Jedro

Zakon o kreditnih poslih s tujino je glede ureditve teh poslov v razmerju do ZOR lex specialis, zato so kreditne posle s tujino, pod pogoji, določenimi v tem zakonu, lahko sklepale vse pravne osebe in zasebniki in ne le banke in hranilnice (5. člen).

Z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati primernosti kazni, izrečene v zakonskih mejah.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojene pravne osebe M. d.o.o. in odgovorne osebe D.L. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo sta bili M. d.o.o. kot pravna oseba in D.L., direktor, kot odgovorna oseba, spoznana za odgovorna gospodarskega prestopka po 5. točki 1. odstavka 23. člena Zakona o kreditnih poslih s tujino (Ur. list RS, št. 1/91-I), ki sta ga storila leta 1994 z dejanjem, opisanim v izreku prvostopne sodbe. Za storjeni gospodarski prestopek jima je bila izrečena denarna kazen, in sicer pravni osebi 800.000,00 SIT, odgovorni osebi pa 150.000,00 SIT.

Zoper to pravnomočno sodbo sta dne 7.10.1998 zagovornika obsojene pravne in odgovorne osebe vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi uvodoma navajata, da jo vlagata zaradi kršitev iz 1., 2. in 3. točke 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in predlagata, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojeno pravno in odgovorno osebo oprosti obtožbe oziroma sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje.

Vrhovni državni tožilec F.M. je v odgovoru na vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti menil, da je zahteva neutemeljena. Trditev, da v stvari ni šlo za kreditni posel, ne drži, s trditvijo, da sta obsojeni osebi ravnali v pravni zmoti, pa se izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, kar ne more biti predmet presoje v tem postopku.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po presoji Vrhovnega sodišča je pravilno stališče v izpodbijani pravnomočni sodbi, da je v obravnavani zadevi šlo za kreditni posel v smislu 1. člena (takrat veljavnega) Zakona o kreditnih poslih s tujino, ki bi moral biti registriran pri Banki Slovenije. Stališče zagovornikov, da kreditne posle po Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) lahko sklepajo le banke in hranilnice, obsojena pravna oseba in C. A.G. iz L. pa nista banki oziroma hranilnici, ni sprejemeljivo. Zakon o kreditnih poslih je namreč glede ureditve kreditnih poslov s tujino v razmerju do ZOR lex specialis. V 1. členu Zakona o kreditnih poslih s tujino je določeno, da so predmet tega zakona pravni posli, sklenjeni med domačimi in tujimi osebami, s katerimi se ureja pridobivanje ali odobravanje finančnih sredstev z vnaprej določenim ali nedoločenim namenom uporabe, ki vsebujejo dogovor o plačilu obresti in drugih stroškov. Kreditne posle s tujino pa so lahko pod pogoji, določenimi v tem zakonu, sklepale vse pravne osebe in tudi zasebniki in torej ne samo banke in hranilnice (5. člen).

Res je sicer, da v Zakonu o kreditnih poslih s tujino ni določen rok za registracijo kreditnega posla s tujino pri Banki Slovenije. Toda v 18. členu navedenega zakona je bilo Banki Slovenije dano pooblastilo, da (med drugim) predpiše rok, v katerem mora biti kreditni posel registriran. Po Sklepu o pogojih in načinu registracije kreditnih poslov s tujino (Ur. list RS, št. 18/91-I), ki ga je na podlagi navedenega zakonskega pooblastila izdala Banka Slovenije, je morala domača oseba sklenjeni kreditni posel prijaviti na predpisanem obrazcu v petih dneh "po nastanku poslovnih dogodkov". Zato je neutemeljena trditev zagovornikov, da sta obsojeni osebi lahko sklenjeni posel registrirali pri Banki Slovenije vse do konca leta 1995, ker Zakon o kreditnih poslih s tujino v 18. členu ne določa roka registracije.

Navedbe zagovornikov, da sodišče ni pravilno uporabilo določb 21. člena Kazenskega zakonika, ki se nanašajo na pravno zmoto, ker da obsojeni osebi iz opravičenih razlogov nista vedeli, da je bil sklenjeni posel dejansko kreditna pogodba, ki jo je bilo treba prijaviti pri Banki Slovenije, pomenijo uveljavljanje zmotnih dejanskih ugotovitev v pravnomočni sodbi, kar ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti. Ne glede na to pa Vrhovno sodišče pripominja, da zagovornika s tem, ko trdita, da posel, ki ga je sklenila obsojena pravna oseba s tujo firmo, sploh ni bil kreditni posel, vsebinsko ne uveljavljata pravne zmote, temveč dejansko zmoto v smislu 20. člen Kazenskega zakonika, kar prav tako ne more biti zakonska podlaga za vloženo izredno pravno sredstvo. Z navedbami, da pri izreku kazni sodišče ni upoštevalo majhne teže storjenega gospodarskega prestopka in njegovih posledic, ki jih dejansko sploh ni bilo in da tudi ni upoštevalo finančnih težav obsojene opravne osebe, zagovornika izpodbijata primernost izrečene kazni. Odločba o kazni pa se z sahtevo za varstvo zakonitosti lahko izpodbija le, če je bila z njo prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu (5. točka 372. člena ZKP). S tem izrednim pravnim sredstvom torej ni mogoče izpodbijati primernosti v zakonskih mejah izrečene kazni.

Po povedanem uveljavljene kršitve zakona niso podane, oziroma niso zakonska podlaga za zahtevo za varstvo zakonitosti, zato jo je Vrhovno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).