Jedro

Tožnik je vložil predmetni zahtevek za vračilo trošarine za mesec marec 2013 šele 3. 5. 2013, to je po preteku predpisanega roka, ki se je iztekel 30. 4. 2013, zato je bil zahtevek vložen prepozno. Predpisan rok za vložitev zahteve, ki je določen v četrtem odstavku 54č. člena Ztro, je namreč materialni prekluzivni rok, zato je pravico do vračila trošarine mogoče uveljavljati le v navedenem roku ter pomeni zamuda roka izgubo pravice.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Carinski urad Ljubljana, Oddelek za trošarine Novo mesto (v nadaljevanju prvostopenjski organ), zavrgel tožnikov zahtevek za vračilo dela plačane trošarine za komercialni prevoz za mesec marec 2013, ker je bil vložen prepozno (1. točka izreka). Iz 2. točke izreka pa izhaja, da stroški v zvezi s postopkom niso nastali. Tožnik je 3. 5. 2013 pri prvostopenjskemu organu vložil zahtevek za vračilo trošarine za komercialni prevoz za mesec marec 2013 in obrazcu TRO-K priložil dokumente, ki dokazujejo upravičenost do vračila trošarine. Prvi odstavek 54č. člena Zakona o trošarinah (v nadaljevanju ZTro) določa, da imajo kupci – osebe, ki opravljajo registrirano dejavnost in imajo sedež v Uniji ali državah članicah Efte, pravico do vračila dela plačane trošarine za plinsko olje, ki se dokazljivo porabi kot pogonsko gorivo za komercialni prevoz. V četrtem odstavku 54č. člena ZTro pa je določen rok, v katerem je treba vložiti zahtevek za vračilo trošarine.

Prvostopenjski organ je ugotovil, da je tožnikov zahtevek za vračilo trošarine za komercialni prevoz za mesec marec 2013 vložen prepozno. Navedeni zahtevek je carinski organ prejel 3. 5. 2013, kar je po poteku tekočega meseca, v katerem se zahtevek lahko vloži za pretekli mesec. Zahtevek bi bil pravočasen, če bi bil vložen do 30. 4. 2013, pri čemer se, če je vloga oddana po pošti kot priporočena pisemska pošiljka, za datum vložitve zahtevka šteje dan oddaje na pošto. Prvostopenjski organ se sklicuje še na na prvi odstavek 68. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in na drugi odstavek tega člena, ki določa, kdaj je vloga pravočasna. Ugotavlja, da je bil v predmetni zadevi zahtevek za vračilo trošarine vložen prepozno, zato je tožnikov zahtevek zavrgel na podlagi 3. točke prvega odstavka 129. člena ZUP.

Pritožbeni organ se z izpodbijanim sklepom strinja in se sklicuje na prvi in četrti odstavek 54č. člena ZTro. Zavrača tožnikove ugovore, da naj bi tožnik zahtevek za vračilo trošarine oddal pravočasno na pošto, to je dne 30. 4. 2013. Tožnik kot dokaz, da naj bi zahtevek vložil pravočasno, prilaga fotokopijo popisa oddanih pošiljk, in sicer stran, ki se nanaša na 30. 4. 2013, ko naj bi bila sporna pošiljka po tožnikovih navedbah oddana na pošti. Iz te listine je namreč razvidno, da je tožnik tega dne (30. 4. 2013) na prvostopenjski organ naslovil določeno pošiljko. Ni pa na podlagi te listine mogoče nedvoumno zaključiti, da je v njej navedena pošiljka dejansko tista pošiljka, ki je v obravnavanem primeru sporna. Tožnik pa v postopku ni predložil fotokopije strani popisa oddanih pošiljk, ki bi se nanašala na 3. 5. 2013, to je na dan, ki je na poštni nalepki pri sporni pošiljki – konkretni vlogi za vračilo trošarine, naveden kot datum oddaje pošiljke. S slednjim pa bi dokazal, da 3. 5. 2013 dejansko ni oddal nobene pošiljke za carinske organe. Izpodbijani sklep je zato pravilen in zakonit. Tožnik navedeni sklep izpodbija. V tožbi poimenovani „pritožba“ navaja, da je 30. 4. 2013 oddal priporočeno pošto za prvostopenjski organ, kar je dokazal s potrditvijo žiga v poštni knjigi. Nikoli pa seveda ne čaka, da pošta obdela njegove pošiljke. Navaja, da je pravočasnost vložene zahteve dokazal že v pritožbi. Sicer nima fotografije, kaj je bilo vloženo v kuverto, lahko pa s poštno knjigo dokaže, da ni imel od 30. 4. do 6. 5. 2013, ko je prišla kuverta z omenjenim zahtevkom na prvostopenjski organ, nobene druge pošiljke. Prilaga popis na pošto oddanih pošiljk za naslednje dni: 30. 4. 2013, 4. 5. 2013 in 7. 5. 2013. Smiselno predlaga, da sodišče tožbi ugodi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe. Navaja, da je tožnik v pritožbenem postopku kot dokaz dostavil fotokopijo popisa oddanih pošiljk in sicer stran, ki se nanaša na dan 30. 4. 2013, na katerega naj bi bila sporna pošiljka po tožnikovih trditvah oddana po pošti, v upravnem sporu pa še fotokopije strani, ki se nanašajo na dneva 4. 5. 2013 ter 7. 5. 2013. Slednje predstavlja tožbeno novoto, vendar po mnenju tožene stranke tudi sicer ne vpliva na odločitev o stvari. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

V predmetni zadevi je sporno, ali je tožnik pri prvostopenjskemu organu pravočasno vložil zahtevek za vračilo dela plačane trošarine za plinsko olje, ki se porabi kot pogonsko gorivo za komercialni prevoz. Tožnik je zahtevek za vračilo trošarine vložil na podlagi prvega odstavka 54č. člena ZTro. Iz četrtega odstavka navedenega člena pa med drugim izhaja, da se navedeni zahtevek vloži kot mesečni zahtevek do zadnjega dne tekočega meseca za pretekli mesec. Iz prvega odstavka 68. člena ZUP izhaja, da je vloga vložena pravočasno, če jo pristojni organ prejme, preden izteče rok. Iz drugega odstavka tega člena pa izhaja, da se v primeru, če se vloga pošlje priporočeno po pošti, se za dan, ko je organ prejel vlogo, šteje dan oddaje na pošto.

Tudi po presoji sodišča je v navedeni zadevi pravilen zaključek prvostopenjskega in drugostopenjskega organa, da je tožnik konkretni zahtevek vložil 3. 5. 2013, to je z dnem oddaje vloge priporočeno na pošti. Tak zaključek izhaja iz poštne nalepke na kuverti, ki jo je s predmetno vlogo prejel prvostopenjski organ. Glede na četrti odstavek 54č. člen ZTro bi bil predmetni zahtevek vložen pravočasno, če bi bil vložen do vključno 30. 4. 2013. Sodišče zavrača tožnikove ugovore, da je predmetno vlogo oddal pravočasno in sicer dne 30. 4. 2013 priporočeno na pošto, kar naj bi dokazal že v pritožbi s predložitvijo popisa oddanih pošiljk. Sodišče pritrjuje ugotovitvam drugostopenjskega organa, da iz popisa oddanih pošiljk za dne 30. 4. 2013, ko naj bi bila sporna pošiljka po tožnikovih trditvah oddana na pošti, sicer izhaja, da je tožnik tega dne na carinski organ naslovil določeno pošiljko. Vendar pa na podlagi te listine ni mogoče nedvoumno zaključiti, da je v njej navedena pošiljka prav vloga, ki je v konkretni zadevi sporna. Tožnik je k tožbi priložil še popis oddanih pošiljk za dneva 4. 5. 2013 in 7. 5. 2013. Ne glede na to, da je tožnik navedeni listini šele prvič predložil v tožbi in gre torej za tožbene novote iz 52. člena ZUS-1, pa po presoji sodišča tudi navedene listine ne morejo vplivati na drugačno odločitev v predmetni zadevi. Tožnik namreč še vedno ni predložil fotokopije strani popisa oddanih pošiljk, ki bi se nanašala na dan 3. 5. 2013, to je na dan, ki je na poštni nalepki kuverte, v kateri je bila sporna vloga, naveden kot datum oddaje pošiljke. S slednjim bi namreč lahko dokazal, da 3. 5. 2013 dejansko ni oddal nobene pošiljke za carinski organ.

Na podlagi vsega navedenega je po presoji sodišča izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Ker iz navedenega izhaja, da je tožnik vložil predmetni zahtevek za vračilo trošarine za mesec marec 2013 šele 3. 5. 2013, to je po preteku predpisanega roka, ki se je iztekel 30. 4. 2013, je tožnikov zahtevek bil vložen prepozno. Predpisan rok za vložitev zahteve, ki je določen v četrtem odstavku 54č. člena ZTro je namreč materialni prekluzivni rok, zato je pravico do vračila trošarine mogoče uveljavljati le v navedenem roku ter pomeni zamuda roka izgubo pravice.

Ker je po povedanem izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj v zadevi niso sporna dejstva in okoliščine, ki so ugotovljene v postopku, ampak se tožnik ne strinja s sklepanjem obeh organov o pomenu teh dejstev in okoliščin.