Jedro

Ni dvoma, da novinar pred objavo spornega članka tožnici ni dal možnosti, da se brani oziroma pri njej ni preverjal informacij, ki so bile v članku C. o njej objavljene. Vendar pa se pritožbeno sodišče ne more strinjati s stališčem sodišča prve stopnje, da gre za tako absolutno predpostavko odgovornega novinarstva, da v takem primeru sploh ni pomembno, ali so objavljena dejstva resnična ali ne. Meni tudi, da so okoliščine primera v zadevi VSRS II Ips 190/2016 z dne 25. 5. 2017, v kateri je sodišče prve stopnje našlo oporo za to stališče, neprimerljive z obravnavano zadevo.

Ena od relevantnih okoliščin za presojo, ali novinarju (pri povzemanju drugega vira) ni treba preveriti resničnosti objavljenih informacij, je med drugim tudi, v kolikšni meri lahko medij uporabljeni vir šteje za zanesljiv vir o posredovani informaciji.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v I.1 točki izreka dosojena odškodnina zniža za 10.500 EUR (na 4.500 EUR), v VI. točki izreka pa tako, da je tožeča stranka dolžna v 15 dneh povrniti toženi stranki 3.677,50 EUR stroškov postopka.

II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožeča stranka mora toženi stranki v 15 dneh povrniti 320,25 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo prvi toženki naložilo, da mora v 15 dneh tožeči stranki plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 15.000 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od dne 26. 1. 2015 do plačila (I.1 točka izreka). Višji tožbeni zahtevek za plačilo dodatne odškodnine 5.000 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi je zavrnilo (I.2 točka izreka). Zavrnilo je še tožbene zahtevke, da je prva toženka dolžna v 8 dneh s spletne strani www.X.si odstraniti članek z dne 26. 1. 2012 z naslovom „A." (II. točka izreka), da je prva toženka dolžna v 8 dneh na lastne stroške objaviti to sodbo v tedniku X. in na spletni strani www.X.si (III. točka izreka), da je prva toženka dolžna v 8 dneh v tedniku X. in na spletni strani www.X.si objaviti javno opravičilo tožnici zaradi žaljivih in neresničnih trditev o njej v članku z dne 26. 1. 2012 z naslovom „A." (IV. točka izreka) in v celoti tožbeni zahtevek za odstranitev članka, objavo sodbe, objavo javnega opravičila in plačilo denarne odškodnine zoper drugega toženca (V. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (VI. točka izreka).

2. Proti navedeni sodbi se je pravočasno pritožila prva toženka. Predlaga, da višje sodišče sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje pred drugo sodnico.

Uvodoma uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker s sodbo ni odločeno o celotnem tožbenem zahtevku. Tožnica je zahtevala 30.000 EUR odškodnine, iz izreka sodbe izhaja, da ji je bilo prisojenih 15.000 EUR, v presežku 5.000 EUR pa je tožbeni zahtevek zavrnjen, torej, kot da je tožnica zahtevala le 20.000 EUR. V nadaljevanju izpostavlja, da je vse zapisano o tožnici popolna resnica. Zaradi poškodovanja tuje stvari je bila obsojena v kazenskem postopku. Da je bilo stanovanje, v katerem je bila tožnica najemnica, dejansko uničeno, je potrdila tudi zaslišana kriminalistka B. B. Tožnica je na policijski postaji potrdila, da so golobi njeni. Tožnica med zaslišanjem ni govorila resnice. Če bi sodišče njuni izjavi primerjalo in kritično ovrednotilo, bi moralo priti do zaključka, da je sporni članek vseboval le resnične navedbe. Prva toženka je v vlogi z dne 14. 9. 2016 navedla, da je tožnica vložila več kot 70 zasebnih kazenskih in odškodninskih tožb zoper različne medije in novinarje, česar toženka ni prerekala. Vse se nanašajo na poročanje o isti stvari. Tožnica je bila tudi obsojena zaradi uničenja dveh stanovanjskih enot, na kar je prva toženka opozorila v vlogi z dne 11. 12. 2015, sodišče pa je to spregledalo. Absurdno je uporabljati Kodeks enega od novinarskih društev kot merilo dobrega strokovnjaka in skrbnega gospodarstvenika. V Sloveniji je več svetovno nazorskih novinarskih društev, poleg tega ni zakonske obveznosti, da se novinarji držijo pravil nekega novinarskega društva. Tudi če bi drugi toženec pred objavo članka kontaktiral tožnico, ne bi to ničesar spremenilo. Drugi toženec je korektno navedel medij, iz katerega je povzel informacije. V takem primeru sploh ni treba kontaktirati nikogar, to je običajna praksa v novinarstvu. Ni res, da prva toženka ni predložila članka iz časopisa C., priložen je bil že k odgovoru na tožbo. Stališče sodišča, da ni relevantno, ali so zapisana dejstva o tožnici (slučajno) resnična, je napačno. Svoboda izražanja je po novejši praksi ESČP postavljena na piedestal človekovih pravic. Brez zagotovljene svobode izražanja ni resnično demokratične družbe. Sodišče bi moralo ugotavljati, kaj od zatrjevanih posledic ji je povzročil sporni članek in kaj ostale predhodne objave. Za oceno stopnje domnevnih duševnih bolečin bi moral biti angažiran izvedenec. Dosojena odškodnina je ekstremno visoka. Odločitev o stroških postopka tožnico, ki je očitno oproščena vseh stroškov postopka, stimulira za vlaganje neutemeljenih tožb. 3. Tožnica na vročeno1 pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

_Glede očitane procesne kršitve_

5. Pritožba pravilno opozarja, da je tožnica zahtevala 30.000 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo2, iz izreka izpodbijane sodbe pa izhaja, kot da je zahtevala 20.000 EUR, kar pomeni, da ni bilo odločeno o celotnem tožbenem zahtevku. Če sodišče v izreku ne odloči o delu zahtevka, v obrazložitvi pa navede, da je ta (v izreku manjkajoči) del zahtevka zavrnilo, ne gre za nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe, torej za absolutno bistveno procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (in je ta pritožbeni očitek neutemeljen), temveč za specifično napako, za odpravo katere je predviden institut izdaje dopolnilne sodbe (325. člen ZPP).3 Predlog za izdajo dopolnilne sodbe v obravnavani zadevi ni bil podan, zato se šteje, da je bila tožba v delu, ki se nanaša na del zahtevka, o katerem sodišče ni odločilo, umaknjena.4 _Bistvene dejanske okoliščine spora in odločitev sodišča prve stopnje_

6. Tožnica je v obravnavani zadevi (med drugim) zahtevala plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpela zaradi članka, ki je bil 26. 1. 2012 objavljen na spletni strani www.X.si, katere izdajatelj (tako kot tednika X.) je prva toženka. Za tožnico sta sporna drugi in tretji odstavek od skupno treh odstavkov z naslednjo vsebino:

(2) „Zadnji škandal, ki so ga danes razkrile C., pa se nanaša na varstvo golobov. No, tudi mačk seveda. Dve lastnici stanovanj sta namreč za časopis spregovorili o tem, kako sta stanovanje oddali novinarki D. D., ki pa je stanovanje „oddala“ naprej. V njem so namreč stanovali golobi, ki so imeli prost vstop v stanovanje skozi balkonska vrata, medtem ko so bila okna obložena s časopisnim papirjem. Seveda si lahko samo predstavljamo, kakšno razdejanje so pustili golobi v svojem „gnezdu“. Toda to še ni vse. Najemnica naj ne bi plačevala stroškov, ko pa so se lastniki vendarle zganili in zamenjali ključavnico, je bila le-ta naslednji dan – zlomljena. In ko je prišlo do srečanja z najemnico stanovanja, naj bi slednja lastnici stanovanja zagrozila kar s kazensko ovadbo. In je seveda klicala policijo vsakič, ko je prišlo do kakšnega malo manj prijaznega kontakta z lastnico stanovanja.“ ter

(3) „Ta bizarna zgodba za slovenske razmere seveda ni nič posebnega. Na to, da imamo pri nas dve pravni državi, smo se nekako že navadili. Kakor tudi na dejstvo, da sta pri nas nedisciplina in „nategovanje“ nacionalni šport. Toda predstavljajte si, da vas po vsem tem, ko vas nekdo po domače povedano „okrog prinese“ za plačilo najemnine še pritisne ob zid z grožnjo, da vas bo kazensko ovadil. Ker je stanovanje, v katerem se dogaja mučenje živali, pač v vaši lasti. In ste seveda odgovorni. Kakor ste odgovorni tudi za kobajagi fizično nasilje do najemojemalca. Ker ste mu zamenjali ključavnico. To seveda sodi že v rubriko „saj ni res, pa je“. Očitno je namreč, da imamo lahko tudi opravka z ljudmi, ki so prepričani, da imajo vedno prav in da je tudi zakon na njihovi strani (pa čeprav ga lahko 1000 krat prekršijo). Toda tu ne gre več samo za razne osebke, ki iz „ljubezni do živali“ ali kakšnega drugega razloga sočloveka „j***jo v glavo“. Gre za problem države, ki to dopušča. In gre tudi za ogledalo družbe, v kateri živimo.“

7. Po mnenju sodišča prve stopnje je relevanten le drugi odstavek, ker vsebuje določena negativna dejstva v zvezi s tožnico in ne gre za mnenje novinarja, tretji odstavek pa ne, ker ne vsebuje dodatnih dejstev, ampak predvsem mnenje novinarja o pravni državi, sodišče pa tudi ni ugotovilo okoliščin, ki bi nakazovale na to, da je imel novinar zaničevalen namen.

8. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo v _bistvenem_ (50. točka obrazložitve) zato, ker novinar oziroma medij pred objavo spornega članka ni preveril točnosti informacij in pridobil odziva tožnice oziroma tega ni niti poskusil storiti. Zavzelo je namreč stališče, da je dolžnost, da se pred pred objavo hudih obtožb pridobi izjavo osebe, na katero se le te nanašajo, tako temeljna, da že ta opustitev sama po sebi poseže v dostojanstvo posameznika. In posledično, da zato v konkretnih okoliščinah te pravde ni relevantno, ali so bila objavljena dejstva o tožnici resnična ali ne.

_Materialno pravna izhodišča presoje_

9. V obravnavanem primeru gre za kolizijo med osebnostno pravico tožnice iz 35. člena Ustave (pravico do varstva časti in dobrega imena) in pravico do svobode izražanja toženke iz 39. člena Ustave. Sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo vsebino in pomen obeh pravic, s posebnim poudarkom na svobodi tiska, ki ima v demokratični družbi izjemno pomembno vlogo varuha demokracije („public watchdog“). Obsežna judikatura Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), Ustavnega sodišča RS in Vrhovnega sodišča RS poudarja, da nobena izmed omenjenih tekmujočih ustavno varovanih pravic ni absolutna, ampak je vsaka omejena s pravicami oziroma svoboščinami drugih (tretji odstavek 15. člena Ustave).5 Sodišče mora v vsakem primeru posebej pretehtati, kateri pravici je treba dati prednost v konkretnih okoliščinah posameznega primera. Kadar pride do tehtanja pravice do svobode izražanja s pravico do zasebnosti, je ESČP oblikovalo naslednja merila za presojo: a) ali gre za prispevek k razpravi splošnega interesa, b) ali gre za javno osebnost oz. kakšna je njena funkcija, c) njeno predhodno ravnanje, d) način pridobivanja informacij in njihova resničnost, e) vsebina, oblika in posledice objave ter f) resnost izrečenih sankcij.6 Pri vrednotenju spornih objav je pomembno še razlikovanje med izjavami o dejstvih in vrednostnimi sodbami (mnenji). Obstoj dejstev oziroma njihovo resničnost je mogoče dokazovati, resničnosti vrednostnih sodb pa ne, zato za sorazmernost posega zadošča, da je imel novinar utemeljen razlog verjeti v resničnost dobljenih informacij.

10. Pritožbeno sodišče nadalje pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da velik pomen in vloga svobodnih medijev nujno nosi s seboj tudi veliko odgovornost. Novinar mora pri svojem delu ravnati odgovorno, javnosti posredovati točne in zanesljive informacije in upoštevati etična načela novinarstva. Na tem mestu je treba zavrniti pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ne bi smelo sklicevati na pravila Kodeksa Društva novinarjev Slovenije (Kodeks). Novinarski etični kodeks ne glede na njegovo priporočilno naravo tudi po praksi ESČP pomembno oblikuje standard odgovornega novinarstva.7

11. Iz Kodeksa izhaja, da mora novinar preverjati točnost zbranih informacij in se izogibati napakam; da mora pri objavljanju informacij, ki vsebujejo hude obtožbe, pridobiti odziv tistih, ki jih te informacije zadevajo, praviloma v istem prispevku, sicer pa takoj, ko je mogoče; _enako mora storiti tudi, ko povzema hude obtožbe iz drugih medijev_ ali arhivov.

12. V sodni praksi ESČP je ustaljeno stališče, da lahko novinarji prosto poročajo o dogodkih, ki temeljijo na informacijah iz uradnih virov, ne da bi jim jih bilo treba preverjati, kar pa ne velja za informacije, ki izvirajo iz drugih virov, še zlasti, kadar se s poročanjem posega v posameznikovo čast in dobro ime. Podani morajo biti posebej utemeljeni razlogi, ki novinarja odvezujejo dolžnosti preveriti trditve o dejstvih; njihov obstoj je odvisen predvsem od teže posega v zasebno sfero in v kolikšni meri lahko medij uporabljeni vir šteje za zanesljiv vir o posredovani informaciji. Pri tem je treba upoštevati tudi druge okoliščine, kot na primer avtoriteto vira, ali je novinar pred objavo opravil razumen obseg raziskovanja, ali je imela prizadeta oseba pred objavo možnost, da se brani, ter ali je šlo za novico, ki ni trpela odlašanja, saj bi zaradi zamude pri objavi izgubila smisel oziroma ne bi bila več zanimiva za javnost.8 _Presoja konkretnega primera_

13. Ni dvoma, da novinar pred objavo spornega članka tožnici ni dal možnosti, da se brani, oziroma pri njej ni preverjal informacij, ki so bile v članku C. o njej objavljene. Vendar pa se pritožbeno sodišče ne more strinjati s stališčem sodišča prve stopnje, da gre za tako absolutno predpostavko odgovornega novinarstva, da v takem primeru sploh ni pomembno, ali so objavljena dejstva resnična ali ne. Meni tudi, da so okoliščine primera v zadevi VSRS II Ips 190/2016 z dne 25. 5. 2017, v kateri je sodišče prve stopnje našlo oporo za to stališče, neprimerljive z obravnavano zadevo. Zlasti zato, ker v njej nasproti osebnostni pravici tožnice ni stala svoboda tiska, poleg tega pa je šlo za izvedensko mnenje9, ki je bilo izdelano brez pregleda tožnice, le na podlagi podatkov drugih oseb, ki so bili poleg tega še nepopolno povzeti in prirejeni. Stališče Vrhovnega sodišča, da za protipravnost posega v tožničino čast in dobro ime zadošča že ugotovitev, da se izvedenec o resničnosti dejstev, na podlagi katerih je postavil diagnozo, ni prepričal s pregledom tožnice, in da zato ni pomembno, ali je bila diagnoza pravilna ali ne, je treba razlagati v povezavi s specifičnimi okoliščinami primera, ko je šlo za občutljivo področje duševnega zdravja in toženec kot zdravnik ni imel nobene podlage, da se je odločil za takšen postopek diagnosticiranja. Tožnica se nanj ni obrnila kot pacientka in tudi ni nastopal kot zdravnik psihiater v smislu 40. člena Zakona o duševnem zdravju.

14. Čeprav se sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialno pravnega izhodišča ni ukvarjalo z ugotavljanjem resničnosti dejstev, pa v zelo specifičnih okoliščinah obravnavanega primera to ni vplivalo na pravilnost odločitve, da je tožbeni zahtevek utemeljen (po temelju). Prva toženka za dokazovanje resničnosti objavljenih dejstev o tožnici ob izjemno skopi trditveni podlagi namreč ni ponudila primernih dokazov oziroma je celo sama onemogočila njihovo izvedbo. Za predlagani priči, lastnici stanovanj oziroma najemodajalki, toženka ni sporočila naslovov. Novinar E. E. pa ni bil zaslišan, ker je med postopkom umrl, kar pomeni, da s temi dokazi toženka ne bi mogla dokazati resničnosti dejstev. Zavrnjen je bil tudi dokaz z zaslišanjem drugega toženca (novinarja), ki se pravilno vabljen ni udeležil naroka, in prve toženke, ki kljub izrecnemu pozivu ni navedla njenega zakonitega zastopnika. Pritožnica se neuspešno sklicuje na to, da je bila tožnica (kasneje) obsojena za uničenje dveh stanovanjskih enot. Toženka je res v vlogi z dne 11. 12. 2015 sodišče prve stopnje obvestila, da naj bi iz članka v časopisu F. izhajalo, da je bila tožnica obsojena zaradi kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari, vendar tudi ta članek ne dokazuje resničnosti objavljenih dejstev. Iz članka (priloga B1310) je razvidno, da tožnica ni bila kaznovana, ampak ji je bil s sklepom izrečen varnostni ukrep psihiatričnega zdravljenja ter da sklep še ni pravnomočen. Poleg tega sam članek (brez predložitve odločbe, iz katere bi bil razviden opis kaznivega dejanja) še ne dokazuje resničnosti dejstev, navedenih v spornem delu članka.

15. Ker po povedanem prva toženka resničnosti objavljenih dejstev o tožnici ni (ne bi) uspela dokazati, je v nadaljevanju treba ugotoviti, ali je imela utemeljen razlog, da je verjela v njihovo resničnost. Iz tožbenih trditev izhaja, da naj bi ga imela zaradi tega, ker so o tem, da je tožnica uničila dve stanovanji, v katerih so bili golobi …, obširno poročali tudi drugi mediji (C., G., F., …), „realno podlago za navajanje tožnice“ v svojem komentarju.

16. Sporni del članka predstavlja povzetek članka, objavljenega v C. Glede na določbe Kodeksa (glej 12. točko obrazložitve te sodbe) so neutemeljene pritožbene trditve, da v primeru, če je v prispevku naveden medij, iz katerega so povzete informacije, ni treba nikogar kontaktirati. Nasprotno, kot je bilo že navedeno (glej 13. točka obrazložitve te sodbe), je novinar odvezan dolžnosti preverjanja trditev o dejstvih le, če obstajajo posebej utemeljeni razlogi. To velja tudi v primeru, če je informacija temeljila na izjavah drugih oseb, kot to izhaja iz spornega članka.11 Posebno utemeljenih razlogov pa v obravnavani zadevi po presoji pritožbenega sodišča ni bilo, saj prva toženka ni ponudila nobenih trditev in dokazov, ki bi sodišču prve stopnje lahko predstavljali podlago za tak zaključek.

17. Ena od relevantnih okoliščin za presojo, ali novinarju (pri povzemanju drugega vira) ni treba preveriti resničnosti objavljenih informacij, je med drugim tudi, v kolikšni meri lahko medij uporabljeni vir šteje za zanesljiv vir o posredovani informaciji. Sodišče prve stopnje avtoritete oziroma zanesljivosti vira v obravnavanem primeru ni moglo preveriti12, saj o tem toženka ni ničesar zatrjevala in članka iz C. celo ni predložila. Posledično ni moglo preveriti niti, ali je bil članek korektno povzet. Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje, da je bil članek predložen, saj iz članka C. z naslovom „H.“ na prilogi B8 izhaja, da gre za članek z dne 12. 3. 2012, sporna objava na www.X.si pa je z dne 26. 1. 2012. Ostale predložene objave drugih medijev (priloge B3 do B7) pa so celo iz leta 2015 in sploh ne morejo predstavljati „realne podlage za navajanje tožnice“, kar je trdila prva toženka.

18. Pritožbeno sodišče se nadalje strinja z naslednjimi ugotovitvami sodišča prve stopnje: (1) da je šlo za objavo (tudi objektivno gledano) negativnih dejstev o tožnici, ki so jo slikale v negativni luči in posegle v njeno osebno dostojanstvo, (2) da je tožnica (čeprav raziskovalna novinarka) glede na odsotnost drugačnih navedb toženke običajna posameznica s svojim zasebnim življenjem in da niso bile zatrjevane nobene okoliščine, ki bi jo delale zanimivo za javnost13, (3) da so bila negativna dejstva o tožnici objavljena izključno na podlagi obtožb dveh oseb, ki sta bili s tožnico v (očitno hudem) sporu, kar načeloma narekuje še posebno skrbnost pri preverjanju informacij, (4) da objava tožničinega imena in priimka v spornem delu objave ni v ničemer prispevala k informiranosti javnosti ali obravnavanju kakšne teme javnega pomena14, vsebina in sporočilnost bi ostali neokrnjeni tudi, če bi novinar ime izpustil15 in (5) da tudi dvakrat uporabljena besedna zveza „naj bi“ v kontekstu celotnega odstavka ne vzpostavlja objektivnega ravnotežja. Pritožbeno sodišče še dodaja, da tudi ni šlo za novico, ki ni trpela odlašanja, ker bi zaradi zamude pri objavi izgubila smisel oziroma ne bi bila več zanimiva za javnost, kar pomeni, da je imel novinar dovolj časa, da bi opravil razumen obseg raziskovanja in, kar je še posebej pomembno, prizadeti osebi (tožnici) pred objavo dal možnost obrambe.

19. Glede na vse navedeno je treba v obravnavani koliziji pravic tudi po presoji pritožbenega sodišča dati prednost tožničinim osebnostnim pravicam.

_Glede višine odškodnine_

20. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da bi moral biti za oceno stopnje duševnih bolečin angažiran izvedenec. Toženka neizvedbe tega dokaza ni grajala v postopku na prvi stopnji, saj kaj takega iz zapisnika naroka (l. št. 513) ne izhaja. V skladu s prvim odstavkom 286.b člena ZPP mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Ker višje sodišče na zatrjevano kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ne pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), toženka pa se nanjo ni sklicevala pred sodiščem prve stopnje, je ne more uveljavljati s pritožbo.

21. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnica zaradi ravnanja medija počutila globoko prizadeta v svojem dostojanstvu in časti.16 Ugovor toženke, da so o tožnici pisali tudi številni drugi mediji, je zavrnilo z argumentom, da iz (le) takšnega ugovora ni mogoče ničesar razbrati o načinu delovanja drugih medijev (njihovi skrbnosti in morebitnih opustitvah), zato tudi ne sklepati, ali in kako so tudi objave v drugih medijih pripomogle k nastali nepremoženjski škodi. Pritožbeni očitek, da za sodišče ni bilo važno, katere posledice je tožnici povzročil sporni članek, katere pa druge objave, je neutemeljen, ker se sodišče prve stopnje s tem zaradi toženkine pomanjkljive trditvene podlage niti ni moglo ukvarjati.

22. Pritožba pa utemeljeno opozarja, da je odmerjena odškodnina v znesku 15.000 EUR (11,73 plač) previsoka. Višina odmerjene odškodnine mora odražati ustrezno uravnoteženje načela individualizacije odškodnine z načelom njene objektivne pogojenosti, po katerem mora biti odškodnina vpeta v širše družbene okvire (torej mora biti v ustreznem razmerju z blažjimi in hujšimi primeri). Ne sodišče prve stopnje ne pritožba nista ponudila nobene primerjave z odškodninami, ki jih sodišča prisojajo v podobnih primerih. Pregled prisojenih odškodnin za različne vrste posegov v osebnostne pravice z objavami v medijih pokaže velik razpon, in sicer od 1,87 plače (II DoR 123/2019) do 14 plač (II Ips 658/2004), v večini primerov pa je bilo prisojenih od 4 do 9 plač17. Približno 12 plač (kot v obravnavanem primeru) je bilo na primer prisojenih (takrat) 11 letni tožnici, ki je bila v sedmih člankih kot možna povzročiteljica požarov na njeni domačiji navedena z imenom in priimkom18, in mladoletni oškodovanki v zadevi II Ips 212/2017, kjer je šlo za objavo fotografij družine in uvodnikov, v katerih so bile politične metode in propaganda očeta mladoletne tožnice podobne tistim iz nacistične Nemčije oziroma Goebbelsovim. Že zaradi mladoletnosti oškodovank navedeni zadevi ne moreta biti primerljivi z obravnavano. Za objektivno umestitev višine odškodnine so primernejše zadeve II Ips 111/200219 in II Ips 179/9820 ter zadeva II DoR 197, v kateri je bila prisojena odškodnina v višini 8 plač, vendar je šlo za 13 žaljivih izjav tožene stranke, objavljenih v različnih medijih (internet, TV, tisk). Po presoji pritožbenega sodišča je primerna odškodnina, ki upošteva tako načelo individualizacije kot objektivne pogojenosti, 4.500 EUR (3,5 plače).

23. Zaradi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi prve toženke delno ugodilo in dosojeno odškodnino na podlagi pete alineje 358. člen ZPP znižalo za 10.500 EUR. Ker so v preostalem delu pritožbene navedbe neutemeljene in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo v preostalem delu zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

24. Glede na spremenjeno odločitev o višini odškodnine je pritožbeno sodišče ocenilo, da je uspeh tožnice v postopku pred sodiščem prve stopnje 10 %, toženke pa 90 %, pri čemer je upoštevalo, da je tožnica uspela le v sorazmerno majhnem delu denarnega zahtevka (15 %), zahtevki za odstranitev članka s spletne strani, za objavo sodbe in za objavo javnega opravičila pa so bili zavrnjeni (drugi odstavek 154. člena ZPP). Tožnica je upravičena do 700 točk za sestavo tožbe in 14 EUR materialnih stroškov21, kar z upoštevanjem vrednosti točke 0,6 EUR in 22 % DDV znaša 529,48 EUR. Tožena stranka pa je upravičena do povrnitve stroškov za sestavo odgovora na tožbo 1.050 točk (zastopanje dveh strank), za prvo pripravljalno vlogo 1.050 točk, za prvi narok za glavno obravnavo dne 12. 10. 2015 1.050 točk in za trajanje 50 točk, za glavno obravnavo dne 23. 11. 2015 525 točk in trajanje 100 točk, za glavno obravnavo dne 9. 3. 2020 525 točk, za glavno obravnavo 12. 4. 2021 525 točk ter za drugo pripravljalno vlogo 787,5 točke, kar skupaj z 22 % DDV znaša 4.144,95 EUR. Glede na uspeh je tožnica upravičena do povrnitve 52,95 EUR stroškov, toženka pa do 3.730,45 EUR stroškov. Po pobotu mora tožnica toženki povrniti 3.677,50 EUR pravdnih stroškov za postopek pred sodiščem prve stopnje.

25. Izrek o pritožbenih stroških temelji na 165. členu ZPP. Glede na vrednost izpodbijanega dela v pritožbenem postopku (15.000 EUR) in 70 % uspeh s pritožbo je prva toženka upravičena do sorazmernega dela pritožbenih stroškov, ki skupaj znašajo 457,50 EUR (625 točk za pritožbo in 22 % DDV), sorazmeren del pa 320,25 EUR.

1 Vročitev po 139.b členu ZPP. 2 20.000 EUR zaradi posega v osebnostne pravice in 10.000 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. 3 Glej odločbe VS RS II Ips 177/2015, II Ips 213/2012, II Ips 344/2010, II Ips 299/2013, VSL II Cp 3/2018, I Cp 71/2016, I Cp 1639/2018; prim. Jan Zobec v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, UL RS in GV Založba, 2009, str. 311. 4 Glej odločbi VS RS II Ips 177/2015, II Ips 213/2012; prim. L. Ude, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 196, S. Triva, M. Dika, Građansko parnično procesno pravo, Narodne novice, Zagreb 2004, str. 592; J. Juhart, Civilno procesno pravo FLRJ, Univerzitetna založba, Ljubljana 1961, str. 438. 5 Glej na primer sodbo VSRS II Ips 77/2020 z dne 3. 3. 2021 in številne druge. 6 VSRS Sodba II Ips 23/2019 z dne 23. 1. 2020. 7 VSRS Sodba in sklep II Ips 96/2021 z dne 2. 3. 2022 (točka 27). 8 Prav tam, točka 24. 9 Ki ga je izvedenec posredoval z izrecnim predlogom za hospitalizacijo v neposredno izvršitev dežurni ekipi medicinske pomoči. 10 Ta listina je v dokaznem sklepu (4. točka obrazložitve) navedena. 11 Kot izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča Up-2940/07 z dne 10. 9. 2007, v takem primeru novinarju ni treba dokazovati resničnosti navedenih dejstev, temveč zadošča, da so njegove izjave temeljile na zanesljivih informacijah ali zanesljivih virih, kar pomeni, da je imel utemeljen razlog, da je verjel v resničnost navedb in je bil zato v dobri veri. 12 Sodišče prve stopnje je zapisalo, da če bi bil prvotni članek odraz strokovnega, skrbnega in poštenega dela novinarja C., predvsem, če bi temeljil na širokem viru zbranih informacij iz različnih virov, preverjenih tudi pri tožnici, bi sodišče omililo zahtevo po preverjanju hudih obtožb pri posamezniku, na katerega se nanašajo. Ker prva toženka tega ni trdila in ne dokazala, je štelo, da je bila na toženki „polna“ dolžnost preveriti informacije in pred objavo pridobiti odziv tožnice. 13 Zato polje njene pričakovane zasebnosti ni zoženo. 14 Svobodi izražanja oziroma tiska je treba dati večjo težo zlasti pri poročanju o temah, za katere je podan splošen interes javnosti po informiranju, in ki prispevajo k javni razpravi o vsebinah, ki zadevajo skupno življenje v družbi (VSRS Sodba II Ips 23/2019 z dne 23. 1. 2020). Narava objavljenega prispevka teh kriterijev ne izpolnjuje. 15 S tem v zvezi je tehtna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje (53. točka obrazložitve), da bi se anonimiziran pristop pričakoval tudi zato, ker nobena od najemodajalk ni bila omenjena z imenom in priimkom, čeprav naj bi bile informacije očitno pridobljene prav od njiju. Ali sta bili najemodajalki v prvotnem članku omenjeni z imenom in priimkom, ni mogoče preveriti, ker članek ni bil predložen. 16 Sodišče prve stopnje je zapisalo, da je tožnica s svojo izpovedbo potrdila praktično vse svoje navedbe, in sicer, da je bila psihično, fizično in družbeno strta; da se je ljudje izogibajo, zgražajo; da je izključena iz kroga sorodnikov prijateljev in profesionalnega okolja; da je bila deležna žaljivih komentarjev ipd. 17 II Ips 840/2008, II Ips 111/2002, II Ips 319/2000, II Ips 835/2009, II Ips 667/2003, II Ips 179/98, II Ips 445/2001, II Ips 528/2007, II DoR 197/2017, II Ips 667/2003, II Ips 296/2002 ... 18 II Ips 296/2002. 19 Za tožnika so bili uporabljeni žaljivi izrazi kot na primer „komunistična zver“; prisojene 4 plače. 20 Objava v časopisnem članku, v kateri se je vodjo okrožnega javnega tožilstva obtoževalo, da zadržuje kazenske ovadbe; prisojenih 6 plač. 21 Ostali morebitni stroški niso bili priglašeni.