brez strehe nad glavo. V hiši živijo dolžnikova žena in mladoletna hči, ki obiskuje prvi letnik srednje šole, prav tako pa dolžnikova mati, ki je stara 73 let in se spopada s številnim zdravstvenimi težavami (sladkorna bolezen, srčno popuščanje). Izvršba na hišo ob dejstvu, da je v izvršbi še veliko število drugih dolžnikovih nepremičnin, je pretirana in skregana s pravili izvršilnega postopka. Ravno tako so napačni razlogi, da ni nesorazmernosti med terjatvijo 23.500,00 EUR in vrednostjo stanovanjske hiše 58.094,00 EUR. Izvršba poleg tega teče še na veliko drugih nepremičnin, že vrednost ene od njih (parc. št. 004 k.o. X) pa znaša po GURS 113.739,00 EUR. Napačno je tudi tolmačenje, da se pravica iz 210. člena ZIZ nanaša le na dolžnika, saj je že iz same dikcije določbe jasno razumeti, da je pojem dolžnika treba razlagati širše, torej tudi kot njegovo družino, saj sam člen govori o družinski hiši. Iz enakih razlogov je nepravilno stališče sodišča glede pravic dolžnika po 169. členu ZIZ. Vrednost nepremičnin po GURS znaša več kot 200.000,00 EUR, zato je nerazumljivo in nesorazmerno, da sodišče še kar vztraja tudi pri izvršbi na dolžnikov dom. Predlaga ugoditev pritožbi in priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Konkretni izvršilni postopek se vodi po uradni dolžnosti za izterjavo neplačane denarne kazni, ki je bila dolžniku izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru.

5. Dolžnik je v ugovoru zoper sklep o izvršbi uveljavljal zastaranje terjatve po izvršilnem naslovu. Navedel je tudi, da upnik ni izkazal, da bi bila izvršba na nepremičnine nujna in da ne obstaja milejša pot, z milejšimi izvršilnimi sredstvi. Ugovarjal je tudi dovolitvi izvršbe na nepremičnino parc. št. 001 k.o. X, ki predstavlja dom dolžnikove žene z družino, ter menil, da izvršba na bivalni prostor ni dopustna oziroma je slednji izvzet iz izvršbe, v primeru prodaje pa bi družina ostala brez strehe nad glavo in tako praktično brez vsega. Dolžnik je uveljavljal tudi, da je na prestajanju večletne zaporne kazni, je nemobilen, nima lastnega dohodka in je obsojen na bivanje v zaporu, zato ne more pridobiti mnenja Centra za socialno delo, s katerim bi dokazoval, da bi takojšnja izvršba na dom ogrozila preživljanje dolžnika in njegovih družinskih članov, kot ga je poučilo sodišče v sklepu o izvršbi, zato predlaga, da to mnenje pridobi sodišče. V ugovoru je dolžnik uveljavljal še pravico iz prvega odstavka 210. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ, podrejeno, če sodišče njegovemu ugovoru ne bi sledilo, pa je predlagal še odlog izvršbe po prvem in drugem odstavku 71. člena ZIZ. Navedel je, da je z vložitvijo ugovora izpolnil objektivni pogoj, izpolnjen pa je tudi subjektiven pogoj, saj bi izvršba na njegovo stanovanje pomenila resen poseg v njegovo eksistenco bivanja in bi v primeru uspešne izvršbe dolžnikova žena z družino praktično ostala na cesti brez strehe nad glavo.

6. Ugovorne navedbe glede zastaranje terjatve je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo z obrazložitvijo, da terjatev temelji na pravnomočnem in izvršljivem izvršilnem naslovu, judikatne terjatve pa skladno s 356. členom Obligacijskega zakonika zastarajo v desetih letih. Višje sodišče v zvezi s tem še dodaja, da je iz podatkov spisa razvidno, da je dolžnik pri Okrožnem sodišču v Mariboru sicer vložil predlog za ugotovitev, da je izvršitev denarne kazni zastarala, vendar je bil njegov predlog že pravnomočno zavrnjen (sklep I Ks 1353/2012 z dne 4. 4. 2018).

7. Kot neutemeljene je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tudi dolžnikove navedbe, da ni izkazana nujnost izvršbe na nepremičnine in da bi bilo treba izvršbo najprej poskusiti z milejšimi, za dolžnika manj obremenjujočimi sredstvi. Kot je obrazloženo v izpodbijanem sklepu in kot izhaja iz podatkov v spisu, je sodišče že pred izdajo sklepa o izvršbi na nepremičnine v dostopnih uradnih evidencah poskušalo najti rubljivo premoženje, iz katerega bi se poplačala terjatev, vendar je po opravljenih poizvedbah ugotovilo, da dolžnik drugega premoženja razen nepremičnin nima. Prav tako so neutemeljene ugovorne trditve, da izvršba na bivalni prostor ni dopustna oziroma da je slednji izvzet iz izvršbe, saj za tako sklepanje v zakonu ni podlage.

8. Utemeljeno pa pritožba opozarja, da se je sodišče napačno oziroma pomanjkljivo opredelilo do navedb o (ne)potrebnosti oziroma o (ne)sorazmernosti izvršbe na nepremičnino parc. št. 001 k.o. X, na kateri stoji stanovanjska hiša. Zaključek, da te nesorazmernosti ni, je namreč oprlo le na ugotovitev, da terjatev 23.500,00 EUR predstavlja skoraj 40% po GURS ugotovljene vrednosti dolžnikove stanovanjske hiše (58.094,00 EUR), ob tem pa ni upoštevalo, da je izvršbo poleg te nepremičnine dovolilo še na 15 drugih dolžnikovih nepremičnin, kar pomeni, da sorazmernosti ukrepa ni presodilo še v razmerju do vrednosti ostalih nepremičnin in ni presodilo, ali je mogoče terjatev poplačati brez prodaje doma dolžnika in njegove družine. Ob tem se je postavilo tudi na napačno stališče, da dolžnik v ugovoru ni predlagal drugega sredstva izvršbe, saj je dolžnikove ugovorne navedbe smiselno razumeti kot predlog, da se izvršba najprej opravi na nepremičnine, ki ne predstavljajo doma dolžnika in njegove družine (prim. drugi odstavek 34. člena ZIZ in 169. člen ZIZ).

9. Napačno je sodišče prve stopnje tudi zaključilo, da je zaradi izrečene večletne zaporne kazni izpodbita zakonska domneva, da je dolžnikov dom tam, kjer ima prijavljeno stalno prebivališče (prim. četrti odstavek 71. člena ZIZ in šesti odstavek 169. člena ZIZ), to je na naslovu stanovanjske hiše, na katero je med drugim dovoljena izvršba. Začasna odsotnost zaradi izrečene kazni zapora, pri čemer ima dolžnik na naslovu zavoda za prestajanje kazni zapora prijavljeno le začasno prebivališče, res pomeni, da dolžnik trenutno dejansko na naslovu stalnega prebivališča ne prebiva, vendar pa to ne pomeni, da naslov njegovega stalnega prebivališča zgolj iz tega razloga izgubi status dolžnikovega doma (še posebej ob upoštevanju dejstva, da tam še vedno živi dolžnikova družina). Posledično zavrnitve dolžnikovega predloga po 210. členu ZIZ, da ohrani pravico do najema družinske hiše še tri leta po njeni prodaji, ni mogoče opreti zgolj in le na ugotovitev, da se dolžnik nahaja v zaporu in trenutno v hiši ne živi, kot je to storilo sodišče prve stopnje.

10. Preozko in v nasprotju z namenom zakona je tudi tolmačenje sodišča, da pojem „dolžnik“ zajema le njega osebno in ne tudi njegove družine. Pri razumevanju določb zakona namreč ni mogoče uporabiti zgolj gramatikalne razlage, temveč je treba upoštevati tudi zgodovinsko in namensko razlago posameznih določb. V luči zadnjih sprememb ZIZ ter novejše sodne prakse tako slovenskih kot tudi Evropskega sodišča za človekove pravice, ki dolžniku zagotavljajo dodatno varstvo v primeru izvršbe na njegove nepremičnine1, mora biti presoja sodišča pri izvršbi, ki ima za posledico izgubo doma, še posebej previdna in mora upoštevati poseben pomen doma ne le za posameznika, temveč tudi za njegovo družinsko življenje. Gre za enega najbolj občutljivih vidikov človekovega življenja, zato ni utemeljena le posebna skrbnost, temveč tudi poudarjena zadržanost države in s tem sodišča, ko prisilno posega vanj.2 Navedeno pomeni, da je treba družinske člane upoštevati pri odločanju o predlogu po 210. členu ZIZ, ravno tako pa škoda, ki jo dolžnik zatrjuje v okviru predloga za odlog izvršbe, ni nujno pravno neupoštevna že zato, ker naj bi nastala le na strani dolžnikovih družinskih članov, ne pa neposredno dolžniku, kot je obrazložilo sodišče prve stopnje. Ker je treba upoštevati tudi položaj dolžnikove družine, pa je treba predlog za odlog izvršbe presoditi tudi v okviru določb četrtega do šestega odstavka 71. člena ZIZ.

11. Zaradi opisanih napačnih materialnopravnih izhodišč sodišča prve stopnje glede presoje sorazmernosti dovoljene izvršbe, glede vložitve predloga za omejitev izvršbe, glede tega, ali stanovanjska hiša kljub izrečeni zaporni kazni še vedno predstavlja dolžnikov dom, in glede tega, ali je pri izvršbi treba upoštevati tudi pravice in interese dolžnikovih družinskih članov, sodišče prve stopnje ni ugotovilo vseh odločilnih dejstev glede dolžnikove vloge z dne 25. 5. 2018, zato je višje sodišče pritožbi dolžnika ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ). Ob ponovnem odločanju bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju pojasnjenih izhodišč o dolžnikovi vlogi z dne 25. 5. 2018 ponovno odločiti.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pridrži za končno odločbo.

1 Glej odločbo Ustavnega sodišča RS Up-1298/18-16 z dne 9. 5. 2019 in v tej odločbi obširno našteto sodno prakso. 2 Ustavna pravica do zasebnosti je varovana v 35. členu Ustave RS, Evropska konvencija o človekovih pravicah - EKČP, pa v 8. členu posebej izpostavlja tudi varstvo družinskega življenja in doma.