Jedro

Nemški okupator je začel z množičnim izseljevanjem Slovencev po razglasu v jeseni 1941. leta. Tožnica, ki je s svojo teto odšla na delo v Nemčijo 5.7.1941, neposredno ni mogla občutiti prisilnega ukrepa izselitve, pred katerim naj bi pobegnila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1643/2000-9 z dne 2.7.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo, s katero je tožeča stranka zahtevala odpravo odločbe tožene stranke z dne 29.8.2000. Z navedeno odločbo je tožena stranka v postopku revizije odpravila odločbo Upravne enote S. z dne 18.4.2000, s katero je bil tožnici priznan status žrtve vojnega nasilja-begunke za čas, preživet v begunstvu od 5.7.1941 do 15.5.1945 s pripadajočimi pravicami.

Tožena stranka je v postopku revizije odločila, da se tožnici ne prizna status in pravice žrtve vojnega nasilja-begunke. Presodila je, da tožnica ni pobegnila pred prisilno izselitvijo, temveč je domači kraj zapustila julija 1941, kar je več mesecev pred tem, ko je po sprejetju Razglasa o državno-političnih ukrepih v obmejnem ozemlju (20.10.1941) okupator pričel z izseljevanjem oziroma ko so novembra 1941 pobegnili ostali družinski člani ter večina prebivalcev B. Sodišče prve stopnje se je strinjalo s stališčem tožene stranke ter menilo, da tožnici ni uspelo dokazati, da bi julija 1941 pobegnila iz domačega kraja, ker bi ji neposredno grozila prisilna izselitev.

Tožnica v pritožbi navaja, da se je za pobeg odločila že v juliju 1941, vendar zgolj zaradi tega, ker se je govorilo o krutem ravnanju okupatorja z mladimi in izobraženci. Te grožnje so se julija že začele uresničevati v S. Zato je dne 5.7.1941 odšla k teti v R., od tam pa s teto T. v Nemčijo, kjer se je nato zaposlila pri družini K. in ostala do konca vojne. Navaja, da ne bi pobegnila, če ne bi bilo okupacijske vojske in strahu pred izgonom. Ves čas svojega bivanja v Nemčiji je trpela, morala je delati in ubogati, da je preživela.

Meni, da je na podlagi navedenega upravičena do statusa begunca od 5.7.1941 do 15.5.1945 oziroma do vrnitve v domovino dne 5.8.1945. Sodišču smiselno predlaga, naj ji zahtevani status prizna.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilna in zakonita. Odločitev je pravilno oprlo na določbe 1., 2. in 3. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 39/98, 43/99, 19/00 in 28/00, v nadaljevanju: ZZVN), ki določajo, da se državljanu Republike Slovenije prizna status žrtve vojnega nasilja, če je bil v vojni ali vojaški agresiji izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. Ob pogoju iz 1. člena ZZVN štejejo med žrtve vojnega nasilja tudi osebe, ki so morale zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov pobegniti pred prisilno izselitvijo-begunec (2. člen ZZVN), če je nasilje trajalo neprekinjeno najmanj 3 mesece. Nasilno dejanje oziroma prisilni ukrep pa je moral biti neposredno uperjen proti osebi, ki status žrtve vojnega nasilja uveljavlja. V obravnavanem primeru tudi po presoji pritožbenega sodišča ni izkazano, da bi tožnici pred njenim odhodom v Nemčijo v začetku julija 1941 neposredno grozila prisilna izselitev. Iz podatkov v spisu ter iz zgodovinskih virov je namreč razvidno, da je nemški okupator začel izvajati prisilne ukrepe (množične izselitve) na predmetnem območju šele po razglasitvi Razglasa o državno-političnih ukrepih v jeseni 1941, zaradi česar jih tožnica ob svojem odhodu od doma neposredno ni mogla občutiti. Poleg tega pa je iz potrdila Arhiva Republike Slovenije, ki se nahaja v upravnih spisih, razvidno, da je tožnica odšla na delo v Nemčijo prostovoljno. Zato se tudi pritožbeno sodišče strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da pogoji za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja-begunca niso izpolnjeni. Na drugačno odločitev pa ne morejo vplivati pritožbene navedbe, da je okupator na območju B. in S. začel izseljevati in zapirati prebivalstvo že v juliju 1941, saj tožnica sploh ne zatrjuje, da je bilo v pritožbi zatrjevano nasilje naperjeno neposredno proti njej.

Pritožbeno sodišče je pritožbo zavrnilo na podlagi določb 73. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00), saj niso podani razlogi iz katerih se lahko sodba izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti.