Jedro

Carinski zavezanec po enotni carinski listini je tisti, ki se na tej listini vpiše in podpiše v polje 50 kot carinski zavezanec. Pri tem ni pravno relevantno, če se je uvoznik dogovarjal z Republiško carinsko upravo o tedenskem vlaganju carinskih deklaracij.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinarnice G. z dne 26.10.1993, s katero je tožečo stranko zavezala k plačilu carinske evidence in prometnega davka v znesku 17.848.00 SIT za blago po enotni carinski listini z dne 27.6.1992 Carinske izpostave D., ker blago 1224 kollijev teže 8250 kg svežih breskev v vrednosti 5.789.00 DEM ni bilo predano Carinski izpostavi C. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ugotavlja, da navedeno blago ni bilo predano v roku, to je do 30.6.1992, kot je bilo določeno v navedeni enotni carinski listini. Ker pa je bila tožeča stranka vpisana v polje 50 te enotne carinske listine, je upravni organ pravilno ugotovil carinskega zavezanca v smislu 24. člena carinskega zakona (CZ) ter mu obračunal obe dajatvi, na podlagi 2. odstavka 249. člena CZ. Obveznost tožeče stranke za plačilo uvoznih davščin v primeru, ko prevoznik blaga ne preda namembni carinarnici, izhaja iz vpisa glavnega zavezanca v polje 50 enotne carinske listine, kjer je v obravnavanem primeru vpisana tožeča stranka. Tožena stranka je zavrnila tožnikovo navedbo, da tožnik ni bil zavezanec, ker uvoznik razpolaga s soglasjem za tedensko vlaganje deklaracij, ker je soglasje za tedensko vlaganje deklaracij omogočilo uvozniku le kasnejše vlaganje uvozne carinske deklaracije, to je najpozneje zadnji delovni dan v tednu za blago uvoženo v predhodnem tednu. Na dan 27.6.1992 uvoznik - podjetje ni imelo soglasja za tedensko vlaganje deklaracij, saj je soglasje bilo izdano šele 29.6.1992. Prevoznik pa je bil kljub temu dolžan blago prijaviti notranji carinarnici v roku, določenem v enotni carinski listini, v konkretnem primeru do 30.6.1992. Ker tega ni storil in ker je vpisan v polje 50 enotne carinske listine, je carinarnica pravilno ugotovila carinskega zavezanca in mu pravilno obračunala obe dajatvi. V tožbi tožeča stranka navaja, da ni mogla biti obveznik v obravnavanem primeru, ker sta se za tedensko carinjenje dogovarjala uvoznik in tožena stranka. Tožena stranka je dala pisno soglasje, da se uvozne deklaracije vlagajo zadnji delovni dan v tednu za blago uvoženo v predhodnem obdobju. Iz tega izhaja, da tožeča stranka ni sprejela obveznosti prijave in predaje blaga namembni carinarnici. Tožena stranka v letu 1994 ni več izdajala soglasij brez garancije tožeče stranke, ker je priznala dejstva, da za prejšnji čas tožeča stranka nikakor ni mogla biti glavni zavezanec. Zato tožeča stranka predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri razlogih v izpodbijani odločbi in predlaga naj sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Na podlagi podatkov in listin v upravnih spisih je po presoji sodišča dejansko stanje pravilno ugotovljeno in pravilno uporabljene določbe carinskega zakona. Sodišče se strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da se je tožeča stranka z izpolnitvijo rubrike 50 enotne carinske listine zavezala kot glavni zavezanec, da bo plačala vse uvozne davščine, če blago ne bo predano namembni carinarnici. Ob ugotovitvi organa prve stopnje, da blago dejansko ni bilo predano, čemur tožeča stranka ne ugovarja, je odločitev o naložitvi uvoznih davščin tožeči stranki kot carinskemu zavezancu pravilna in v skladu s 24. členom CZ in z 2. odstavkom 249. člena CZ. Pravilno je stališče tožene stranke, da soglasje za tedensko vlaganje deklaracij omogoča le kasnejše vlaganje le-teh, ne vpliva pa na dolžnost prevoznika, da v določenem roku prijavi blago namembni carinarnici. Ta obveznost izhaja iz enotne carinske deklaracije in ne iz soglasja o tedenskem vlaganju le-teh.

Ker je izpodbijana odločba nezakonita, tožba pa ni utemeljena, je sodišče svojo odločitev oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je enako kot carinski zakon smiselno uporabilo kot republiška predpisa na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).