Jedro

Tožeča stranka je toženi stranki dobavljala blago, slednja pa ga je prodajala. Stranki sta skupno določili maloprodajno ceno tega blaga ter se dogovorili tudi o maloprodajni marži, tako da je vsaki stranki pripadla polovica marže. Po opravljeni prodaji je tožena stranka tožeči stranki pisno odjavila prodano blago, za katero je tožeča stranka toženi stranki izstavila račun, ki ga je bila slednja dolžna plačati. Po mnenju pritožbenega sodišča je torej šlo za (prodajno) komisijo (788. čl. in nasl. OZ), pri kateri je tožena stranka v svojem imenu kot komisionar prodajala blago svojega komitenta, tožeče stranke.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Piranu z dne 8.10.2003, vzdržalo v veljavi v 1. tč. izreka za glavnico v znesku 2.679.845,90 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.5.2003 do plačila in v 3. tč. izreka za stroške izvršilnega postopka v znesku 27.798,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.10.2003 do plačila. Toženi stranki je naložilo, da mora v 15 dneh povrniti tožeči stranki nadaljnje pravdne stroške v znesku 349.054,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodne odločbe do plačila.

Proti navedeni sodbi je tožena stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno razveljavitev. Prvenstveno meni, da je sodba protispisna, ker da je v nasprotju sama s seboj in s tožbenimi navedbami ter razlogi iz njene obrazložitve. Že na začetku sodba ugotavlja v predzadnjem odstavku obrazložitve, da gre za znesek 2.548.415,80 SIT, prisoja pa drugačen znesek. Sodba tudi ves čas nekritično uporablja dva pojma, in sicer nekaj časa trdi, da gre za komisijo, nato pa da gre za konsignacijo, ne postavi pa v svoji obrazložitvi kritične razdalje do ene in druge. Nedvomno je sodba tudi nesklepčna v delu, ko ne upošteva kot odbitek stvari, ki so bile tožniku vrnjene na način, da je sam k toženki poslal izterjevalsko službo in ko je bilo vse blago po seznamu tožnika toženki (verjetno prav: tožniku) vrnjeno, razen malega dela stvari s seznama. Dolga toženke sploh ni, narava posla je sporna tudi po obrazlaganju sodišča samega. Sodišče se sicer sklicuje na ustni dogovor o delitvi marže, vendar tega v svoji sodbi nikjer določno ne zapiše, saj zgolj ugotavlja dogovor o maloprodajni marži, ki je znašala 50 % : 50 % in je sodba tudi v tem delu nerazumljiva. V njej ni navedbe, da naj bi se marža delila. Na prvi narok je toženka pristopila sama in je predlagala, naj se jo zasliši kot stranko, a to ni bilo zabeleženo v zapisniku, kot laik pa tega ni zaznala, s seboj je na sodišče prinesla tudi zajetno mapo listin, ki jih sodišče tudi ni sprejelo, nato pa naj bi bila v tem delu dokazovanja prekludirana. Sodišče je kršilo postopek, s tem ko ni dovolilo zaslišanja toženke, katera se vsled bolezni naslednjega naroka ni mogla udeležiti in ni mogla podajati niti navedb kot stranka v postopku. Na ta način ji je bila kršena pravica do udeležbe v postopku, do kontradiktornosti dokaznega postopka, vsekakor pa tudi pravica do sodnega varstva. Narava pravnega posla je napačno opredeljena, narava komisije je povsem druga kot jo ugotavlja prvostopno sodišče, račun izstavlja komisionar, provizijo mu plačuje komitent. Nesporno je sodišče napačno opredelilo naravo pravnega posla. Iz prevzemnega zapisnika nesporno izhaja, da je toženec prevzel vse izročeno blago, razen štirih artiklov. Zapisnika ni naredila toženka, marveč tožnikovi ljudje, tako da sklicevanje na to, da zapisnik ni pravilen, ni pravno upoštevno.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožnica med drugim trdi, da je izrek izpodbijane sodbe v nasprotju z obrazložitvijo (s tem napotuje na kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP), ker da je v predzadnjem odstavku obrazložitve naveden znesek 2.548.415,80 SIT, prisojen pa je (v izreku) znesek 2.679.845,90 SIT. Po mnenju pritožbenega sodišča pa za takšno kršitev ne gre, ker je sodišče prve stopnje v predzadnjem odstavku obrazložitve oz. v zadnjem odstavku na 5. strani navedlo da, upoštevaje delna plačila, dolguje tožena stranka iz naslova izstavljenih računov še znesek 2.548.415,80 SIT, razliko do dosojenega zneska (=2.679.845,90 SIT) pa predstavlja terjatev tožeče stranke iz naslova obračuna zamudnih obresti v znesku 131.430,10 SIT (priloga A 3), kateremu pa tožena stranka ni niti konkretno ugovarjala, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da izstavljeni računi ob zapadlosti ali niso bili plačani ali pa so bili plačani z zamudo, zato je jasno, da je tožeča stranka upravičena do zamudnih obresti (1. odst. 378. čl. Obligacijskega zakonika, OZ).

Res je, da sodišče prve stopnje v zvezi s spornim razmerjem nedosledno omenja enkrat konsignacijsko pogodbo, drugič pa komisijsko pogodbo, vendar pa takšno ali drugačno poimenovanje pogodbenega razmerja med pravdnima strankama ni vplivalo na pravilnost odločitve v obravnavani zadevi. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožeča stranka toženi stranki dobavljala blago, slednja pa ga je prodajala. Stranki sta skupno določili maloprodajno ceno tega blaga ter se dogovorili tudi o maloprodajni marži, tako da je vsaki stranki pripadla polovica marže. Po opravljeni prodaji je tožena stranka tožeči stranki pisno odjavila prodano blago, za katero je tožeča stranka toženi stranki izstavila račun, ki ga je bila slednja dolžna plačati. Po mnenju pritožbenega sodišča je torej šlo za (prodajno) komisijo (788. čl. in nasl. OZ), pri kateri je tožena stranka v svojem imenu kot komisionar prodajala blago svojega komitenta, tožeče stranke. Pri konsignaciji pa gre za način prodaje blaga, ki je uveljavljen predvsem v mednarodni trgovini, sicer je primerljiv s prodajno komisijo, praviloma pa pri njej ne gre za samostojen posel, ampak spremlja določena druga pravna razmerja.

Pritožnica nima prav, ko trdi, da v izpodbijani sodbi ni navedeno, da naj bi se marža delila , saj je v nasprotju s to trditvijo v njej navedeno, da je bil sklenjen dogovor o delitvi marže na polovico. Poleg tega pa je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da je tožena stranka v dopisu (brez datuma, priloga A 5/2) izrecno potrdila dogovor o polovični marži za vsako od obeh strank.

Pri trditvi, da naj bi bilo vse blago po seznamu tožnika slednjemu tudi vrnjeno (razen manjšega dela stvari s seznama, tj. štirih artiklov), se tožena stranka očitno sklicuje na prevzemni zapisnik v prilogi B/6, iz katerega bi to dejansko tudi izhajalo. Vendar pa se sodišče prve stopnje pri prisoji zneska 1.365.758,00 SIT (po rač. št. 59), ni oprlo na navedeni zapisnik, ampak se je oprlo na komisijski zapisnik o pregledu prejetega blaga z dne 24.1.2003, v katerem je ugotovljen primanjkljaj blaga (skupaj z DDV in polovično maržo) v znesku ki ga vsebuje tudi račun št. 59. Glede zatrjevane kršitve določb postopka oz. kršitve pravice stranke do udeležbe v postopku pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz predmetnega spisa ni razvidno, da bi toženka na prvem naroku za glavno obravnavo predlagala lastno zaslišanje, zaradi česar je pritožbena trditev o nasprotnem protispisna.

Ker je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobene zatrjevane kršitve določb pravdnega postopka in niti takšne, na katero mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.