Jedro

Sodišče v obravnavani zadevi ugotavlja, da je obrazložitev sprejete odločitve pomanjkljiva. Tožena stranka je namreč zgolj povzela ugotovitve o dosedanjem poteku postopka oziroma tudi drugih postopkih, ki so se glede tožnika vodili v Republiki Sloveniji, nadalje ugotovila, da tožnik v Republiki Sloveniji biva nezakonito, navedla, da ugotovljene okoliščine kažejo, da tožniku ni mogoče izdati odločbe o vrnitvi z rokom za prostovoljni odhod ter citirala določbe 76., 81. in 83. člena ZTuj-2. Iz izpodbijane odločbe pa ni mogoče razbrati, ali je tožena stranka ugotavljala in presojala sorazmernost izrečenega ukrepa ter v tem smislu izvedla dokazni postopek, in kolikor je to storila, kakšni so bili njeni zaključki. Prav tako iz obrazložitve ne izhaja, kateri razlogi so toženi stranki narekovali izrek tožniku izrečenega izpodbijanega ukrepa omejitve gibanja in nastanitve v Centru. Zaradi opisanih pomanjkljivosti se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, kar je absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Policijske uprave Ljubljana, Policijske postaje za izravnalne ukrepe Ljubljana, št. 2255-522/2022/13 (35651-11) z dne 26. 7. 2023, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Policijska postaja za izravnalne ukrepe Ljubljana (v nadaljevanju PPIU Ljubljana) je z odločbo, št. 2255-522/2022/13 (35651-11) z dne 26. 7. 2023 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), odredila tožniku, državljanu Alžirije, omejitev gibanja in nastanitev v Centru za tujce v Postojni (v nadaljevanju Center), ker ga je treba odstraniti v skladu z določbami Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). Omejitev gibanja tožniku je odredila od 26. 7. 2023 od 10.20 ure do tožnikove odstranitve, predaje oziroma izročitve, vendar ne dlje kot šest mesecev. Odločila je še, da tožba ne zdrži izvršitve in da v postopku niso nastali posebni stroški.

2. PPIU Ljubljana v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da so 26. 7. 2023 ob 10.20 uri od policistov PP Ljubljana Vič v nadaljnji postopek obravnave prevzeli tožnika, ki je pred tem kršil določila Zakona o varstvu javnega reda in miru (v nadaljevanju ZJRM-1). Pri preverjanju tožnikovega statusa so policisti ugotovili, da je bil tožniku dne 5. 4. 2023 izdan sklep o zavržbi prošnje za mednarodno zaščito št. 2142-3/2018/33 (1222-08). Ta sklep je postal izvršljiv 21. 4. 2023, kar pomeni, da od takrat dalje tožnik nezakonito prebiva na območju Republike Slovenije, s čimer krši 4. točko prvega odstavka 145. člena ZTuj-2 v zvezi s 60. členom istega zakona. Te podatke je potrdil tudi inšpektor azilnega doma v Ljubljani.

3. Tožnik je v razgovoru s policisti povedal, da ne želi ostati v Republiki Sloveniji pač pa, da se želi vrniti v Alžirijo. V posebnem ugotovitvenem postopku so policisti sestavili zapisnik o zaslišanju tožnika, kot dokaz pa upoštevali tudi tožnikovo izjavo v prekrškovnem postopku in dokumentacijo, ki je nastala v postopku privedbe tožnika v prostore PPIU Ljubljana. Upoštevne so bile tudi ugotovitve glede tožnikovega nezakonitega bivanja v Republiki Sloveniji. Tožnik je v prekrškovnem postopku povedal, da se želi vrniti v Alžirijo, vendar pa pri sebi ni imel listine, s katero bi dokazal svojo identiteto, niti dovoljenja za vstop oziroma bivanje na območju Shengenskega pravnega reda. Tožnik nima možnosti bivanja v Republiki Sloveniji in tudi ne možnosti, da bi pridobil dokumente za vrnitev v matično državo. Azilni dom v Ljubljani, v katerem je prebival, je samovoljno zapustil 27. 7. 2022 in ni spoštoval svoje namere o podaji vloge za mednarodno zaščito. V letu 2022 so policisti PP Ljubljana Center tožnika obravnavali tudi kot osumljenca storive kaznivega dejanja roparske tatvine po prvem odstavku 207. člena v zvezi z 20. členom Kazenskega zakonika (KZ-1).

4. PPIU ugotavlja, da opisane okoliščine tožnikovega ravnanja in njegovi izjavi kažeta, da mu ni mogoče izdati odločbe o vrnitvi z rokom za prostovoljni odhod. V skladu s prvim odstavkom 67. člena ZTuj-2 je bila tujcu določena tudi prepoved vstopa v Republiko Slovenijo, kar izhaja iz izreka odločbe o vrnitvi brez roka št. 11963315. Policisti še dodajajo, da je postopek s tožnikom potekal v slovenskem jeziku, ki ga tožnik zaradi daljšega bivanja v Republiki Sloveniji razume in govori.

5. PPIU zaključuje, da se lahko tožniku na podlagi prvega odstavka 81. člena ZTuj-2 izreče milejši ukrep od ukrepa omejitve gibanja in nastanitve v Centru, če bi bil tudi na tak način zagotovljen namen iz prvega odstavka 76. člena ZTuj-2. V nadaljevanju obrazložitve PPIU Ljubljana citira še zakonske določbe, ki se nanašajo na bivanje tujca v prostorih Centra ter postopek v zvezi s tem.

6. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in s tožbo sodišču predlaga, da odločbo tožene stranke odpravi, tožnika pa izpusti iz Centra. Tožena stranka naj mu tudi povrne stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožbo vlaga iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka ter po tretjem odstavku, vse 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

7. Tožnik navaja, da je tožena stranka upoštevala le ugotovitve iz sklepa o zavrženju njegovega zahtevka za ponovno uvedbo postopka za priznavanje mednarodne zaščite, ne pa tudi drugih okoliščin, ki bi narekovale postopek njegove odstranitve na podlagi 72. člena ZTuj-2, to je upoštevanje načela nevračanja. V skladu z mednarodnim običajnim pravom namreč tožena stranka ne sme odstraniti tujca v državo, v kateri bi bilo njegovo življenje ali njegova svoboda ogrožena zaradi rase, vere, narodnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnem prepričanju ali v državo, v kateri bi lahko bil izpostavljen mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju. Tožnik je že v pritožbi zoper sklep o zavrženju ponovnega zahtevka za priznanje mednarodne zaščite, to je v zadevi I U 1271/2022, navedel, da je istospolno usmerjen. Pritožbo zoper to odločitev je Vrhovno sodišče sicer zavrnilo, in to s pojasnilom, da te okoliščine ni uveljavljal že prej, pač pa šele v pritožbi. Ne glede na to, pa bi morala tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe izvesti temeljit postopek, tožniku pa postaviti tolmača, ne glede na njegovo domnevno izjavo, da razume slovensko. Glede na navedbo v obrazložitvi odločbe, da naj bi tožnik izjavil, da si želi nazaj v Alžirijo, se namreč pojavlja dvom, ali je resnično razumel postopek in vprašanja, ki so mu bila zastavljena. Tožniku, ki je istospolno usmerjen, bi vrnitev v Alžirijo pomenila zapor, s tem pa tudi okoliščino, da bi bil podvržen nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju, kar je po 79. členu ZTuj-2 ovira za odstranitev. Obstaja velika verjetnost, da bi bil tožnik zaradi svoje spolne usmerjenosti v Alžiriji nadlegovan, podvržen nasilju ali celo ubit od svoje družine ali sosedov zaradi tako imenovanega "umora iz časti". Iz medijev, na katere se sklicuje, izhaja, da alžirska policija istospolno usmerjenih oseb ne ščiti in so v zaporu podvržene posilstvu, mučenju in drugim brutalnim dejanjem ter napadom.

8. Tožnik nadalje dvomi v točnost ugotovitev policije, da nima možnosti bivanja v Republiki Sloveniji. Ta navedba ne drži, saj je tožnik do predmetnega postopka imel v Republiki Sloveniji zagotovljeno bivanje, tu pa ima tudi stalnega partnerja. Ta okoliščina je razvidna iz izjave A. A. Hkrati ta navedba policije kaže, da tožnik očitno ni razumel slovenskega jezika.

9. V izpodbijani odločbi je navedeno, da je tožena stranka tožniku izdala odločbo o vrnitvi, ni pa navedla datuma njene izdaje. Take odločbe tožnik nima, četudi je morda podpisal, da jo je prejel. Ker te odločbe ni prejel, je tudi ni mogel pokazati svoji pooblaščenki. Po 65. členu ZTuj-2 bi mu morala biti taka odločba vročena osebno, prevedena pa bi morala biti v 5 jezikov s pravnim poukom. Tožnik zanika, da mu ni bilo mogoče izdati odločbe o vrnitvi z rokom za prostovoljni odhod. To, da nima potne listine, po določbi 66. člena ZTuj-2 ni razlog, da mu ne bi bil 0mogočen prostovoljni odhod. Odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, saj ni pojasnjeno, zakaj mu taka odločba ni bila izdana, odločba o vrnitvi pa še ni pravnomočna in se nanjo zato odločitev tožene stranke ne more opirati. Tožnik je iz previdnosti vložil pritožbo tudi zoper odločbo o vrnitvi in predlagal izrek milejšega ukrepa.

10. Glede na vse navedeno, po tožnikovem prepričanju ukrepa omejitve gibanja ni mogoče preizkusiti z vidika sorazmernosti posega v njegovo osebno svobodo, kot jo določa 19. člen Ustave RS. Četudi se je postopek vodil v slovenskem jeziku, ker naj bi tožena stranka ugotovila, da razume slovensko, bi morala ob izreku omejitve gibanja, ki je po vsebini odvzem prostosti, tožnika v materinem jeziku obvestiti o razlogih za ta ukrep. Zmotna je namreč navedba tožene stranke, da bi si tožnik želel vrniti v Alžirijo. Ravno nasprotno, v Republiko Slovenijo je prišel z namenom, da tu zaprosi za mednarodno zaščito in z namenom integracije v državi, kar kaže dejstvo, da je dvakrat podal prošnjo za pridobitev mednarodne zaščite, v vsem tem času pa Republike Slovenije ni zapustil. 11. Tožnik je med razgovorom izrazil namero, da bi ponovno vložil prošnjo za mednarodno zaščito, česar pa tožena stranka ni upoštevala ali pa ni mogla razumeti, ker je postopek tekel v jeziku, ki tožniku ni blizu. Kot je že pojasnil, se kot istospolno usmerjena oseba ne more in ne želi vrniti v Alžirijo, saj bi se s tem izpostavil tveganju kršitev njegovih temeljnih pravic, kar potrjujejo tudi razna poročila nevladnih organizacij, na katere se sklicuje. Ker gre pri omejitvi gibanja za ukrep, ki se po sodni praksi enači s posegom do pravice osebne svobode posameznika, bi morala tožena stranka obrazložiti razloge za izrek takega ukrepa. Ni namreč dovolj, da navede zgolj to, da so nastopili z zakonom določeni pogoji, pač pa mora biti prosti preudarek uporabljen skladno z njegovim namenom. Prav tako tožena stranka ni ocenila, če bi se namen omejitve gibanja lahko dosegel z milejšimi ukrepi.

12. Tožnik še navaja, da se tožena stranka očitno sklicuje na obstoj begosumnosti, vendar pa za ugotovitev begosumnosti ni dovolj, da ugotovi le eno okoliščino, pač pa mora ta kriterij povezati in upoštevati skupaj s celovitim dejanskim položajem oziroma okoliščinami prosilca za mednarodno zaščito in njegovih ravnanj. Brez tega ni mogoče govoriti o individualni obravnavi in opravljenem strogem testu sorazmernosti. Begosumnosti pri tožniku ni in je zato neutemeljeno sklepanje, da je omejitev gibanja nujno potrebna.

13. Tožena stranka v odgovoru na tožbo uvodoma sodišču predlaga, naj tožbo zavrže kot prepozno. Iz vročilnice, ki je v upravnem spisu, je namreč razvidno, da je tožnik izpodbijano odločbo prejel 26. 7. 2023, kar pomeni, da je rok za vložitev tožbe potekel 29. 7. 2023. Ker je iz žiga sodišča razvidno, da je bila tožba oddana kot priporočena pisemska pošiljka dne 31. 7. 2023, to pomeni, da je tožba prepozna.

14. Če pa sodišče tožbe ne bi zavrglo, tožena stranka iz previdnosti navaja, da je tožnik v tožbi izpostavil več postopkov, ki so v Republiki Sloveniji tekli in še tečejo zoper njega. Predmet presoje je izpodbijana odločba in ne (tudi) odločba PPIU Ljubljana št. 11963315, ki je bila tožniku izdana istega dne kot izpodbijana odločba in s katero je bilo odločeno, da se tožnika odstrani iz države in mu prepove vstop v državo za obdobje treh let. Za odločitev v zadevi zato niso relevantne navedbe o domnevnem obstoju okoliščin iz 72. člena ZTuj-2, ki govori o načelu nevračanja, saj se izpodbijana odločba nanaša le na omejitev gibanja tožniku in na njegovo nastanitev v Centru. Prav tako za odločitev niso relevantne navedbe, da bi lahko upravni organ izdal odločbo o vrnitvi z daljšim rokom, v katerem bi si tožnik uredil potno listino. Te okoliščine bi bile kvečjemu lahko pomembne v postopku glede odstranitve tujca iz države, niso pa pomembne za odločitev v obravnavani zadevi. Ne glede na to pa tožena stranka navaja, da se z odločbo o vrnitvi tožniku ne nalaga odstranitev v matično državo, pač pa odstranitev iz Republike Slovenije oziroma Schengenskega območja. V tožbi tožnik sicer trdi, da naj mu odločba o vrnitvi ne bi bila vročena, vendar pa je iz vročilnice razvidno, da mu je bila vročena 26. 7. 2023, enako kot izpodbijana odločba.

15. Glede dejanskega stanja zadeve tožena stranka ugotavlja, da je tožnik dne 29. 12. 2017 zaprosil za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Njegova prošnja je bila 16. 1. 2019 z odločbo št. 2142-3/2018/11/1312-179 zavrnjena. Ta odločitev je postala pravnomočna s sodbo Upravnega sodišča I U 271/2019-13 z dne 26. 2. 2020, dne 2. 3. 2020 pa je postala tudi izvršljiva. Dne 4. 8. 2022 je tožnik vložil prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ki je bil s sklepom št. 2142-3/2018/33 (1222-08) z dne 19. 8. 2022 zavržen. Sklep je postal pravnomočen s sodbo Vrhovnega sodišča I Up 36/2023 z dne 5. 4. 2023, ki je spremenilo sodbo Upravnega sodišča I U 1271/2022-26 z dne 9. 1. 2023 in tožnikovo tožbo zoper sklep zavrnilo. Sklep je postal izvršljiv dne 21. 4. 2023, tožnik pa od takrat dalje prebiva v Republiki Sloveniji nezakonito.

16. Dne 26. 7. 2023 je bil tožnik obravnavan zaradi kršitve po ZJRM-1. Ugotovljeno je bilo tudi, da je sodišče v Ljubljani zoper tožnika izdalo odredbo I Kpr 28254/2023 z dne 29. 6. 2023, na podlagi katere je bil priveden k pristojnemu organu, kjer je prevzel sodno pisanje. Zaradi preverjanja njegovega statusa in zakonitosti bivanja v Republiki Sloveniji je bil tožnik priveden v dislocirano enoto PPIU Ljubljana, kjer je bilo ugotovljeno, da v Republiki Sloveniji prebiva nezakonito in mu je bila nato izdana izpodbijana odločba.

17. Dne 27. 7. 2023 je tožnik v Centru vložil drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite, o katerem še ni odločeno. Po tretjem odstavku 34. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ) se vsaka oseba po podaji drugega ali vsakega nadaljnjega zahtevka za ponovno uvedbo postopka za priznanje mednarodne zaščite obravnava po zakonu, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji, to je po ZTuj-2, kar pa pomeni, da se tako osebo odpelje v Center, kjer počaka na odločitev.

18. Tožnik v tožbi navaja, da bi morala policija izvesti bolj temeljit postopek in tožniku postaviti tolmača, vendar pa v tožbi ne nasprotuje dejstvu, da govori slovensko in da razume slovenski jezik. Pritožbene navedbe v tej smeri zato niso utemeljene. Tožnik je imel glede uporabe jezika ustrezno varstvo, kar izhaja iz zapisnikov PPIU Ljubljana št. 2255-522/2022/9 in 2255/522/2022/11, oba z dne 26. 7. 2023. Tožnik je pred pričetkom prekrškovnega postopka, ko mu je bila dana možnost tolmača, povedal, da razume in govori slovenski jezik zaradi daljšega bivanja v Republiki Sloveniji in se je pravici do tolmača odpovedal. Postopek je zato potekal v slovenskem jeziku. V nadaljevanju je bil opravljen še upravni postopek zaradi izdaje izpodbijane odločbe, kjer je bil ponovno seznanjen s pravico do tolmača, ki se ji je iz enakih razlogov odpovedal, pojasnil pa še, da je v Republiki Sloveniji bival pri prijateljih, ki govorijo slovensko oziroma srbsko, opravljal pa je tudi priložnostna dela v gostinstvu, kar kaže, da razume in govori slovensko.

19. Tožnik v postopku ni omenjal, da ima v Sloveniji stalnega partnerja in s tem možnost bivanja, zato te okoliščine tožena stranka ni mogla upoštevati. Teh navedb tožnik v tožbi ni konkretiziral, saj ni navedel niti imena partnerja niti naslova, kjer prebiva, da bi bilo to mogoče preveriti. Tožena stranka zato zaključuje, da so te navedbe neutemeljene in prirejene za postopek. Glede izjave A. A. tožena stranka navaja, da s to izjavo ni seznanjena, saj ji ni bila vročena, vsekakor pa se z njo ni mogla seznaniti v upravnem postopku, saj je v tožbi med dokaznimi predlogi tožnika navedeno, da je datirana šele z dnem 31. 7. 2023. Tožnik bi moral z vsemi relevantnimi okoliščinami tožečo stranko seznaniti že v upravnem in ne šele v sodnem postopku.

20. Tožena stranka pojasnjuje, da je tožnik v svoji izjavi povedal, da se zaveda, da v Republiki Sloveniji biva nezakonito, da v Sloveniji ne želi ostati in da si želi vrniti v Alžirijo. Tožnik v tožbi sicer navaja, da to ne drži, kar naj bi dokazovala njegova zahteva za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite, ki pa je bila vložena šele po tem, ko je bil upravni postopek že zaključek, tožnik pa nameščen v Centru.

21. Ker tožnikova istovetnost ni potrjena in ker nima osebnih dokumentov, je bilo v skladu z določili 95. člena ZTuj-2 dne 31. 7. 2023 na GPU UKP SMPS INTERPOL poslano zaprosilo za pomoč pri potrditvi njegove istovetnosti. Dne 1. 8. 2023 je bilo na Veleposlaništvo Republike Slovenije v Budimpešti poslano še zaprosilo za posredovanje zaprosila Veleposlaništvu Alžirije v Budimpešti za pomoč pri potrditvi istovetnosti tožnika. Tožnik v vseh letih bivanja v Republiki Sloveniji v postopkih ni predložil nobenega dokazila o istovetnosti, kar kaže na nevarnost, da bi se skušal izogniti odstranitvi iz države. Izrečeni ukrep omejitve gibanja je nujen tudi z vidika preprečevanja nevarnosti ogrožanja javnega reda in miru, da se prepreči nastop novih morebitnih vnaprej nedoločljivih ravnanj in nezaželenih posledic, ki niso v javnem interesu, gre pa za osebo, ki je v Republiki Sloveniji že izvrševala hujša kazniva dejanja in prekrške s področja javnega reda in miru.

K točki I izreka:

22. Tožba je utemeljena.

23. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožnikova tožba pravočasna. Iz vročilnice, ki je v upravnem spisu, izhaja, da je bila izpodbijana odločba tožniku vročena 26. 7. 2023, zoper to odločitev pa je imel pravico vložiti tožbo v upravnem sporu v roku treh dni po vročitvi (prvi odstavek 78. člena ZTuj-2). Tretji dan od vročitve izpodbijane odločbe je bil 29. 7. 2023, ki pa je bil dan sobote, in se je zato tožniku rok za vložitev tožbe iztekel prvi naslednji delavni dan, to je na dan ponedeljka 31. 7. 2023. Po določbi četrtega odstavka 111. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 se namreč rok, če je zadnji dan roka sobota, nedelja, praznik ali drug dela prost dan, ki ga določa zakon o praznikih, izteče s pretekom prvega prihodnjega delavnika. Tožnik je tožbo vložil kot priporočeno pisemsko pošiljko 31. 7. 2023, kar je razvidno iz pisemske ovojnice. Ker se po določbi drugega odstavka 29. člena ZUS-1 šteje, da je bila tožba vložena pri sodišču tisti dan, ko je bila priporočeno oddana na pošto, sodišče ugotavlja, da je tožnikova tožba pravočasna.

24. Sodišče pojasnjuje, da je predmet tega upravnega spora izpodbijana odločba, s katero je bilo tožniku omejeno gibanje in odrejena njegova nastanitev v Centru, in se zato do tožbenih navedb tožnika, ki se vsebinsko nanašajo na odločbo o vrnitvi (na vprašanje nevračanja po 72. členu ZTuj-2), ni opredeljevalo.

25. Tožena stranka je izpodbijano odločbo izdala na podlagi določb ZTuj-2. ZTuj-2 v prvem odstavku 69. člena določa, da se tujca, ki mu v skladu s tem zakonom ni bil omogočen prostovoljni odhod, odstrani iz RS in tudi z območja držav članic Evropske unije oziroma območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, če ta zakon ne določa drugače. Prav tako se odstrani tujca na podlagi pravnomočne sodbe, s katero mu je bila izrečena stranska kazen ali stranska sankcija izgona tujca iz države. Po določbi prvega odstavka 76. člena ZTuj-2 policija z namenom priprave ali izvedbe postopka odstranitve, predaje ali izročitve odredi omejitev gibanja in nastanitev v centru tujcu, ki ga je treba odstraniti v skladu z določbami tega zakona ali ki ga je v skladu z mednarodno pogodbo treba vrniti, predati ali izročiti pristojnim organom. Po drugem odstavku istega člena se z namenom ugotovitve istovetnosti lahko tujcu, katerega istovetnost ni ugotovljena ali obstaja utemeljen sum glede njegove izkazane istovetnosti, izreče omejitev gibanja in nastanitev v centru, če obstaja nevarnost, da bo zapustil ozemlje RS. Nastanitev tujca v center odredi policija z odločbo, zoper katero ima tujec pravico do vložitve tožbe na upravno sodišče v treh dneh po vročitvi odločbe, tožba pa ne zadrži izvršitve odločbe (prvi in drugi odstavek 78. člena ZTuj-2).

26. Po šestem odstavku 76. člena ZTuj-2 lahko omejitev gibanja traja le toliko časa, kolikor je potrebno, da se doseže namen iz prvega oziroma drugega odstavka tega člena, vendar ne dlje kot šest mesecev. Med bivanjem v centru je gibanje tujca omejeno na območje centra, kjer mora upoštevati pravila bivanja v centru (enajsti odstavek 76. člena ZTuj-2). Če policija oceni, da se lahko namen iz prvega ali drugega odstavka 76. člena ZTuj-2 doseže z milejšimi ukrepi, v skladu s tretjim odstavkom tega člena namesto ukrepa omejitve gibanja in nastanitve v centru uporabi ukrep iz drugega odstavka 81. člena ZTuj-2, in sicer tujcu z odločbo dovoli bivanje izven centra in mu določi eno ali več obveznosti: - določitev kraja prebivanja na določenem naslovu; - naložitev obveznosti rednega javljanja na policijski postaji; - predložitev osebnih dokumentov.

27. V skladu s 85. členom ZTuj-2 se v postopkih po tem zakonu (torej tudi v postopkih omejitve gibanja in nastanitve v centru) uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), če z ZTuj-2 ni drugače določeno. Te med drugim zahtevajo, da mora biti upravna odločba ustrezno obrazložena na način, kot ga določa prvi odstavek 214. člena ZUP.1 Iz obrazložitve upravnega akta morajo izhajati konkretizirane okoliščine in podlaga za odločitev v takšni meri, da jih nasprotna stranka lahko preveri oziroma se do njih opredeli in da to odločitev ob morebitno vloženi tožbi lahko preizkusi tudi sodišče. Za pošten postopek je bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti in interesi so predmet postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede ugotovljenega dejanskega stanja, kot tudi glede pravnih vidikov zadeve. Stranka ima zato pravico seznaniti se z razlogi odločitve in preudarki, ki so upravni organ, ki je o zadevi odločal, vodili pri odločanju. Stopnja podrobnosti, s katero mora biti obrazložena odločba, je določena s tistim, kar zahteva učinkovito pravno sredstvo zoper odločbo v vsakem posameznem primeru2, saj lahko stranka pravno sredstvo učinkovito uveljavlja le, kolikor je akt v upravnem postopku ustrezno obrazložen. V nasprotnem primeru je kršena njena pravica do pravnega varstva iz 25. člena Ustave RS in so pravna sredstva, ki so sicer zagotovljena, le navidezna. Kršitve določb postopka, do katere pride zato, ker izpodbijani akt ni ustrezno obrazložen, ni mogoče sanirati z dopolnitvijo razlogov v odgovoru na tožbo, saj ta ni sestavni del obrazložitve odločbe.

28. Z določbami ZTuj-2 se v nacionalno zakonodajo prenaša pravni red Evropske unije, med drugim Direktiva o vračanju.3 Iz uvodnih določb (točka 16) te Direktive izhaja, da mora biti uporaba pridržanja z namenom odstranitve omejena in mora v zvezi z uporabljenimi ukrepi in zastavljenimi cilji upoštevati načelo sorazmernosti. Pridržanje je upravičeno samo z namenom priprave vrnitve ali izvedbe postopka odstranitve in če uporaba milejših prisilnih ukrepov ni zadostna. V 15. členu, ki ureja pridržanje, Direktiva o vračanju v prvem odstavku določa: "Razen če v določenem primeru ni možno učinkovito uporabiti drugih zadostnih, vendar manj prisilnih ukrepov, lahko države članice pridržijo državljana tretje države, ki je v postopku vračanja, le da pripravijo vrnitev in/ali izvedejo postopek odstranitve, zlasti če: (a) obstaja nevarnost pobega ali (b) se zadevni državljan tretje države izogiba ali ovira pripravo vrnitve ali postopek odstranitve." V skladu z drugim odstavkom 15. člena iste Direktive mora biti odločba o pridržanju pisna, v njej morajo biti navedeni dejanski in pravni razlogi. Določila Direktive o vračanju je treba upoštevati pri razlagi oziroma uporabi določb ZTuj-2. 29. Iz citiranih določb Direktive o vračanju izhaja, da je pridržanje tujca upravičeno samo, če uporaba milejših prisilnih ukrepov ni zadostna. Policija mora zato v vsakem obravnavanem primeru najprej preizkusiti, ali bi bil lahko legitimen namen, ki je v pripravi vrnitve ali izvedbi odstranitve tujca, uresničen z manj prisilnim ukrepom, kot je pridržanje v centru za tujce, to je z "nastanitvijo izven centra" brez omejitve gibanja. Šele če ta milejši ukrep ni zadosten, lahko organ uporabi ukrep "omejitve gibanja in nastanitev v centru", če bodisi "obstaja nevarnost pobega", ali pa da tujec "ni zapustil države v določenem roku in ga iz kakršnih koli razlogov ni mogoče takoj odstraniti", te okoliščine pa morajo imeti, (da bi bila razlaga zakona v skladu s pravom EU) značilnosti izogibanja ali oviranja priprave vrnitve ali postopka odstranitve.4 Z drugimi besedami, organ mora presoditi tudi sorazmernost izrečenega ukrepa omejitve gibanja, in to ob upoštevanju okoliščin vsakega primera posebej, to presojo pa mora v odločbi o omejitvi gibanja ustrezno obrazložiti.5 Presoja sorazmernosti ukrepa mora biti opravljena brez posebne prošnje ali opozorila tujca, kar vse izhaja tako iz prej povzetih določb Direktive o vračanju, kot tudi iz tretjega odstavka 76. člena ZTuj-2. 30. Sodišče v obravnavani zadevi ugotavlja, da je obrazložitev sprejete odločitve pomanjkljiva. Tožena stranka je namreč zgolj povzela ugotovitve o dosedanjem poteku postopka oziroma tudi drugih postopkih, ki so se glede tožnika vodili v Republiki Sloveniji, nadalje ugotovila, da tožnik v Republiki Sloveniji biva nezakonito, navedla, da ugotovljene okoliščine kažejo, da tožniku ni mogoče izdati odločbe o vrnitvi z rokom za prostovoljni odhod ter citirala določbe 76., 81. in 83. člena ZTuj-2. Iz izpodbijane odločbe pa ni mogoče razbrati, ali je tožena stranka ugotavljala in presojala sorazmernost izrečenega ukrepa ter v tem smislu izvedla dokazni postopek, in kolikor je to storila, kakšni so bili njeni zaključki. Prav tako iz obrazložitve ne izhaja, kateri razlogi so toženi stranki narekovali izrek tožniku izrečenega izpodbijanega ukrepa omejitve gibanja in nastanitve v Centru. Obrazložitev izpodbijane odločbe zato po presoji sodišča nima razlogov o ugotovljenem dejanskem stanju, niti razlogov o tem, kateri dokazi so bili odločilni za sprejetje odločitve, prav tako pa tudi nima razlogov, zakaj je dejansko stanje narekovalo takšno odločitev in kateri dokazi utemeljujejo sorazmernost izrečenega ukrepa, pa čeprav bi bilo vse to nujno za presojo zakonitosti sprejete odločitve. Zaradi opisanih pomanjkljivosti se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, kar je absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo sicer nekoliko obširneje pojasnila razloge, ki so ji narekovali izdajo izpodbijane odločbe, vendar, kot je že bilo pojasnjeno, je predmet presoje (le) izpodbijana odločba in zato odgovor na tožbo njene pomanjkljive obrazložitve ne more sanirati. Skladno z opisanimi zaključki je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje, v katerem mora ugotovljene pomanjkljivosti odpraviti.

31. Čeprav je sodišče odločitev o tožbi sprejelo že zaradi zgoraj navedenih bistvenih kršitev določb postopka in se zato ni opredeljevalo do preostalih tožbenih navedb, pa zaradi ponovnega postopka poudarja, da mora biti v odločbi, s katero se tujcu omeji gibanje, jasno obrazložena dejanska in pravna podlaga za odreditev takšnega ukrepa. Katere okoliščine so pri tem relevantne, je odvisno (tudi) od zakonskega razloga, na podlagi katerega se tujcu omeji gibanje, prav tako mora tudi pojasnjena presoja sorazmernosti izrečenega ukrepa in katere okoliščine je tožena stranka pri tej presoji upoštevala.

32. Zaradi ponovne izvedbe postopka pa se sodišče opredeljuje še do tožbenega ugovora tožnika, da v upravnem postopku slovenskega jezika ni razumel dovolj dobro. Sodišče pojasnjuje, da upravni organ vodi postopek v slovenskem jeziku (prvi odstavek 62. člena ZUP), stranke in drugi udeleženci v postopku, ki ne znajo jezika, ali pa ga ne morejo uporabljati zaradi invalidnosti, pa imajo pravico spremljati potek postopka s pomočjo tolmača, organ pa jih mora o tem poučiti (sedmi odstavek 62. člena ZUP). Pri pravici do uporabe svojega jezika se mora stranka sama izjaviti o tem, ali želi postopek spremljati v svojem jeziku, vendar so zlasti v postopkih po uradni dolžnosti, ki se vodijo za zaščito javnega interesa (kamor sodijo tudi postopki po ZTuj-2), možni tudi položaji, v katerih se mora organ odločiti za tolmačenje, ne glede na morebitno drugačno voljo stranke, ker sicer komunikacija v uradnem jeziku zaradi celovite in nesporne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoča. V takih primerih se tolmač ne postavlja zaradi zagotavljanja pravice do spremljanja postopka, ampak zaradi dolžnosti ugotavljanja dejanskega stanja. Znanje jezika, v katerem teče postopek pomeni, da ga stranka razume do te mere, da postopek spremlja, da ga razume (torej razume, kaj se jo sprašuje in kaj pomenijo njeni odgovori) in da lahko uspešno varuje svoj pravni položaj.6 Iz zapisnika o zaslišanju tožnika v predmetni zadevi izhaja, da je uradna oseba, ki je vodila postopek, tožnika opozorila, da ima pravico do tolmača za jezik, ki ga razume, kolikor ne razume slovenskega jezika, v katerem se vodi postopek, tožnik pa se je izjasnil, da razume in govori slovenski jezik in da se v postopku zato tolmaču odpoveduje. Iz zapisnika je tudi mogoče razbrati, da so bili tožnikovi odgovori na zastavljena vprašanja smiselni, zapisnik pa mu je bil prebran in nanj ni imel pripomb. Tudi iz zapisnika o izjavi kršitelja v prekrškovnem postopku, ki se je zoper tožnika vodil istega dne, izhaja, da je bil ta voden v slovenskem jeziku, ki ga tožnik razume in govori. V tem postopku je tožnik povedal, da je v Sloveniji že od leta 2017 dalje, da se preživlja s priložnostnimi deli v gostinstvu in da je nastanjen pri prijateljih v Ljubljani, ki govorijo delno slovensko in srbsko. Glede na opisane navedbe sodišče ne dvomi, da je tožnik razumel pomen postopka, ki je potekal v slovenskem jeziku, da je razumel postavljena vprašanja in je nanje tudi smiselno odgovarjal. Ne glede na navedeno pa bo moral organ v ponovljenem postopku preveriti, ali tožnikovo znanje slovenskega jezika zadošča za celovito in nesporno ugotovitev dejanskega stanja zadeve. Če bo ugotovil, da tožnikovo znanje slovenskega jezika v tem smislu, torej v smislu nesporne ugotovitve dejanskega stanja, zadošča, mora to v obrazložitvi svoje odločitve utemeljiti; kolikor pa bo presodil, da temu ni tako, pa bo moral, kljub tožnikovi izjavi, da razume slovenski jezik, angažirati tolmača. 33. Sodišče je odločitev v zadevi sprejelo, ne da bi izvedlo glavno obravnavo, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec, ki bi imel nasprotni interes (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

34. Sodišče še opozarja, da je z odločitvijo, sprejeto s to sodbo, po zakonski določbi tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 zadeva vrnjena v stanje, v katerem je bila, preden je bila izdana izpodbijana odločba. Ker je sodba tega sodišča pravnomočna, to pomeni, da mora toženka oziroma Center takoj po prejemu te sodbe prenehati izvrševati ukrep nastanitve oziroma pridržanja tožnika v centru.

K točki II izreka:

35. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je tožnik po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče skladno z določbo 3. člena v vezi s prvim odstavkom 2. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu odmerilo v pavšalnem znesku 347,70 EUR (285,00 EUR in 22 % DDV) glede na to, da sodišče v zadevi ni opravilo glavne obravnave, tožnika pa je zastopala odvetnica. Rok za povrnitev stroškov je sodišče določilo na podlagi 313. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. 1 Prvi odstavek 214. člena ZUP določa: "Obrazložitev odločbe obsega: 1) razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; 2) ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; 3) razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; 4) navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; 5) razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in 6) razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank." 2 Sodba Vrhovnega sodišča I Up 248/2002, z dne 10.11.2004. 3 Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav. 4 Prim.: sodbe Upravnega sodišča RS I U 459/2018, III 242/2012. 5 Prim.: sodbe Upravnega sodišča II U 132/2015, I U 1051/2016, I U 598/2017, III U 250/2017, III U 63/2022, III U 78/2022, III U 167/2022, II U 1/2023, in druge. 6 Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), 1. knjiga, 1. do 124. člen; uradnika Polonca Kovač in Erik Kerševan; Javno podjetje Uradni list Republike Slovenije, d.o.o. in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani; Ljubljana 2020, str. 414 in 415.