Jedro

Če je bila pri hišni preiskavi navzoča oseba, za katero se je v času izdaje odredbe o preiskavi vedelo, da je lastnik in uporabnik prostorov, ki naj se preiščejo, je bila hišna preiskava s tega vidika opravljena v skladu z zakonom, kljub temu, da se je kasneje ugotovilo, da je uporabnik prostorov le drugi osumljenec (obsojenec).

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega D.V. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenega se oprosti plačila povprečnine.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče na Ptuju je v ponovljenem sojenju z uvodoma navedeno sodbo obsojenega D.V. spoznalo za krivega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ in mu izreklo eno leto in osem mesecev zapora, obsojenemu je odvzelo 994 sadik konoplje in ga oprostilo plačila stroškov postopka ter stroškov in nagrade zagovornice. Višje sodišče v Mariboru je zavrnilo pritožbo obsojenčeve zagovornice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenega pa je oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornica obsojenega vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja kršitev po 2. točki 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Sodišči prve in druge stopnje sta storili bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker se pravnomočna sodba opira na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo človekovih pravic iz 29. člena Ustave, in na dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Nedovoljeni dokazi izvirajo iz hišne preiskave, ki je bila opravljena zoper obsojenčevega brata, takratnega osumljenca S.V. Obsojeni ob izdaji odredbe za hišno preiskavo ni bil niti osumljenec niti ga odredba ni omenjala kot lastnika hiše na naslovu K. pri V. Obsojeni pri hišni preiskavi ni bil navzoč in nanjo tudi ni bil povabljen, v času opravljanja preiskave pa je bil zadržan na policijski postaji. Šele po opravljeni hišni preiskavi se je sum preusmeril na obsojenega, izsledki hišne preiskave pa so postali zanj obremenilni, nanje se opira tudi izpodbijana sodba. S tem, ko obsojencu ni bila omogočena prisotnost pri hišni preiskavi, je bila kršena njegova pravica do učinkovite obrambe, kar je mogoče sanirati le z izločitvijo dokazov, ki so bili pridobljeni pri hišni preiskavi. Zagovornica obsojenega se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 214/97 z dne 28. 11. 2002, v kateri je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da ima obdolženec pravico biti navzoč pri hišni preiskavi ne glede na to, ali se ta opravlja v njegovih prostorih ali v prostorih drugih oseb. Zagovornica vidi problem tudi v tem, da je bila hišna preiskava opravljena zoper obsojenčevega brata, ki je privilegirana priča in v postopku tudi ni pričal. Zato tudi s tega stališča izsledki hišne preiskave ne bi smeli biti uporabljeni zoper obsojenca, saj to sicer pomeni obid zakonsko zagotovljene dobrote oprostitve pričevanja. Sodišče prve stopnje je storilo tudi relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ker je svojo odločitev, da ne izloči nedovoljenih dokazov, ki zadevajo hišno preiskavo, prvič obrazložilo šele po razglasitvi sodbe in s tem obrambi onemogočilo, da bi že v teku postopka navedla morebitne dodatne razloge za svoj predlog.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec mag. A.F., ki meni, da zahteva ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo, da je bil pred opravljanjem hišne preiskave podan utemeljen sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa z mamili in da je bila podana visoka stopnja suma glede storilca, saj je bilo s precejšnjo verjetnostjo utemeljeno zaključiti, da je lastnik nepremičnine tudi lastnik konoplje. Stališče zahteve, da so zoper obsojenega pridobljeni dokazi v hišni preiskavi nedovoljeni zgolj zato, ker se je šele v kasnejši fazi postopka ugotovilo, kdo je pravi storilec, je zmotno. Pomembno je, da so bili v trenutku opravljanja hišne preiskave izpolnjeni zakonski pogoji zanjo.

4. Vrhovno sodišče je na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojencu in njegovi zagovornici, ki pa se o odgovoru nista izjavila.

B.

5. Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da so policisti Policijske postaje P. 14. 8. 2000 po pridobitvi informacije, da neznane osebe na naslovu K. v posebej ograjenem prostoru gojijo indijsko konopljo, dežurnega preiskovalnega sodnika zaprosili za izdajo odredbe za hišno preiskavo pri osumljenih N.Ž., ki je bila lastnica omenjene nepremičnine, S.V., ki naj bi nepremičnino odkupil, a lastništvo še ni bilo prenešeno, in ki se skupaj z bratom D.V. ter K. in J.B. na omenjeni nepremičnini redno zadržuje. Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča na Ptuju je zoper omenjene osebe izdala odredbe za hišne preiskave, katerih policija ni realizirala, ker je ugotovila, da N.Ž. ni več lastnica omenjene nepremičnine, ampak je to postal S.V., ostale osebe pa niso več prebivale na naslovih oziroma prostorih, za katere so bile izdane odredbe za hišno preiskavo. Zato je dežurna preiskovalna sodnica 17.8.2000 na ponovno zaprosilo policistov izdala, vendar tokrat le zoper osumljenega S.V., odredbo za hišno preiskavo stanovanjske hiše in njenih pritiklin na naslovu K. ter stanovanja na naslovu J. Policisti so pri hišni preiskavi ob stanovanjski hiši postavljene lope odkrili 994 sadik indijske konoplje, merilec vlage in temperature ter list z napisanimi imeni različnih vrst konoplje, pri hišni preiskavi druge nepremičnine pa policija ni odkrila ničesar. Osumljeni S.V. je bil kot lastnik stanovanjske hiše prisoten pri hišni preiskavi na naslovu K., osumljena D.V. in K.B. pa sta bila v času opravljanja hišne preiskave na policijski postaji. Policisti so po opravljeni hišni preiskavi z nadaljnjim zbiranjem obvestil ugotovili, da je stanovanjsko hišo s pritiklinami na naslovu K. občasno uporabljal le D.V. in da je v posebnem prostoru poleg stanovanjske hiše gojil indijsko konopljo, medtem ko naj bi bil njegov brat S. le formalni lastnik nepremičnine.

6. Zatrjevanje zahteve, da obsojeni ob izdaji odredbe za hišno preiskavo ni bil osumljenec, ni sprejemljivo. To, da policija ni mogla opraviti prvotno odrejenih hišnih preiskav, ker osumljenci niso več prebivali na naslovih, na katerih bi morale biti opravljene hišne preiskave, še ne pomeni, da so osumljenci ta status izgubili. Če D.V. ne bi bil osumljenec, kot zatrjuje zahteva, potem tudi ne bi obstajala nobena zakonska podlaga, da bi mu morala policija omogočiti prisotnost pri opravljanju hišne preiskave v prostorih, za katere je bilo izkazano, da niso njegovi. Nasprotno Vrhovno sodišče ocenjuje, da so v času opravljanja hišne preiskave kaznivega dejanja bili osumljenci D. in S.V. ter K.B., po opravljeni hišni preiskavi in dodatnih poizvedbah policistov pa se je sum zožil le na obsojenega D.V. 7. Po določbi 1. odstavka 216. člena ZKP-C (Ur. l. RS, št. 66/2000 z dne 26.7.2000), ki je veljal v času izdaje odredbe za hišno preiskavo, ima pravico biti navzoč pri hišni preiskavi tisti, čigar stanovanje ali prostori se preiskujejo. To sicer ne pomeni, da bo vedno (le) lastnik stanovanja ali prostorov tisti, ki bo navzoč ob hišni preiskavi, to bo lahko tudi druga oseba, ki to stanovanje ali prostore dejansko uporablja. V času izdaje odredbe o hišni preiskavi je bilo tako policiji kot preiskovalni sodnici znano le, da je lastnik stanovanjske hiše na naslovu K. osumljeni S.V., ki je omenjeno hišo odkupil od N.Ž. in ki se tam zadržuje s svojim bratom D.V. ter K.B., ni pa bilo znano, da je dejanski uporabnik stanovanjske hiše samo D.V. V obravnavani zadevi je policija opravila hišno preiskavo na podlagi določbe 1. odstavka 164. člena ZKP-C v zvezi z določbami 214. do 216. člena ZKP-C. Ko policija opravlja hišno preiskavo sama, se glede navzočnosti strank in oškodovanca po določbi 9. odstavka 178. člena ZKP-C uporabljajo določbe 5. in 6. odstavka navedenega člena. Iz določbe 5. odstavka 178. člena ZKP-C izhaja, da mora preiskovalni sodnik (policija) na primeren način obvestiti državnega tožilca, obdolženca, zagovornika in oškodovanca, kdaj in kje bodo opravljena preiskovalna dejanja, pri katerih so lahko navzoči, razen če bi bilo nevarno odlašati. Navedene osebe imajo torej pravico biti navzoče pri preiskovalnem dejanju (hišni preiskavi), ni pa njihova navzočnost obvezna. Takšno obrazložitev je Vrhovno sodišče v podobnem primeru podalo v sodbi I Ips 153/97 z dne 21.1.1999. Zahteva za varstvo zakonitosti sicer zatrjuje, da bi moral biti pri hišni preiskavi prisoten D.V., ker je bil edini uporabnik stanovanjske hiše in pripadajočih prostorov na omenjenem naslovu, vendar pa zahteva ne pojasni, zakaj je bil s hišno preiskavo, še preden je bilo znano, da je le obsojeni dejanski uporabnik preiskovanih prostorov, izvršen poseg v pričakovano zasebnost obsojenega. Glede na povedano je policija ravnala pravilno, ko je ob opravljanju hišne preiskave ob upoštevanju do tedaj zbranih podatkov omogočila prisotnost osumljenemu S.V. kot lastniku stanovanjske hiše in pripadajočih prostorov. Ker sta bili pri hišni preiskavi navzoči tudi dve priči, policija pa je imela pisno odredbo preiskovalnega sodnika za hišno preiskavo, so bili s tem izpolnjeni vsi pogoji za opravo hišne preiskave po določbi 1. in 3. odstavka 216. člena ZKP-C. Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da je bila hišna preiskava opravljena v skladu z zakonom, zato ni razlogov, da sodišče ne bi moglo opreti svoje sodbe na dokaze, pridobljene pri hišni preiskavi.

8. Sklicevanje zahteve na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 214/97 z dne 28. 11. 2002 ni utemeljeno. V citirani zadevi obdolženec ni bil navzoč pri hišni preiskavi, prav tako ga preiskovalni sodnik tudi ni seznanil, da bo hišna preiskava opravljena, pa čeprav ni šlo za nujno preiskovalno dejanje. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je bila hišna preiskava obdolženčevega stanovanja opravljena zakonito, ker je bila pri njenem opravljanju kot oseba, katere prostori se preiskujejo, prisotna obdolženčeva zunajzakonska partnerka, ki je v stanovanju živela in ga uporabljala skupaj z obdolžencem. Ni pa bilo pravilno ravnanje preiskovalnega sodnika, ko obdolženca ni seznanil v skladu s 5. odstavkom 178. člena ZKP, da bo v njegovem stanovanju opravljena hišna preiskava. Zahteva le deloma povzema del obrazložitve citirane sodbe, ki se v celoti glasi tako, da „ima obtoženec pravico biti navzoč pri hišni preiskavi ne glede na to, ali se ta opravlja v njegovih prostorih ali v prostorih drugih oseb (torej tudi, kadar ne gre za poseg v njegovo zasebnost), v skladu z določbami 178. člena ZKP oziroma člena 178 v zvezi s 166. členom ZKP, kadar se hišna preiskava opravlja pred izdajo sklepa o preiskavi“. Kot je bilo povedano že zgoraj, je bil v obravnavanem primeru pri hišni preiskavi prisoten kot osumljenec obsojenčev brat S.V., glede katerega se je v času izdaje odredbe za hišno preiskavo vedelo, da je lastnik in uporabnik hiše in prostorov, katere naj se preišče. Ker je bila pri hišni preiskavi prisotna oseba, katere prostori so se preiskovali, da je uporabnik prostorov le D.V., pa je bilo jasno šele po opravljeni hišni preiskavi, zato je bila hišna preiskava s tega vidika opravljena v skladu z zakonom. Glede obveščanja ostalih osumljencev po določbi 5. odstavka 178. člena ZKP-C, da bo opravljena hišna preiskava, pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da zahteva takšne kršitve ne uveljavlja, ampak zatrjuje le, da bi moral biti D.V. kot uporabnik hiše in pripadajočih prostorov navzoč pri hišni preiskavi (1. odstavek 216. člena ZKP), zato se do tega vprašanja ni opredelilo.

9. Vložnica problematizira ugotovitve hišne preiskave, opravljene na naslovu K., saj po njenem ne bi smeli biti uporabljene zoper obsojenca. Navaja, da je bil S.V. v postopku zoper obsojenca (brata) privilegirana priča in tudi ni pričal. Ker se pravnomočna sodba opira na izsledke hišne preiskave, opravljene pri privilegirani priči, je po mnenju vložnice podana kršitev določila prvega odstavka 236. člena ZKP, uporaba ugotovitev te hišne preiskave pa predstavlja uporabo nedovoljenega dokaza po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Takšno stališče vložnica opira na pravno literaturo (članek dr. Janeza Šinkovca „Hišna preiskava in ustavne svoboščine“, Pravna praksa št. 412, letnik 1998) in na določila četrte alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava), po katerem nihče ni dolžan izpovedovati zoper svoje bližnje. Stališče vložnice je v več pogledih napačno, pri čemur vložnica obravnavanega primera v zvezi s svojim stališčem sploh ne razdela. Vprašanje privilegija prič v smislu 236. člena ZKP se namreč ne pojavlja s samo izvedbo hišne preiskave, ampak z odvzemom predmetov, ki se pri tem najdejo oziroma zasežejo. Praviloma gre v tej zvezi za vprašanje tako imenovane edicijske dolžnosti, vendar ne za vse predmete, ampak le za listine oziroma druge nosilce komunikacije z obdolžencem. V tem primeru je šlo za zaseg konoplje, za katero je bilo v postopku kasneje ugotovljeno, da jo je gojil D. in ne S.V. Uveljavljana kršitev prvega odstavka 236. člena in četrte alineje 29. člena Ustave zato ni podana.

10. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bila hišna preiskava opravljena v skladu z določbami kazenskega postopka, zaradi česar zatrjevanje zahteve o nedovoljenosti dokazov, ki so bili najdeni pri hišni preiskavi in ki bi po stališču zahteve morali biti izločeni, ni utemeljeno, zato uveljavljana kršitev 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana. Sodišče prve stopnje je torej pravilno ravnalo, ko je že med glavno obravnavo ustno obrazložilo ter navedlo pravno podlago, zakaj je zavrglo prva dva predloga zagovornice za izločitev senata ter zapisnika o hišni preiskavi in zapisnika o zasegu predmetov, prav tako je obrazložilo razlog za zavrnitev predloga zagovornice za izločitev dela izpovedbe priče P. Sodišče prve stopnje v zapisnik o glavni obravnavi res ni zapisalo, zakaj je zavrnilo zadnji predlog zagovornice za izločitev listin, je pa te razloge v skladu z določbo 7. odstavka 364. člena ZKP podrobneje obrazložilo v sodbi. Kot je omenjeno že zgoraj, je sodišče prve stopnje že dvakrat obrazložilo razloge za zavrženje predlogov zagovornice po izločitvi listin, ker naj bi šlo za dokaze, pridobljene na podlagi nedovoljenega dokaza. Vrhovno sodišče ocenjuje, da je zadnji predlog zagovornice za izločitev listin, podan pred zaključkom dokaznega postopka v ponovljenem sojenju glede na določbo 2. odstavka 83. člena ZKP, po kateri smejo stranke zahtevati izločitev zapisnikov in drugih dokazov samo do začetka glavne obravnave, na glavni obravnavi pa samo, če tega niso mogle zahtevati že prej, prepozen. Iz tega razloga tudi ni sprejemljivo zatrjevanje zahteve, da je sodišče z neobrazložitvijo zadnjega predloga zagovornice na glavni obravnavi onemogočilo izvajanja obrambe.

11. Glede na povedano Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev določb kazenskega postopka, zato je zahtevo zagovornice obsojenega D.V. zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

C.

12. Vrhovno sodišče je obsojenega oprostilo stroškov postopka s tem izrednim pravnim sredstvom glede na obsojenčeve premoženjske razmere, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje.