Jedro

Glavni razlog prometne nesreče je bil v nenadnem in nenadzorovanem prihodu konja na vozišče, ki je presekal pot motoristu tako, da je trčil vanj. Tožnikova prehitra vožnja (po ugotovitvah izvedenca najmanj 55 km/h, ki je bila kljub temu v okviru dovoljene hitrosti 90 km/h), zato ne more biti ocenjena kot višji tožnikov soprispevek k nastanku škode.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (1. točka izreka) sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna prvi tožeči stranki plačati 34.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2007 dalje (I. izreka). Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek prve tožeče stranke, to je za plačilo 55.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2007 dalje ter tožbeni zahtevek druge in tretje tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna plačati vsaki po 15.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 4. 2008 dalje (II. in III. izreka). Nadalje je odločilo, da prva tožeča in tožena stranka krijeta vsaka svoje pravdne stroške ter da morata druga in tretja tožeča stranka povrniti toženi stranki pravdne stroške 614,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. in V. izreka).

2. Toženec se pritožuje zoper sodbo v tistem delu, v katerem mu je naloženo plačilo odškodnine prvemu tožniku (I. izreka sodbe), uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga spremembo oziroma razveljavitev sodbe v tem delu. Glede ugotovljenega soprispevka tožnika k nastanku nesreče pritožba meni, da je bil dosti višji kot 50%. Tožnik je upravljal motorno vozilo, ki samo po sebi predstavlja nevarno stvar in pomeni tveganje za nastanek škode. Glede na razmere in poznavanje ceste bi moral voziti s tako hitrostjo, da bi lahko pred oviro pravočasno ustavil in nezgodo preprečil. Posledice poškodb bi bile bistveno manjše že, če tožnik ne bi uporabljal prirejenega motorja, saj bi se v takem primeru gibal s hitrostjo manj od 45 km/h. Nesporno je bila v času nesreče hitrost na kritičnem delu ceste omejena na 90 km/h, vendar ni mogoče mimo dejstva, da je danes na tem delu ceste omejitev hitrosti 40 km/h, ker cesta teče neposredno ob kmetijah, ker je na tem odseku nepregledna in se vsakodnevno čez cesto vodi živina. Tožnik je vse navedene okoliščine kot domačin dobro poznal, povsem pravilen je očitek sodišča, da vožnje ni prilagodil razmeram na cesti. Po mnenju pritožbe gre po vsebini za smiselno enak primer, kot če na cesto nepričakovano steče otrok ali se na cesti nepričakovano znajde pešec in se v teh okoliščinah odgovornost voznika motornega kolesa presoja bistveno strožje, izhajajoč iz dejstva, da je motorno vozilo samo po sebi nevarna stvar. Glede višine odškodnine se toženec pritožuje zoper odškodnino iz naslova strahu in zmanjšanja življenjske aktivnosti. Po mnenju pritožbe je odškodnina previsoka in bistveno odstopa od sodne prakse in odločbe Višjega sodišča v Ljubljani, ki jo citira v pritožbi. Glede prisojene odškodnine za duševne bolečine zaradi psihoorganske motnje, upada kognitivnih sposobnosti, spremembe osebnosti in vedenja, toženec ne zanika, da je pri tožniku prišlo do katastrofalnih posledic. Vendar kljub temu izpostavlja, da bi sodišče pri oceni duševnih bolečin moralo upoštevati tudi tožnikove predhodne psihične težave, ki so nedvomno obstajale pred nezgodo in zaradi katerih bi imel nekatere od ugotovljenih posledic. Iz izvedeniškega mnenja je razvidno, da je tožnik še vedno sposoben za delo in učenje, čeprav so njegove možnosti nesporno zmanjšane, vendar niso izničene. Tožnik je imel sicer pred nesrečo visoke intelektualne sposobnosti, vendar v šoli ni dosegal vidnejših uspehov zaradi svojih osebnostnih lastnosti, kar pomeni, da zgolj visoke intelektualne sposobnosti same po sebi niso garancija za dosego rezultatov v življenju. Glede zamudnih obresti je sporno, kdaj je tožeča stranka vložila odškodninski zahtevek, v katerem je postavila petnajstdnevni rok za plačilo odškodnine. Tožeča stranka je kot dokaz priložila odškodninski zahtevek, ne pa dokaza, da je zahtevek dejansko poslala in kdaj naj bi bil toženi stranki vročen. Tožniku gredo zato zamudne obresti šele od vložitve tožbe dalje. Sodišče ni pravilno uporabilo pravila o zmanjšanju odškodnine. Toženec je samostojni podjetnik z izredno nizkimi prihodki, ni lastnik nepremičnin in ne osebnega vozila, nima prihrankov, s skromnimi prihodki preživlja tri mladoletne otroke. Žena prejema le porodniško. Odškodnine ne zmore plačati, ker ni kreditno sposoben do te mere, da bi si denar izposodil. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožnik je bil huje telesno poškodovan v prometni nezgodi 7. 4. 2005 na lokalni cesti M. – S., ker je med vožnjo na kolesu z motorjem na cestišču trčil v konja, last toženca. Sodišče prve stopnje je odločitev o podlagi odškodninske odgovornosti toženca oprlo na ugotovitev, da je pred nezgodo opustil dolžnost potrebnega nadzorstva domače živali, s tem ko za seboj ni zaprl ograje, zaradi česar mu je konj nenadzorovano ušel na cestišče. Poleg tega je konja vodil na povodcu in ne na takoimenovani lonži, s katero bi konja lažje obdržal pod kontrolo ob nenadnem odskoku ali lastni nerodnosti. Toženec kot imetnik domače živali torej ni dokazal, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo konja, zato je na podlagi drugega odstavka 158. člena Obligacijskega zakonika (OZ) odgovoren za škodo, ki jo je v tem dogodku žival povzročila tožniku.

5. Pritožba izpodbija dokazno oceno prvostopenjskega sodišča o višini tožnikovega prispevka k nezgodi, ki znaša po oceni prvostopenjskega sodišča 50%, po mnenju pritožbe pa bi moral biti višji. Materialnopravna podlaga za odločanje o deljeni odgovornosti je v določbi 171. člena v zvezi s 185. členom OZ. Ta določa, da ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine, pri čemer v primeru, ko ni mogoče ugotoviti, kateri del škode je posledica oškodovančevega dejanja, prisodi sodišče odškodnino ob upoštevanju okoliščin primera. Glede na ugotovitve prvostopenjske sodbe o teh okoliščinah, ki jih pritožba v odločilnih delih ne izpodbija in so zato pravilno ugotovljene, ni prav nobenega dvoma, da tožnikov soprispevek k nezgodi ni višji, kot je bil ugotovljen. Res je, da vožnje s prirejenim kolesom z motorjem na nepreglednem odseku ceste ni prilagodil razmeram na cesti (nepreglednost in neposredna bližina kmetij, kjer se ukvarjajo z živinorejo in vsakodnevno vodijo živino čez cesto), kljub temu, da je kot domačin cesto dobro poznal. Vendar je na drugi strani ob pomoči izvedenca cestnoprometne stroke sodišče ugotovilo, da je bil glavni razlog prometne nesreče v nenadnem in nenadzorovanem prihodu konja na vozišče, ki je presekal pot motoristu tako, da je trčil vanj. Tožnikova prehitra vožnja (po ugotovitvah izvedenca najmanj 55 km/h, ki je bila kljub temu v okviru dovoljene hitrosti 90 km/h), zato ne more biti ocenjena kot višji tožnikov soprispevek k nastanku škode. Primerjava s prometno nezgodo, v kateri sta udeležena otrok kot oškodovanec in voznik motornega kolesa kot povzročitelj, ter sklicevanje pritožbe na odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 992/2008, ni na mestu. Okoliščine prometne nesreče niso v celoti primerljive, predvsem pa so v obravnavani zadevi obrnjene vloge oškodovanca in povzročitelja, hkrati pa se v tej zadevi niso presojale pravne posledice objektivne odškodninske odgovornosti voznika motornega kolesa kot imetnika nevarne stvari. Določbo 171. člena OZ je sodišče prve stopnje zato pravilno uporabilo.

6. Toženec v pritožbi neutemeljeno izpodbija tudi odločitev sodišča o višini denarne odškodnine za dve obliki nepremoženjske škode, in sicer za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter za strah. Pri prvi obliki odškodnine, ki je bila tožniku prisojena v višini 40.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi posledic psihoorganske motnje osebnosti zaradi poškodbe glave ob škodnem dogodku in se kaže v številnih omejitvah v tožnikovem življenju (upad kognitivnih sposobnosti, sprememba osebnosti in vedenja ter številne druge, ki so razvidne iz povzetka izvedenskega mnenja na deseti in enajsti strani sodbe), tudi pritožnik ugotavlja, da je pri tožniku prišlo do katastrofalnih posledic. Dejstvo, da je imel tožnik pred nezgodo določene psihične težave, sodišče prve stopnje pri odločanju o tej obliki odškodnine ni prezrlo. Na to vprašanje je namreč izčrpno odgovorila izvedenka medicinske stroke s področja psihiatrije M. T. Glede vpliva predhodnih psihičnih težav tožnika na sedanje je jasno odgovorila, da tožnikove prejšnje duševne motnje in posebnosti niso imele nikakršnega vpliva na posledice hude poškodbe glave, ki jo je utrpel 7. 4. 2005 in ki se kažejo v psihoorganski motnji s simptomatiko kognitivnih motenj, povečani impulzivnosti, razdražljivosti in slabši organiziranosti miselnih procesov. Glede druge diagnoze organske blodnjavne motnje, izvedenka ni mogla odgovoriti, ali bi do nje prišlo tudi, če ne bi bilo škodnega dogodka, je pa potrdila, da organske motnje poslabšujejo možnost zdravljenja blodnjavne motnje pri tožniku in poslabšajo njeno diagnozo. Pritožba poudarja, da je tožnik še vedno sposoben za delo in učenje, čeprav so njegove zmožnosti nesporno zmanjšane ter da tudi pred nesrečo v šoli ni dosegal vidnejših uspehov zaradi svojih osebnostnih lastnosti. Takšen prikaz posledic nezgode pri tožniku ni v celoti korekten. Pomembno je dejstvo, da je bil tožnik ob nezgodi star komaj sedemnajst let in pol ter da so bile pred nesrečo njegove primarne intelektualne sposobnosti visoke. Psihoorganske motnje na kognitivnem in osebnostnem področju, ki so se razvile po nesreči, pa so pomembno znižale njegovo učno uspešnost, možnost izobraževanja in socializacijo. Glede odškodnine za strah velja podobno. Kljub odsotnosti primarnega strahu je glede na ugotovitve o intenzivnosti in trajanju sekundarnega strahu za izid zdravljenja tožnik upravičen do prisojene odškodnine kot pravične denarne odškodnine.

7. Pri odmeri odškodnine je bilo v skladu s 179. členom OZ pravilno upoštevano ne le načelo individualizacije odškodnine, pač pa tudi načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki zahteva vrednotenje konkretnih škodnih posledic v primerjavi s tistimi, ki so jih utrpeli drugi oškodovanci v različnih primerih iz sodne prakse ter odškodninami, ki so jim bile prisojene. Pritožba izpostavlja tri odškodninske primere, ki niso v celoti primerljivi s tožnikovim primerom, sploh pa pri tem ne upošteva, da je potrebno primerjati prisojene odškodnine, preračunane na število povprečnih neto plač, na dan sodbe in ne nominalno izplačane odškodnine. Tožniku je bila prisojena celotna odškodnina za nepremoženjsko škodo po tem merilu 69 povprečnih plač, v primerljivih primerih oškodovancev, ki so utrpeli zelo hude primere poškodb po Fischerju, tako kot tožnik, pa so oškodovanci prejeli približno enake oziroma v več primerih za celotno škodo višje odškodnine (1).

8. Sodišče prve stopnje je pravilno razsodilo, da zakonske zamudne obresti od prisojene odškodnine tečejo od 19. 8. 2007 dalje, ker je takrat tožena stranka prišla v zamudo (299. člen OZ). Tožnik je namreč v spis vložil odškodninski zahtevek z dne 3. 8. 2007 in navedel, da ga je tega dne naslovil na toženo stranko. Tožena stranka pa v postopku temu ni izrecno ugovarjala in tudi v pritožbi navaja le, da bi morala tožeča stranka poleg odškodninskega zahtevka priložiti tudi dokaz o njegovi dejanski vročitvi, ne pa, da odškodninskega zahtevka ni prejela oziroma da ga ni prejela takrat, kot trdi tožnik. Razlogi sodbe o začetku teka zakonskih zamudnih obresti so v celoti pravilni, zahteva tožene stranke, da gredo tožniku zamudne obresti šele od vložitve tožbe dalje, pa neutemeljena.

9. Pritožba izpodbija tudi odločitev sodišča, da pogoji za zmanjšanje odškodnine po 170. členu OZ niso izpolnjeni. V tej določbi je predvideno plačilo manjše odškodnine, kot znaša škoda, pri čemer se upošteva: premoženjsko stanje oškodovanca, da je odgovorna oseba šibkega premoženjskega stanja in bi jo plačilo popolne odškodnine spravilo v pomanjkanje, vse pa ob pogoju, da škoda ni bila povzročena namenoma ali iz hude malomarnosti. Ob ugotovitvi, da toženec škode ni povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti, je upoštevaje sodno prakso prvostopenjsko sodišče v nadaljevanju pravilno tehtalo premoženjske razmere oškodovanca in povzročitelja škode ter njune pridobitne zmožnosti. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost ugotovitev, da so premoženjske razmere, predvsem pa pridobitne sposobnosti, toženca takšne, da ni upravičen uveljavljati instituta zmanjšanja odškodnine, ob hkratnem upoštevanju dejstva, da je tožnik zaradi posledic škodnega dogodka za delo zelo omejeno sposoben in odvisen od socialnih dajatev ter pomoči staršev.

10. Ker niso podani niti v pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in sodbo potrditi (353. člen ZPP).

11. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, ni upravičen do povračila pritožbenih stroškov (prvi odstavek 165. člena ZPP).

(1) Po Fischerjevem sistemu razvrstitve poškodb znaša povprečna odškodnina za zelo hude primere poškodb 117 povprečnih neto plač (glej Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba Ljubljana 2001).