Jedro

Osnovo za obračun plače za čas obvezne prisotnosti ali stalne pripravljenosti, ko zaposleni dejansko ne dela, predstavlja urna vrednost osnovne plače delovnega mesta, na katero se stanje pripravljenosti nanaša, in ne urna vrednost osnovne plače delovnega mesta, za katero je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je zahteval od tožene stranke plačilo razlike dodatka iz naslova stalne pripravljenosti (1. točka izreka). Tožniku je naložilo, da je dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 826,20 EUR v osmih dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (2. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov napačne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi, podrejeno pa, da zahtevku tožnika ugodi. Meni, da je pogodba o zaposlitvi, ki je bila sklenjena med pravdnima strankama, pravna podlaga za odločitev o pravici do dodatka. Tožnik opravlja delo vzdrževalca medicinske elektronike in opreme in to je delo, za katero je strokovno usposobljen. Podlaga za priznanje pravice do dodatka za stalno pripravljenost tako ne more biti delovno mesto elektrikarja, saj tega dela tožnik ne opravlja. Pri vseh dodatkih je zato potrebno uporabiti Kolektivno pogodbo za dejavnost zdravstva in socialnega varstva, ki določa, da je podlaga za plačilo dodatka delo, ki ga opravlja delavec – v konkretnem primeru tožnik. Osnova za plačilo dodatka zato ne more biti osnovna plača električarja, saj bi to prišlo v poštev le v primeru, če bi tožnik opravljal dela elektrikarja. Če je tožnik vzdrževalec medicinske elektronike in opreme, mora biti obračunan in plačan dodatek za čas pripravljenosti za delovno mesto vzdrževalca, ne pa za elektrikarja, saj tega dela tožnik ne opravlja. Če se pripravljenost nanaša na delo vzdrževalca, je potrebno upoštevati urno vrednost osnovne plače delovnega mesta tožnika, ne glede na to, ali delo dejansko opravlja oziroma, če je v stanju pripravljenosti na domu, saj sta za obe možnosti dva različna odstotka 30 % oziroma 10 %. Tožnik ne zahteva plačilo za dejansko opravljeno delo v času dežurstva, zahteva le plačilo dodatka v predpisanem odstotku za delo vzdrževalca. Meni, da je organizacijsko navodilo tožene stranke iz leta 1996 po svoji vsebini v nasprotju z določbami Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva, zato je potrebno takšno organizacijsko navodilo umakniti iz konkretne uporabe ali pa izdati navodilo, ki bo zakonito in pravilno. Pojasnila in stališča odbora za razlago Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva gredo v korist tožniku, saj so pojasnila skladna s stališči in oceno tožnika, izpoved priče D.V. pa je povsem nekaj drugega, zato sodišče izpovedi priče sploh ne bi smelo upoštevati pri svoji odločitvi, temveč bi moralo svojo oceno zadeve oblikovati na podlagi razlage odbora.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožnika in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Navaja, da tožnik neutemeljeno očita sodišču, da je svojo odločitev oprlo na izpoved priče D.V., ki naj bi bila povsem drugačna od razlage odbora. Iz razlogov sodbe nedvoumno izhaja, da je sodišče kot podlago za izplačevanje dodatka upoštevalo 3. odstavek 87. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije, dodatno pa odločitev oprlo še na razlago odbora ter izpoved priče. Tožena stranka meni, da je besedilo 3. odstavka 87. člena citirane kolektivne pogodbe nedvoumno, saj se dodatek obračunava od vrednosti osnove plače delovnega mesta, za katero se stanje pripravljenosti opravlja. Taka določba dejansko odstopa od uveljavljenega načela, na katerega se sklicuje tudi tožnik, da se dodatki obračunavajo od plače delovnega mesta iz pogodbe o zaposlitvi. Vendar je po drugi strani tako določilo razumljivo glede na to, da je stanje pripravljenosti na domu uvedeno zgolj za nekatera delovna mesta, za katera so v „stalni pripravljenosti“ delavci, razporejeni na različnih delovnih mestih.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

Tožena stranka je z organizacijskim navodilom z dne 4. 3. 1996 (B6), zaradi nemotenega delovnega procesa, uvedla stanje pripravljenosti na domu za elektrikarja, vodovodnega inštalaterja in šoferja s tem, da se plačilo pripravljenosti izvaja skladno z določili kolektivne pogodbe. Določitev delovnih mest, za katere se opravlja stalna pripravljenosti, je bila v pristojnosti zdravstvene ustanove (tožene stranke) in je bila enotno urejena za vse zdravstvene ustanove v Sloveniji.

Tožnik je bil v vtoževanem obdobju (od 2002 do 2006) razporejen na delovno mesto vzdrževalec medicinske elektronike in opreme, ki je bilo uvrščeno v V. tarifni razred z osnovnim količnikom 2,30, upoštevaje napredovanja pa je imel končni količnik 2,90. Dežurstvo in pripravljenost se delita na dva dela, in sicer na dejansko opravljanje dela (efektivno delo) in na čas pripravljenosti doma, ko delavec dejansko ne dela. Tožnik je v primeru, ko je dejansko opravljal delo v času pripravljenosti na delo, prejemal količnik delovnega mesta, za katero je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (osnovna plača z napredovanjem – 2,90). Za čas stalne pripravljenosti na delo, ko je čakal doma, in dela ni opravljal, pa je prejemal dodatek, obračunan na podlagi osnovnega količnika 2,10, kar predstavlja količnik za delovno mesto vzdrževalec elektrikar, ki je bilo po panožni kolektivni pogodbi uvrščeno v V. tarifni razred. Pritožnik meni, da bi mu moral biti obračunan dodatek za stalno pripravljenost doma, na podlagi količnika za delovno mesto vzdrževalec medicinske elektronike in opreme (2,90) in ne na podlagi količnika za delovno mesto vzdrževalec (elektrikar – 2,10).

Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je pri svoji odločitvi nepravilno uporabilo materialno pravo s tem, ko je razsodilo, da je tožbenih zahtevek neutemeljen. Kolektivna pogodba za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (Ur. l. RS, št. 15/94 - 62/2001) v 3. odstavku 87. člena določa, da za vsako uro stalne pripravljenosti pripada delavcu plačilo v višini 30 % urne vrednosti osnovne plače delovnega mesta, za katero se stanje pripravljenosti opravlja. Odbor za razlago Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije je dne 16. 2. 1999, glede razlage 87. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti sprejel stališče, da je osnova za obračun za čas obvezne prisotnosti ali stalne pripravljenosti, ko zaposleni dejansko ne dela (in se mu ta čas tudi ne šteje v fond opravljenih ur), predstavlja urna vrednost osnovne plače delovnega mesta, za katero se dežurstvo ali stanje pripravljenosti upošteva. Zato se upošteva plačilni razred oziroma količnik delovnega mesta, kakor je določen v zakonu, kolektivni pogodbi ali sistemizaciji zavoda. Enako je izpovedala tudi zaslišana priča D.V., ki je bila v letu 1999 predsednica odbora za razlago panožne kolektivne pogodbe, zato so neutemeljene in protispisne pritožbene navedbe, da je izpoved priče nekaj povsem drugega.

Glede na besedilo 3. odstavka 87. člena kolektivne pogodbe, da se dodatek obračuna od vrednosti osnovne plače delovnega mesta, za katere se stanje pripravljenosti opravlja in stališče, da osnovo predstavlja urna postavka vrednosti osnovne plače delovnega mesta, za katerega se dežurstvo ali stanje pripravljenosti opravlja ter da se upošteva plačilni razred oziroma količnik delovnega mesta, kakor je to določeno v zakonu, kolektivni pogodbi in sistemizaciji zavoda, pomeni, da je v primeru pripravljenosti za delo možno odmeriti dodatek le od osnovne plače delovnega mesta, za katero se dežurstvo opravlja. V konkretnem primeru pa je bilo to delovno mesto vzdrževalec elektrikar, zato se je lahko dodatek odmeril le od osnovne plače tega delovnega mesta. Tožena stranka je torej tožniku za vsako uro stalne pripravljenosti obračunala in izplačala 30 % urne vrednosti osnovne plače delovnega mesta, za katero se je stalna pripravljenost opravljala, zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik prejel vse, kar mu na podlagi 3. odstavka 87. člena panožne kolektivne pogodbe pripada. Glede na to je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso odločilnega pomembne (1. odstavek 360. člena ZPP), prav tako tožnik ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajal izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških ni odločalo, ker jih stranki nista priglasili.