Jedro

Začasni pripor po 16. členu Evropske konvencije o izročitvi oziroma 2. odstavku 525. člena ZKP je mogoče odrediti tudi, če v času odreditve niso podani vsi pogoji za izročitev (npr. privoljenje države prejšnje izročiteljice).

Izrek

Zahteva zagovornika obd. R.S. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sklepoma je bil zoper R.S. na podlagi 1. in 2. odstavka 525. člena in 1. točke 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s sklepom sodišča v Trstu o priporu z dne 24.8.2004 odrejen pripor do izročitve Republiki Italiji, vendar največ 40 dni, od 23.9.2005 dalje.

Zagovornik je zoper pravnomočna sklepa vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka.

Trdi, da obstaja nasprotje med izrekom sklepa preiskovalnega sodnika, v katerem je določeno, da mora Republika Italija kot država prosilka v roku 40 dni od 23.9.2005 podati prošnjo za izročitev obdolženca, in med obrazložitvijo tega sklepa, da je preiskovalni sodnik od Ministrstva za pravosodje Slovenije prejel noto Republike Italije, s katero je bila prošnja za izročitev obdolženca že posredovana, takšno nasprotje pa predstavlja kršitev po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Kršitev po 2. odstavku istega člena pa vložnik vidi v tem, da je preiskovalni sodnik izdal izpodbijani sklep na podlagi 525. člena ZKP, čeprav bi ga moral v skladu z določbami 521. člena istega zakona o subsidiarni uporabi določb ZKP, izdati po določbah Evropske konvencije o izročitvi (EKI). Po določbah 15. člena EKI zaprošena država ne sme izročiti osebe, ki ji je bila izročena, brez privolitve države, ki ji je bila obdolženca izročila. BiH je obd. S.-ja izročila Sloveniji izključno zaradi kazenskega postopka pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, ki sicer še ni pravnomočno končan, vendar pa je bil pripor odpravljen. BiH ni dala soglasja, da sme Slovenija izročiti obdolženca Republiki Italiji zaradi kazenskega postopka za drugo kaznivo dejanje, zato za odreditev pripora in izročitev obdolženca Republiki Italiji ni pogojev, določenih v 14., 15. in 16. členu EKI. Predlaga, da se pripor odpravi.

Vrhovni državni tožilec je mnenja, da ni zatrjevanega nasprotja med izrekom in obrazložitvijo sklepa preiskovalnega sodnika. Iz obrazložitve je jasno, da je bil pripor odrejen na podlagi zaprosila Republike Italije, ki ga je sodišču posredovalo Ministrstvo za pravosodje Republike Slovenije. Tudi ni kršeno določilo 15. člena EKI, ki govori o ovirah za izročitev izročene osebe, ne pa o ovirah za odreditev pripora; ta se lahko odredi, če je nujno za izvršitev predvidene izročitve obdolženca Italiji. Predlaga, da se zahteva zagovornika za varstvo zakonitosti zavrne.

Zahteva zagovornika obd. R.S. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 4. in 1. odstavka 420. člena ZKP se lahko zoper sklep o odreditvi pripora vloži zahteva za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev tega zakona pa le, če so vplivale na zakonitost sklepa. Te določbe se uporabljajo tudi v primerih ekstradicijskega pripora na podlagi določb 31. poglavja ZKP.

Po določbah 22. člena EKI se za postopek izročitve in začasnega pripora v nujnih zadevah uporablja notranje pravo države prosilke, če ta konvencija ne določa drugače. Po določbah 1. odstavka 16. člena EKI lahko država prosilka v nujnih primerih še pred prošnjo za izročitev zaprosi, da se začasno pripre iskana oseba, o tej prošnji pa zaprošena država odloči v skladu s svojim notranjim pravom.

Prošnja za začasni pripor mora navesti, da bo država prosilka zaprosila za izročitev, za katero kaznivo dejanje, kje in kdaj je bilo kaznivo dejanje storjeno in po možnosti dati opis iskane osebe. Po določbah 4. in 5. odstavka 16. člena te konvencije se lahko pripor odpravi, če zaprošena država v določenem roku ni prejela popolne prošnje za izročitev ali iz drugih razlogov, vendar pa odprava pripora ni ovira za kasnejšo odreditev pripora in za izročitev, če je bila prošnja zanjo prejeta po določenem roku.

V obravnavanem primeru je Ministrstvo za zunanje zadeve Slovenije dne 16.9.2005 prejelo verbalno noto Veleposlaništva Republike Italije v Ljubljani (listna št. 4, prevod na listni št. 3), s katero je posredovalo prošnjo Ministrstva za pravosodje Republike Italije z dne 12.9.2005 za izročitev obd. R.S. (listna št. 7 in 8, prevod na listni št. 208 in 209), ki je bil v priporu v Ljubljani. Prošnji je priložilo odločbo sodišča v Trstu z dne 20.10.2004 o odreditvi pripora (listna št. 9 - 91, prevod na listnih št. 94 - 176), poročilo Okrožne antimafijske uprave v Trstu z dne 16.11.2004 (listna št. 186 - 189, prevod na listni št. 184 - 185 in 190 - 193), izvleček ovadbe iste uprave z opisom kaznivih dejanj obdolženca (druga stran listne št. 191 - 193, prevod na drugi strani listne št. 176 - 177) in izvleček relevantnih določb Kazenskega zakona Republike Italije in Dekreta predsednika Republike Italije z dne 9.10.1990 (listni št. 178 - 179 in prevod na listni št. 180 - 181). Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je preiskovalni sodnik prošnjo Ministrstva za pravosodje Republike Italije štel za prošnjo za začasni pripor po 1. odstavku 16. člena EKI in ne za prošnjo za izročitev po 12. členu iste konvencije, zaradi česar je prišlo do navedbe v prvem stavku obrazložitve sklepa, da je prejel noto s "prošnjo za izročitev", v uvodu in izreku pa, da je "napovedana prošnja za izročitev" in da mora "država prosilka podati prošnjo za izročitev". Sklep v obrazložitvi pravilno poimenuje prošnjo tako, kot jo je naslovila država prosilka, v uvodu in izreku sklepa pa sta navedbi, ki kažeta, da jo je preiskovalni sodnik razumel drugače. To pa seveda ne pomeni, da obstaja nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sklepa.

Zahteva tudi nima prav, da sta sklepa nezakonita, ker je bil pripor odrejen po določbah 525. člena ZKP namesto po ustreznih določbah EKI. Povedano je že bilo, da EKI za postopek izročitve in začasnega pripora odkazuje na pravo zaprošene države, torej je sodišče upravičeno uporabilo ustrezne določbe ZKP o ekstradicijskem priporu. Sicer pa zgolj zato, ker je sodišče utemeljilo odreditev pripora na podlagi notranjega prava o ekstradicijskem priporu namesto mednarodnega prava, sklep ni nezakonit, če bi moral biti pripor odrejen v vsakem primeru po določbah ZKP in EKI.

Zmotno je stališče zahteve, da začasnega pripora po 16. členu EKI oziroma 2. odstavku 525. člena ZKP ni mogoče odrediti, če v času odreditve niso podani vsi pogoji za izročitev. Po določbah 15. člena EKI je res za izročitev izročene osebe potrebno privoljenje države prejšnje izročiteljice, vendar, kot to jasno pove besedilo določbe, ta ovira velja le za postopek, odločitev in izvršitev izročitve, ne pa tudi za odreditev začasnega pripora v nujnih primerih po 16. členu EKI in 1. odstavku 525. člena ZKP.

Po določbah 14. člena EKI se izročene osebe brez privoljenja države - prejšnje izročiteljice ne sme pripreti zaradi drugega kaznivega dejanja, razen če je oseba imela možnost, da v 45 dneh, odkar je bila izpuščena, zapusti državo ali če se je vrnila vanjo. Ta omejitev pa ne velja za začasni pripor zaradi izročitve tretji državi, ampak le za kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja v državi, ki ji je bila izročena. To stališče utemeljuje razlika v izrazih (priporni nalog ali "detention order" po 14. členu EKI oziroma začasni pripor ali "provisional arrest" po 16. členu EKI), da ovira ne velja, če oseba ni izkoristila možnosti, da bi zapustila državo - prosilko ali če se je vanjo vrnila in da zaprošena država privoli v novi postopek oziroma pripor za drugo kaznivo dejanje, če je za tako kaznivo dejanje po EKI predvidena izročitev.

Ker torej zahteva zagovornika za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.